LJUBLJANA – Spominska plošča – Rojstna hiša Edvarda Kardelja

Lokacija: Slovenija; Ljubljana – Veselova ulica 13

Avtor: Ni podatka.

Opis: Na vhodno fasado, rojstne hiše Edvarda Kardelja, je pritrjena manjša spominska plošča.

Edvard Kardelj (Ljubljana, 27.01. 1910 - Ljubljana, 10. 02. 1979), znan tudi pod psevdonimom Sperans, partizanski imeni Bevc, Krištof, slovenski in jugoslovanski komunistični politik in publicist, rezervni generalpodpolkovnik JLA, je bil rojen v delavski družini; oče je bil član socialnodemokratske stranke.  Po končanju osnovne šole se je vpisal na učiteljišče, ki ga je zaključil leta 1929. V letu 1926 je postal član SKOJ-a, dve leti zatem pa tudi član KPJ.

V učiteljski službi ni delal, saj je bil po maturi pridržan zaradi komunističnega delovanja. Leta 1930 je bil s strani Sodišča za zaščito države obsojen na dve leti zapora, ki ju je odslužil v Zabeli pri Pozarevcu. Zgodaj se je pridružil delavskemu gibanju. Ilegalno je deloval kot nasprotnik šestojanuarske diktature. Zaradi političnega delovanja in kot publicist je bil ujet in preganjan. Leta 1934 je po ilegalnih poteh odšel v tujino in se vse do druge svetovne vojne ukvarjal s publicistiko. Med drugim je objavil politično-zgodovinsko delo »Razvoj slovenskega nacionalnega vprašanja«, ki je izšlo leta 1939 (pod psevdonimom Sperans), a ga je cenzura zaplenila zaradi protifašističnih usmeritev.

Leta 1941 je skupaj s somišljeniki osnoval Osvobodilno fronto in postal podpredsednik Izvršnega odbora OF. Septembra istega leta je ilegalno odšel v Beograd. Sodeloval je na srečanjih v Stolicah, pri Krupnju, in tam postal član NO partizanskih odredov Jugoslavije.

Na II. zasedanju AVNOJ-a v Jajcu je bil izbran za člana Predsedstva te organizacije in imenovan za podpredsednika Nacionalnega komiteja osvoboditve Jugoslavije.

Edvard Kardelj je eden od tvorcev zgodovinskih odločitev, potrjenih na zasedanju AVNOJ-a v Jajcu. Od tedaj naprej je neprekinjeno sodeloval pri sestavljanju zakonodaje nove Jugoslavije, pri njenem organiziranju in afirmiranju.

Po vojni je opravljal najpomembnejše državne funkcije. Od 7. marca 1945 je bil podpredsenik Zvezne vlade, zatem minister za zunanje zadeve. Po ustavni reformi leta 1963 je postal podpredsednik Zveznega izvršnega sveta. Bil je vodja jugoslovanske delegacije na Pariški mirovni konferenci (1946), vodja delegacije FNRJ na zasedanju OUN leta 1947, bil je na zasedanju Zveze zunanjih ministrov v Moskvi leta 1947 in 1948, vodja delegacije FNRJ na Tretjem zasedanju OUN v Parizu leta 1949 ter delegat na četrtem in petem zasedanju iste organizacije v New Yorku leta 1950. Opravljal je vlogo tajnika Izvršnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije, generalnega tajnika Socialistične zveze delavskega ljudstva Jugoslavije in člana CK ZKJ Slovenije. Leta 1949 je bil imenovan za častnega člana SAZU, kasneje pa tudi član srbske, bosansko-hercegovske in makedonske akademije znanosti in umetnosti ter častni doktor Ljubljanskega vseučilišča. Leta 1955 je sodeloval pri nastajanju ti. Beograjske deklaracije z namenom ureditve jugoslovansko-sovjetskih odnosov po Stalinovi smrti. Leta 1963, po sprejetju nove ustave SFRJ, je bil izbran za predsednika Zvezne skupščine. To funkcijo je opravljal do leta 1967. Leta 1974 je bil imenovan za rednega profesorja Ekonomske fakultetea v Ljubljani. Na desetem kongresu ZKJ, tudi leta 1974, je bil izbran za člana Predsedstva CK ZKJ, kasneje še za člana Predsedstva SFRJ.

Konec leta 1978 je težko zbolel in februarja 1979 v Kliničnem centru v Ljubljani umrl.

Edvard Kardelj je dolgo časa veljal za drugega človeka Jugoslavije in naslednika maršala Tita.

Jugoslovanske in slovenske oblasti so ga odlikovale z vsemi takrat obstoječimi najvišjimi državnimi odlikovanji, kot so: red narodnega heroja, red junaka socialističnega dela, red ljudske osvoboditve, red partizanske zvezde I. stopnje, red zaslug za ljudstvo I. stopnje, red bratstva in enotnosti I. stopnje, red za hrabrost in partizanska spomenica 1941.

Kardeljeve najbolj znane publikacije in knjige:
• Razvoj slovenskega narodnega vprašanja; Ljubljana, 1936
• Put nove Jugoslavije; Beograd, 1960
• O osnovama društvenog i političkog uredjenja; Zagreb, 1970
• Problemi naše socijalističke izgradnje; Beograd, 1972