LJUBLJANA - Spomenik ruskim in sovjetskim vojakom padlim na slovenskih tleh med prvo in drugo svetovno vojno

Lokacija: Ljubljana, pokopališče Žale
Avtor:  Glej opis.
Opis: Od julija 2016, na ljubljanskih Žalah v neposredni bližini spominskega parka NOB, stoji spomenik posvečen okoli 3000 ruskim in sovjetskim vojakom, padlim na slovenskih tleh med prvo in drugo svetovno vojno.

Spominski prostor za padlimi ruskimi in sovjetskimi vojaki na slovenskem ozemlju v času obeh svetovnih vojn oblikuje zaokrožena skupina osmih masivnih kamnitih stebrov, ki se proti središču dvigujejo do višine štiri metre in pol in na svojem vrhu nosijo skupino žerjavov v letu k domačemu gnezdu – v jasni prispodobi povezuje padle s Slovenijo. Stopnjevanje v barvnem tonu in obdelavi, od glajene in krtačene temno sive ploščadi do svetlo sivih stebrov, z mehko površino štokanih konkavnih stranic in glajenimi robnimi pasovi, pretanjeno razširja osnovni pomen celotnega obeležja.

Spomenik je na osnovi zamisli ruskih umetnikov izdelalo podjetje Marmor Hotavlje.

vir: članek in članek

LJUBLJANA - Spomenik zamolčanim žrtvam

Lokacija: Ljubljana, pokopališče Žale

Avtor: Glej opis.

Opis: Na tlakovanem predelu ob cerkvi Vseh svetih stoji na polkrožnem podstavku večje število spominskih plošč,  z zapisanimi imeni zamolčanih žrtev. Spomenik je izdelan po načrtu arh. Franca Popka, je bil postavljen leta 1997, prenovljen in dokončan pa leta 2012.

LJUBLJANA – Grob družine Šušterič

Lokacija: Ljubljana, pokopališče Žale

Avtor:  Ni podatka.

Opis:
Delovanje slovenskih četnikov med II. svetovno vojno.
Med okupacijo od 1941 do 1945 so v Sloveniji delovali, poleg partizanov, vaških straž in domobrancev, tudi slovenski četniki, navadno imenovani plavogardisti. Dejansko je šlo za del poražene vojske Kraljevine Jugoslavije (VKJ), ki je kot četniški odredi oz. kot del Jugoslovanske vojske v domovini (JVvD) deloval po navodilih begunske vlade v Londonu, v Jugoslaviji pa je bil podrejen generalu Draži Mihajloviću.
Četniška ideološka baza naj bi bilo t. i. ravnogorsko gibanje, ki pa v Sloveniji ni imelo globljih korenin. Šlo je za ohranitev monarhije in ideje o veliki Jugoslaviji ob podpori zahodnih zaveznikov. Mobilizacijsko bazo so, podobno kot za domobrance in četnike, predstavljale strankarske paravojaške legije, ki so bile zelo močne. Tako je Slovenska legija, ki je združevala vojaški potencial Slovenske ljudske stranke, štela okrog 6000 – 7000 pripadnikov (večina je pristopila MVAC oz. slovenskemu domobranstvu), Sokolska legija 700–900 članov, večinoma aktivnih članov JVvD, Narodna legija (300 članov), skupina Pobratim (500) in častniška skupina (okrog 400 članov). Koordinacijo je vodila Slovenska zaveza, ki je za reševanje vojaških vprašanj ustanovila Vojaški svet, ki so ga sestavljali poveljniki legij – podpolkovnik Ernest Peterlin - Logar, polkovnik Vladimir Vauhnik, Ivan Prezelj, Anton Kokalj - Tonči, kapetan bojne ladje Andrej Klinar - Hren, major Karl Novak in drugi. Vsi člani vojaškega sveta pa so bili evidentno tudi pripadniki raznih tujih služb (britanske, nemške, italijanske).
Tudi slovenski četniki so prikrito sodelovali z Italijani in pozneje tudi z Nemci. Znan je primer lažnega »štajerskega bataljona«, ki se je izdajal za partizansko enoto, da bi pozneje njegovi pripadniki prešli v MVAC oz. v Legijo smrti. Narednik Melaher je celo sklenil pisni dogovor o sodelovanju z Nemci. Janez Marn – Črtomir Mrak je kot poveljnik 1. bataljona Mirnskega partizanskega odreda edini s celo enoto prestopil na četniško stran.
Na zavezniško stran so se rešili primorski in del gorenjskih četnikov ter 75 četnikov Štajerskega četniškega odreda, katere so Britanci iz Vetrinja prepeljali v Italijo, ker so imeli urejene oznake (izkaznice) in navodila. Vsi ostali so doživeli že znano usodo slovenskih kolaborantov.
Mnogi so tudi po končani vojni nadaljevali z ilegalnim obveščevalnim in diverzantskim delovanjem (križarji, Matjaževa vojska). Mnogim so tudi sodili (Mirko Bitenc, Milko Vizjak, Ernest Peterlin).
Ravnogorsko gibanje je še danes dejavno, tudi v Sloveniji. V Parizu je maja 2007 bil edini še živeči slovenski četnik Uroš Šušterič proglašen za četniškega vojvodo – »Triglavski«.
Grob njegove rodbine najdemo na ljubljanskih Žalah, v bližini kostnice žrtev 1. svetovne vojne, kjer so zapisani ravnogorski kapetani, njihovo delovanje pa označuje grb ravnogorskega pokreta.

LJUBLJANA - Lipa sprave

Lokacija: Ljubljana, pokopališče Žale

Avtor: Glej opis.

Opis: Maja 1989 je bila v parku ob vhodu na del B posajena Lipa sprave, pozneje pa ob njej postavljena tudi lesena skulptura Križanega, ki jo je leta 1991 izdelal Stane Jarm.

Lipa sprave simbolizira željo po spravi, pa tudi željo po dostojnem pokopu žrtev povojnih pobojev. O spravi govori tudi spominska plošča ob Lipi: »postoj na svetih tleh moj brat in skupaj bova našla pot do blagoslova sprave«.

LJUBLJANA – kenotaf padlim v vojni za Slovenijo

Lokacija: Ljubljana, pokopališče Žale

Avtor:  Glej opis.

Opis: Padlim v vojni za Slovenijo so na Novih Žalah leta 1992 odkrili kenotaf, ki ga je zasnoval arh. Marko Mušič. V kamnu kenotafa je za večno ujet ogenj, ki ga je arhitekt postavil ob robno pot v umetno izoblikovano krajino, namenjeno raztrosu pepela. Plamenica je narejena iz treh kamnov različnih barv slovenske zastave.

Na umetni vzpetini za kenotafom stoji znamenje križa, do katerega so bile predvidene postaje križevega pota. Monumentalen križ stoji za stiliziranim oltarjem; arhitekturna rešitev križa je izvirna – s tem, ko na njem ni Kristusa, je avtor krščanski simboliki znaka dodal njegove predkrščanske vsebine (lik stoječega človeka s stegnjenima rokama). Križ je od daleč vidno razpoznavno znamenje pokopališča, ki se je nekoč imenovalo Sveti križ in hkrati simbol vseh civilizacij in religij, saj znak križa pomeni smrt.

 

LJUBLJANA - Spominski park NOB na Žalah – spomenik internirancem in borcem NOB

Lokacija: Ljubljana, pokopališče Žale, spominski park NOB

Avtor:  Glej opis.

Opis: V spominskem parku je v neposredni bližini grobišča talcev in borcev urejena ploščad s spomenikom internirancem, ki je kasneje postal tudi spomenik padlim in borcem NOB. Spomenik, ki je stilizirana podoba taboriščnikov, ujetih za žično ograjo, je izdelal kipar Janez Boljka. Ob vstopu na ploščad, prihajajoč mimo spomenika žrtvam dachauskih procesov, je v zelenico postavljena kamnita skala z napisom »padlim in umrlim v boju proti okupatorjem Slovenije 1941 – 1945«.

Mimo spomenika NOB pelje novo urejena tlakovana pot, ki povezuje del B z novim delom pokopališča, tj. z delom D – vhod, ki se nadaljuje v pot med akacijami.

V spominskem parku se nahaja tudi:

kenotaf žrtvam dachauskih procesov

grobišče talcev in borcev NOB

  

LJUBLJANA – Spominski park NOB na Žalah - kenotaf žrtvam dachauskih procesov

Lokacija: Ljubljana, pokopališče Žale, spominski park NOB

Avtor: arhitekt Fedja Košir.

Opis: Kenotaf za žrtve dachauskih procesov, ki je delo arhitekta dr. Fedje Koširja, sina Mirka Koširja, ki je bil tudi v Dachau in je bil leta 1951 ubit na Golem otoku, postavljena leta 1989, so obnovili na pobudo Skupnosti internirancev Dachaua Slovenije, sredstva za obnovo kenotafa pa je prispevala Združena lista socialnih demokratov. Kenotaf je RS razglasila za spomenik narodnoosvobodilnega boja.

Pomenljiv napis na kenotafu si je arhitekt izposodil pri Shakespearu:

Jaz sem mrtev,

ti živ: razloži mene in mojo stvar

vsem, ki je ne vedo.

Dachauski procesi v Sloveniji je naziv za skupino politično montiranih sodnih procesov med leti 1947 in 1949. Priprave za zmontirane dachauske procese so se začele v Sloveniji že leta 1946.

Na teh procesih je bilo osumljenih 37 oseb, proti trem osebam so preiskovalni postopek ustavili zaradi pomanjkanja dokazov, trije osumljenci so med preiskavo umrli, 11 jih je bilo obsojenih na smrt in ustreljenih,  20 drugih nekdanjih taboriščnikov, sicer gorečih nasprotnikov okupatorja, večinoma predvojnih komunistov in partizanov, pa je zaradi nikoli dokazanih obtožb, da so v nemških taboriščih prestopili med vohune, dolga leta prebilo v zaporih in na prisilnem delu v tedanjih jugoslovanskih kazenskih taboriščih.

Procesi:
predhodni proces - Puflerjev proces (maj 1947)
1. dachauski proces (april 1948)
2. dachauski proces - proces proti Jožetu Mavcu in Francu Malenšku (maj 1948)
3. dachauski proces - proces proti Mitji Sark (maj 1948)
4. dachauski proces - proces proti Francu Žumru in Alojzu Veršniku (maj 1948)
5. dachauski proces - proces proti Janku Ravnikarju (julij 1948)
6. dachauski proces - proces proti Kopaču, Bohincu, Brezarju in Vidmarji (avgust 1948)
7. dachauski proces - proces proti Reziki Barle (avgust 1948)
8. dachauski proces - proces proti Figarju in Ranzingerju (junij 1949)
9. dachauski proces - proces proti Marčanu (september 1949)
10. dachauski proces - proces proti Fakinu, Mrzelu in Petraku (oktober 1949)

V času preiskave so obravnavali 7.380 Slovencev in 2144 tujcev; obsojenih je bilo 37 oseb, 11 oseb na smrt z ustrelitvijo, eden od teh ni bil justificiran; ustreljenih je bilo 10 oseb (18. novembra 1950, verjetno v kočevskih gozdovih); proti trem so ustavili preiskovalni postopek; trije so umrli med preiskavo;...
Preiskovalci: podpolkovnik Ivan More - Žan (vodja), Kamilo Hilbert, Branko Ivanuš, Nace Majcen, Martin Renko, Franc Pirkovič, Karlo Sagadin, Rado Škraba, Aleks Winkler.

10. kongres ZKS je aprila 1986 dokončno odpravil obsodbe dachauskih procesov.

V spominskem parku se nahaja tudi:

spomenik internirancem in borcem NOB

grobišče talcev in borcev NOB

LJUBLJANA - Spominski park NOB na Žalah – grobišče talcev in borcev NOB

Lokacija: Ljubljana, pokopališče Žale, Spominski park NOB

Avtor:  Glej opis.

Opis: Na SZ vogalu pokopališkega dela B je urejeno grobišče talcev in borcev NOB (uredil ga je arhitekt Nikolaj Bežek, 1955), ki ga je v spominski park razširil arhitekt Fedja Košir med leti 1963 - 1965. V parku je na začetku grobišča urejena ploščad s fontano življenja oz. vodnjak s plešočimi deklicami in dečki in stebrom talcev (kipar Zdenko Kalin).
Po osvoboditvi leta 1945 so poleg prostora, kjer so pokopani talci in druge žrtve, pričeli pokopavati padle partizane - Ljubljančane iz vse Slovenije. Tako je nastalo na novem delu ljubljanskega pokopališča veliko grobišče padlih borcev. Mestni odbor Zveze borcev v Ljubljani je dal pobudo za enotno ureditev teh grobov in postavitev spomenika. Ker je grobišče na Žalah tesno povezano z Gramozno jamo, vodi na pokopališče urejena pot, v spomin na vse tiste, ki so jih takoj po ustrelitvi neopazno prepeljali na pokopališče.

Med padlimi borci NOB oz. talci so na tem pokopališču pokopani:

-       narodni heroj Vlado Miklavc (1918-1944, med NOB član sabotažnih skupin OF in VOS, nato skrbel za varnost vodij NOB, padel kot spremljevalec Edvarda Kardelja v Drvarju)

-       narodna herojinja Antonija Kucler (1890-1942, vodja partizanske javke in skladišča, mati petih partizanov, njena hiša na Drenovem griču je bila partizanska postojanka, zato je bila Antonija med italijansko ofenzivo odpeljana v zapor in ustreljena kot talka)

-       narodni heroj Zvonimir Runko (1920-1942, politični aktivist in organizator, sodelavec OF, član VOS OF za Ljubljano, ubit v okolici Novega mesta)

-       narodni heroj prof. Jože Šeško (1908-1942, slovenist, predvojni komunist, med NOB partijski funkcionar in sodelavec OF, ustreljen kot talec v Gramozni jami)

-       narodni heroj Ernest Eypper (1914-1942, sodelavec Šentjakobskega odra, med NOB sodelavec OF in VOS, naključno aretiran in ustreljen kot talec)

-       narodni heroj Tone Žerjal (1915-1942, predvojni komunist, organizator marksističnih krožkov, aktivist OF, med vodilnimi sodelavci Centralne tehnike KPS v Ljubljani, ustreljen kot talec v Gramozni jami)

-       narodni heroj Anton Trtnik (1908-1942, ključavničar, predvojni komunist, delavski organizator, soustanovitelj, predsednik oz. tajnik več prosvetnih društev, partijski funkcionar, ustreljen kot talec v Gramozni jami)

-       narodni heroj Valentin Rožanc (1895-1942, udeleženec upora v Judenburgu, predvojni komunist in revolucionar, sodelavec in organizator OF, ustreljen kot talec)

Anton Trtnik (12. 06. 1908 – 11. 06. 1942) je osnovno šolo obiskoval v Sostrem, nato med leti 1922-37 delal v Strojnih tovarnah in livarnah v Ljubljani, 1925 opravil izpit za ključavničarja ter bil krajši čas zaposlen v Skopju, Nišu in Ljubljani. Med leti 1924–1928 je bil član prve trojke SKOJ v Zadvoru (z G. Gašperšičem in S. Smrekarjem) in od leta 1928 član KPJ ter član občinskega odbora Dobrunje (izvoljen 1934, 1939). Leta 1953 je bil posmrtno odlikovan z redom narodnega heroja. Po njem se imenuje cesta v Sostrem, leta 1954 pa so mu odkrili ploščo na Zadružnem domu v Zadvoru.

Trtnik je v obdobju 1924–41 širil komunistične ideje na delovnih mestih (med gospodarsko krizo 1929–32 je organiziral demonstracije brezposelnih pred občino v Dobrunjah), pretežno pa v Zadvoru pri prosvetnih društvih Svoboda (soustanovitelj, 1927–32 tajnik, 1932–35 predsednik do prepovedi društva), Zarja (1935) in Vzajemnost (1935–41 soustanovitelj in predsednik), ki so pod njegovim vodstvom priredila 58 večjih kulturnih nastopov z revolucionarno vsebino. 12. 07. 1941 je odšel k partizanom, da se je z več člani Vzajemnosti umaknil pred italijanskimi racijami, a se zaradi stanja po operaciji ni mogel priključiti Molniški četi (1. partizanska enota Sje, ustanovljena 13. 07. 1941). Vrnil se je domov in postal član Okrožnega komiteja KPS za Ljubljano ter organizator NOB v rajonu Barje–Ig. Od oktobra 1941do 27.04. 1942 je bil član OK KPS v Kočevju, po izdaji je bil ujet, mučen v ljubljanskih zaporih in ustreljen.

Ernest Eypper, slovenski uslužbenec, aktivist Osvobodilne fronte, vosovec in narodni heroj ( 23. 12. 1914 – 01. 05. 1942) je osnovno šolo dokončal v Trnovem, maturiral v Prvi realki v Ljubljani, nakar je odšel v Francijo, v Bezason, da bi kot francoski državljan služil vojsko (oče je bil Francoz iz Alzacije). Po služenju vojaškega roka je v Parizu na Sorboni študiral mednarodno pravo, a se je zaradi pomanjkanja denarnih sredstev kmalu vrnil v Ljubljano in tam vpisal na pravno fakulteto.

Francoska vlada mu je leta 1939 dodelila konzularno službo in ga poslala v Bejrut. Po kapitulaciji Francije leta 1940 se je preko Turčije vrnil v Ljubljano, kjer je še nekaj časa delal na francoskem konzulatu. V tem času je v krogu napredne študentske mladine postal simpatizer Partije.

Poleti 1941 je postal član udarniške skupine v Trnovem in sodeloval v mnogih akcijah. Nekatere izmed njih so bile slabše pripravljene; v eni izmed njih so Ernesta z drugimi potencialnimi napadalci ujeli, ga sicer izpustili na prostost, kasneje pa zaradi novih dokazov skušali ponovno ujeti. Uspel je pobegniti in se skriti; od tedaj je bil ilegalec. Nekaj časa je deloval v rajonskem odboru OF, konec leta 1941 je bil dodeljen za delo v VOS-u. Delal je v specialni obveščevalni službi, pod neposrednim vodstvom Zdenke Kidrič. V tem času je bil sprejet v KPJ.

Marca 1942 so karabinjerji ujeli Ernesta z lažnimi dokumenti. Naslednji dan so ujeli tudi Zdenko Kidrič. Pri Ernestu najdeni dokumenti o dveh izdajalcih, za katere se je izvedelo, da je bil eden mrtev, drugi pa ranjen, ter dejstvo, da je Zdenko Kidrič iz bolnice rešila udarniška skupina, je italijansko policijo pripeljalo do potrditve, da je Ernest pomembna osebnost v VOS-u. Kljub mučenju v zaporu od njega niso dobili nobenih podatkov.

Ustreljen je bil 1. maja 1942, na vojnem strelišču Suhi bajer v Ljubljani. Nekaj dni po streljanju je neznani italijanski vojak Ernestovi materi prinesel poslovilno pismo, po vojni pa je bil najden tudi italijanski policijski zapisnik o "primeru Eypper", v katerem je, poleg ostalega, navedeno, da je Ernest pred streljanjem v francoščini izjavil: "Koliko si vredna, svoboda, ve samo tisti, ki je zate dal življenje".

Za narodnega heroja je bil imenovan 27. novembra 1953.

V spominskem parku NOB se nahaja tudi:

kenotaf žrtvam dachauskih procesov,

spomenik padlim in umrlim v boju proti okupatorju.

LJUBLJANA - Gramozna jama

Lokacija: Ljubljana, v bližini pokopališča Žale

Avtor: Glej opis.

Opis: Spominski kompleks sestavljajo urejena gramoznica z obeliskom pred vstopom (arhitekt Vinko Glanz, 1957), pot v poglobljeni del in skulptura talca (kipar Boris Kalin, 1957) na mestu streljanj.

Gramozna jama v Ljubljani je kraj, kjer je italijanski okupator v letih od 1942 do 1943 streljal slovenske talce. Gre za simbolno točko, in verjetno za najbolj embelmatičen dokaz krutosti italijanske okupacije Slovenije med II. svetovno vojno, kjer je bilo usmrčenih na desetine talcev. Med njimi je bil tudi slovenski slikar Hinko Smrekar.

Ustreljeni talci so bili izbrani naključno med aretiranimi v času pouličnih obhodov italijanskih vojaških patrulj, brez sojenja, brez dokazane krivde, z "utemeljitvijo", »da so zagotovo krivi komunistične aktivnosti, ker v predpisanem času 48 ur niso bili odkriti povzročitelji partizanskih akcij«. Talce so pripadniki redne italijanske vojske streljali v Gramozni jami in pri Tomačevem.

Italijanski okupatorji so v časnikih in na letakih uradno razglasili izvršitev obsodb:

6. talcev - 28. aprila 1942 (Franc Kodrič, Ivan Kramar, Ivan Majcen, Franc Šlajpah, Nikola Tatalovič, Franc Turnšek)

2. talca - 1. maja 1942 (Ernest Eypper, Mirko Gašperlin)

10. talcev - 11. maja 1942 (Ivan Fric, Jernej Gasperšič, Ignacij Gregorič, Anton Jaklič, Ferdinand Komarc, Rudolf Rotar, Viktor Rotar, Josip Seško, Rafael Zakrajšek, Nedelko Zdralovič)

9. talcev - 12. maja 1942 (Florijan Gomišček, Viktor Grašič, Stanislav Kerin, Peter Kogoj, Boštjan Pretnar, Anton Stražišar, Alojzij Puterle, Rudolf Sigulin, Zorko Živec)

2. talca – 13.maja 1942 (Jakob Morel, Stanislav Dobrec)

2. talca – 15. maja 1942 (Karl Ahac, Karl Gorjan)

6. talcev – 16. maja 1942 (Boris Boc, Franc Kirn, Ivan Kočevar, Anton Mrinc, Maks Pintar, Marjan Sigulin)

5. talcev – 17. maja 1942 (Josip Kocijan, Anton Kocman, Viktor Kocman, Alojzij Mesojedec, Anton Vidic)

6. talcev 29. maja 1942 (Slavo Barbič, Ludvik Fedran, Martin Gornik, Franc Pihlar, Rudolf Kresse, Miroslav Siegel),

6. talcev - 2. junija (Ivan Klun, Stanislav Riharič, Franc Rupert, Aleš Stanovnik, Anton Švajger, Dušan Uderman)

7. talcev – 11. junija 1942 (Jože Cimerman, Maksmilijan Hvalec, Aleksander Matjažič, Franc Murovič, Anton Trtnik, Franc Zelnik, Anton Žerjal)

15. talcev – 13. junija 1942 (Radomir Dubrovič, Franc Kastelec, Ivan Kuhar, Josip Lukoveski, Alojzij Lubej, Luka Mastoševič, Jože Mlakar, Anton Možek, Alojzij Pajk, Dušan Podgornik, Ivan Porenta, Anton Štebi, Josip Toni, Ranko Velebit, Ludvik Velepič)

1. talec – 17. junija 1942 (Ivan Golob)

8. talcev – 23. junija 1942 (Bogomil Drnovšek, Lado Grom, Edvin Lenarčič, Ivan Korenčan, Franc Nagode, Edvard Vidmar, Jožef Vidmar, Karol Vilar)

4. talci - 23. junija 1942 (Marjan Jordan, Josip Koračin, Josip Zorn, Ivan Sintič)

6. talcev - 16. julija (Adolf Benčina, Julij Bizjak, Andrej Cetinski, Ivan Grbec, Bogomir Prašnikar, Nikolaj Šteblaj)

8. talcev – 21. julija 1942 (Bogdan Jordan, Vinko Moškerc, Marjan Oblak, Vinko Omahen, Josip Simončič, Boris Veber, Ingo Vrščaj, Vuki Zakrajšek)

4. talci – 29. septembra 1942 (Ivan Japelj, Franc Mausar, Anton Rakar, Rajko Skapin)

8. talcev - 14. oktobra 1942 (Janko Arnšek, Rudolf Babnik, Branko Božič, Josip Hribar, Vinko Košak, Ciril Nagode, Alojzij Tomažič, Ivan Turk)

6. talcev - 28. januarja 1943 (Pavel Lamberger, Josip Sadar, Vincenc Snoj, Vincenc Škof, Valenin Petač, Josip Zalaznik).

Sam bronast spomenik, ki upodablja umirajočega talca, je avtor izdelal v poenostavljeno realističnem slogu, pri čemer ima individualizirano glavo, medtem ko se telo giblje v vse smeri. Za razliko od takrat popularnega socialističnega realizma se je Kalin uprl na antično herojsko goloto.
V noči iz 22. na 23. september 2011 so neznanci ukradli kip, ki je neprecenljive vrednosti in edinstven. Kip je sedaj nadomeščen s kopijo, ki jo je naredil kipar Matjaž Rebec (rekonstrukcija originala, sestavljena deloma iz najdenih kosov prvotnega kipa bo shranjena v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane).

Leta 2003 je bil kompleks Gramozna jama razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena.

Gramozna jama je locirana nedaleč od ljubljanskih Žal (na zahodnem robu Novih Žal), mimo nje poteka Pot spominov in tovarištva.