Lokacija: Ljubljana, pokopališče Žale, Spominski park NOB
Avtor: Glej opis.
Opis: Na SZ vogalu pokopališkega dela B je urejeno grobišče talcev in borcev NOB (uredil ga je arhitekt Nikolaj Bežek, 1955), ki ga je v spominski park razširil arhitekt Fedja Košir med leti 1963 - 1965. V parku je na začetku grobišča urejena ploščad s fontano življenja oz. vodnjak s plešočimi deklicami in dečki in stebrom talcev (kipar Zdenko Kalin).
Po osvoboditvi leta 1945 so poleg prostora, kjer so pokopani talci in druge žrtve, pričeli pokopavati padle partizane - Ljubljančane iz vse Slovenije. Tako je nastalo na novem delu ljubljanskega pokopališča veliko grobišče padlih borcev. Mestni odbor Zveze borcev v Ljubljani je dal pobudo za enotno ureditev teh grobov in postavitev spomenika. Ker je grobišče na Žalah tesno povezano z Gramozno jamo, vodi na pokopališče urejena pot, v spomin na vse tiste, ki so jih takoj po ustrelitvi neopazno prepeljali na pokopališče.
Med padlimi borci NOB oz. talci so na tem pokopališču pokopani:
- narodni heroj Vlado Miklavc (1918-1944, med NOB član sabotažnih skupin OF in VOS, nato skrbel za varnost vodij NOB, padel kot spremljevalec Edvarda Kardelja v Drvarju)
- narodna herojinja Antonija Kucler (1890-1942, vodja partizanske javke in skladišča, mati petih partizanov, njena hiša na Drenovem griču je bila partizanska postojanka, zato je bila Antonija med italijansko ofenzivo odpeljana v zapor in ustreljena kot talka)
- narodni heroj Zvonimir Runko (1920-1942, politični aktivist in organizator, sodelavec OF, član VOS OF za Ljubljano, ubit v okolici Novega mesta)
- narodni heroj prof. Jože Šeško (1908-1942, slovenist, predvojni komunist, med NOB partijski funkcionar in sodelavec OF, ustreljen kot talec v Gramozni jami)
- narodni heroj Ernest Eypper (1914-1942, sodelavec Šentjakobskega odra, med NOB sodelavec OF in VOS, naključno aretiran in ustreljen kot talec)
- narodni heroj Tone Žerjal (1915-1942, predvojni komunist, organizator marksističnih krožkov, aktivist OF, med vodilnimi sodelavci Centralne tehnike KPS v Ljubljani, ustreljen kot talec v Gramozni jami)
- narodni heroj Anton Trtnik (1908-1942, ključavničar, predvojni komunist, delavski organizator, soustanovitelj, predsednik oz. tajnik več prosvetnih društev, partijski funkcionar, ustreljen kot talec v Gramozni jami)
- narodni heroj Valentin Rožanc (1895-1942, udeleženec upora v Judenburgu, predvojni komunist in revolucionar, sodelavec in organizator OF, ustreljen kot talec)
Anton Trtnik (12. 06. 1908 – 11. 06. 1942) je osnovno šolo obiskoval v Sostrem, nato med leti 1922-37 delal v Strojnih tovarnah in livarnah v Ljubljani, 1925 opravil izpit za ključavničarja ter bil krajši čas zaposlen v Skopju, Nišu in Ljubljani. Med leti 1924–1928 je bil član prve trojke SKOJ v Zadvoru (z G. Gašperšičem in S. Smrekarjem) in od leta 1928 član KPJ ter član občinskega odbora Dobrunje (izvoljen 1934, 1939). Leta 1953 je bil posmrtno odlikovan z redom narodnega heroja. Po njem se imenuje cesta v Sostrem, leta 1954 pa so mu odkrili ploščo na Zadružnem domu v Zadvoru.
Trtnik je v obdobju 1924–41 širil komunistične ideje na delovnih mestih (med gospodarsko krizo 1929–32 je organiziral demonstracije brezposelnih pred občino v Dobrunjah), pretežno pa v Zadvoru pri prosvetnih društvih Svoboda (soustanovitelj, 1927–32 tajnik, 1932–35 predsednik do prepovedi društva), Zarja (1935) in Vzajemnost (1935–41 soustanovitelj in predsednik), ki so pod njegovim vodstvom priredila 58 večjih kulturnih nastopov z revolucionarno vsebino. 12. 07. 1941 je odšel k partizanom, da se je z več člani Vzajemnosti umaknil pred italijanskimi racijami, a se zaradi stanja po operaciji ni mogel priključiti Molniški četi (1. partizanska enota Sje, ustanovljena 13. 07. 1941). Vrnil se je domov in postal član Okrožnega komiteja KPS za Ljubljano ter organizator NOB v rajonu Barje–Ig. Od oktobra 1941do 27.04. 1942 je bil član OK KPS v Kočevju, po izdaji je bil ujet, mučen v ljubljanskih zaporih in ustreljen.
Ernest Eypper, slovenski uslužbenec, aktivist Osvobodilne fronte, vosovec in narodni heroj ( 23. 12. 1914 – 01. 05. 1942) je osnovno šolo dokončal v Trnovem, maturiral v Prvi realki v Ljubljani, nakar je odšel v Francijo, v Bezason, da bi kot francoski državljan služil vojsko (oče je bil Francoz iz Alzacije). Po služenju vojaškega roka je v Parizu na Sorboni študiral mednarodno pravo, a se je zaradi pomanjkanja denarnih sredstev kmalu vrnil v Ljubljano in tam vpisal na pravno fakulteto.
Francoska vlada mu je leta 1939 dodelila konzularno službo in ga poslala v Bejrut. Po kapitulaciji Francije leta 1940 se je preko Turčije vrnil v Ljubljano, kjer je še nekaj časa delal na francoskem konzulatu. V tem času je v krogu napredne študentske mladine postal simpatizer Partije.
Poleti 1941 je postal član udarniške skupine v Trnovem in sodeloval v mnogih akcijah. Nekatere izmed njih so bile slabše pripravljene; v eni izmed njih so Ernesta z drugimi potencialnimi napadalci ujeli, ga sicer izpustili na prostost, kasneje pa zaradi novih dokazov skušali ponovno ujeti. Uspel je pobegniti in se skriti; od tedaj je bil ilegalec. Nekaj časa je deloval v rajonskem odboru OF, konec leta 1941 je bil dodeljen za delo v VOS-u. Delal je v specialni obveščevalni službi, pod neposrednim vodstvom Zdenke Kidrič. V tem času je bil sprejet v KPJ.
Marca 1942 so karabinjerji ujeli Ernesta z lažnimi dokumenti. Naslednji dan so ujeli tudi Zdenko Kidrič. Pri Ernestu najdeni dokumenti o dveh izdajalcih, za katere se je izvedelo, da je bil eden mrtev, drugi pa ranjen, ter dejstvo, da je Zdenko Kidrič iz bolnice rešila udarniška skupina, je italijansko policijo pripeljalo do potrditve, da je Ernest pomembna osebnost v VOS-u. Kljub mučenju v zaporu od njega niso dobili nobenih podatkov.
Ustreljen je bil 1. maja 1942, na vojnem strelišču Suhi bajer v Ljubljani. Nekaj dni po streljanju je neznani italijanski vojak Ernestovi materi prinesel poslovilno pismo, po vojni pa je bil najden tudi italijanski policijski zapisnik o "primeru Eypper", v katerem je, poleg ostalega, navedeno, da je Ernest pred streljanjem v francoščini izjavil: "Koliko si vredna, svoboda, ve samo tisti, ki je zate dal življenje".
Za narodnega heroja je bil imenovan 27. novembra 1953.
V spominskem parku NOB se nahaja tudi:
kenotaf žrtvam dachauskih procesov,
spomenik padlim in umrlim v boju proti okupatorju.
