LJUBLJANA - Spomenik narodni herojinji Majdi Vrhovnik

Lokacija: Slovenija; Ljubljana

Avtor: Kipar Stojan Batič.

Opis: Kamniti doprsni kip narodne herojine Majde Vrhovnik stoji na kvadrastem kamnitem podstavku z vklesanim imenom. Postavljen je bil leta 1961, pod starejše osamelo drevo (ginko biloba), s katerim predstavlja vstopni in ulični poudarek.

Spomenik stoji na manjši tlakovani ploščadi, pred osnovno šolo Majde Vrhovnik, na Gregorčičevi ulici 16.

Po končani prvi svetovni vojni, ko je razpadlo nekdaj močno Avstro - Ogrsko cesarstvo, je z Dunaja odšlo precej uradništva. Eden takšnih je bil tudi Franc Vrhovnik. Zaželel si je živeti med rojaki in sodelovati pri urejanju razmer v novi državi, Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Prišel je v Ljubljano in si poiskal primerno službo. Leta 1916 se mu je še na Dunaju rodil sin Vladimir, v Ljubljani pa 1922 hči Majda. Kot je bilo v navadi pri takšnih družinah, je oče oba poslal po končani OŠ v gimnazijo. Vladimir je potem, ko je končal gimnazijo, odšel k vojakom in postal rezervni podporočnik, Majda pa se je vpisala na medicinsko fakulteto v Ljubljani, da bi bila nekoč zdravnica.

Veljala je za bistro dekle, učila se je z lahkoto. Ne samo tistega, kar je bilo predpisano z učnimi načrti za šole v Kraljevini Jugoslaviji, ampak tudi marsičesa drugega, kar je bilo včasih celo prepovedano. Zato je kmalu spoznala, kako krivičen je kapitalistični družbeni red. Kot za mnoge druge, njej podobne, ji je bilo treba narediti le še korak in že se je znašla v vrstah tistih, ki jim besed ni bilo dovolj, ampak so hoteli tudi dejanja.

Tako so jo še kot gimnazijko sprejeli v Zvezo komunistične mladine Jugoslavije, na univerzi pa je 1940 postala članica KPS, stara komaj 18 let. To je bilo v tistih časih za tako mladega človeka veliko priznanje za njeno požrtvovalnost in delovno vnemo. Še posebno, ker je v Evropi že divjala druga svetovna vojna. Jugoslavija je bila sicer zaenkrat še nevtralna, toda vse je kazalo, da ne bo več dolgo.

Naslednjega leta, 1941, so se zvrstili usodni dogodki, ki jih večina naših ljudi pozna, če ne prek osebnih doživetij, pa vsaj iz zgodovinskih učbenikov. Kot članica KP je Majda sodelovala pri organiziranju demonstracij proti pristopu Jugoslavije k trojnemu paktu in pri zbiranju prostovoljcev. Potem ko so italijanske čete zasedle Ljubljano in ko so se začele priprave na ustanovitev Protiimperialistične, kasneje Osvobodilne fronte, pa je postala kurirka centralnega komiteja.

To je pomenilo novo prizanje njeni iznajdljivosti. Dolžnost kurirke najvišjega političnega in v prvem razdobju tudi vojaškega vodstva osvobodilnega gibanja je bila namreč sila odgovorna in tudi nevarna naloga. Sovražnik je dobro vedel, kdo so zanj najbolj nevarni nasprotniki, zato se je na vse kriplje trudil, da bi jih polovil. Kurirka bi lahko nehote izdala tovariše, če ne bi opazila morebitnih zasledovalcev. Ko bi jo prijeli, policija niti najmanj ne bi oklevala, da tudi z najhujšim mučenjem pride do podatkov.

Majda je bila za takšno nalogo kot nalašč. Pogumna in iznajdljiva, prebrisana in odločna. Kdo bi tudi mogel pomisliti, da prikupno in uglajeno dekle iz »boljše« družine dela nekaj prepovedanega in celo smrtno nevarnega. Povrh vsega celo proti koristim družbene skupine, ki ji pripada.

Velikokrat je bila policija sila presenečena, ko je odkrila, da so takšni ljudje za OF. Sicer je bil to odraz množičnosti osvobodilnega boja in pravilnega razmerja komunistov do vseh, ki so bili pripravljeni sodelovati v boju. Ena izmed takšnih družin so bili tudi Vrhovnikovi starši. Oče in mati sta vedela, kaj počne Majda, kasneje pa tudi Vladimir. Ta je bil banovinski uradnik in član tamkajšnjega matičnega odbora za OF že poleti 1941, proti koncu leta pa so ga sprejeli za kandidata za člana KP.

Proti koncu leta 1941 je nastala »centralna tehnika« kot važno delovno področje. Vodstvo se je dobro zavedalo pomena tiska za obveščenost ljudstva, organiziralo je več tiskarn oziroma »tehnik«, kakor smo jim rekli zaradi tajnosti. Ena izmed tistih, ki so vzdrževali zveze med »centralno tehniko« in CK, je bila tudi Majda. Zato so jo spomladi 1942, ko se je vodstvo osvobodilnega gibanja iz Ljubljane preselilo na osvobojeno ozemlje in zato kot kurirka ni bila več potrebna, določili za delo v vodstvu »centralne tehnike«.

Pri tem delu je preživela več kot leto dni. Večkrat je za las ušla aretaciji, saj je v Ljubljani zaradi belogardističnega izdajstva postajalo vedno bolj nevarno. Posebno na jesen 1942 je bilo hudo.

Ob italijanski kapitulaciji je odšel k partizanom Majdin brat. Tudi zanjo je postajalo vedno bolj nevarno, saj so za njeno delo vedeli mnogi, povrh pa je imela brata partizana. Domobranska policija pod nemškim vodstvom je bila zaradi poznavanja razmer in zvez z delom meščanov zelo uspešna in prizadevna. Zato je vodstvo sklenilo jeseni 1943 Majdo poslati k partizanom. Odpeljala se je z vlakom proti Primorski, ker na Dolenjsko ni bilo več mogoče.

Na Primorskem je nadaljevala z delom v propagandnem aparatu. Izkušnje iz Ljubljane ter splošna razgledanost so ji precej pomagale, da se je vnovič izkazala. Povrh je tudi dobro znala nemško, nekaj iz šole, nekaj pa od doma, kjer so včasih govorili v tem jeziku. Zato jo je CK sredi 1944, ko se je razmahnila vstaja na Koroškem, sklenil poslati tja.

Postala je član oblastnega komiteja KPS za Koroško, kot taka je odgovarjala za agitacijo in propagando. Nekako mimogrede se je ukvarjala tudi z organizacijskimi zadevami in obveščevalnimi nalogami. Proti koncu 1944 je slovensko osvobodilno gibanje navezovalo vedno tesnejše stike z avstrijskimi protifašisti, da bi jih spodbudilo in jim pomagalo organizirati vstajo po slovenskih in jugoslovanskih zgledih. Zato je Majda pogosto odhajala s hribov v Celovec in Beljak ter se tam dlje časa zadrževala.

Februarja 1945 so jo v Celovcu aretirali gestapovci, očitno zaradi izdaje. Kljub ponarejenim dokumentom so vedeli, kdo je in kaj počne. Začeli so jo zasliševati in ker ni hotela govoriti, so jo tudi mučili. Celo zadnje dni aprila, ko je bilo več kot očitno, da so nacistični Nemčiji dnevi šteti, niso odnehali. Nacisti in pristaši meščanskih strank so se znašli v svojem sovraštvu do slovenskega osvobodilnega gibanja skupaj, obenem pa računali, da bi to utegnilo ugajati tudi zahodnim državam.

V tem času so se začela pogajanja med partizani in poveljnikom kriminalne policije v Celovcu. Med drugim so partizani zahtevali, naj policija izpusti politične jetnike. Nekaj so jih res, žal pa med njimi ni bilo Majde.

Neke noči so jo namreč odpeljali, kot da jo vodijo na zaslišanje. Ni se več vrnila. Kasneje se je zvedelo, da so jo odpeljali iz mesta in jo na Kalvariji ponoči ustrelili. Grob si je morala izkopati sama. Dolgo je veljalo, da se je to zgodilo 4. maja 1945, novejši podatki pa govore že o 2. maju. Vsekakot so gestapovci z ustrelitvijo pohiteli, da bi kaj prikrili, ali da bi se enostavno maščevali nad Majdo zaradi njene upornosti.

Ko je Majda tiste noči kopala svoj grob v koroško zemljo, ni mogla vedeti, da je teden dni prej blizu Opčin nad Trstom padel tudi brat Vladimir, kapetan JA, član operativnega oddelka 9. korpusa.

Tako sta po usodnem naključju v kratkem časovnem razmaku sedem dni umrla brat in sestra, vsak na meji slovenskega prostora in v okolici dveh mest, izgubljenih zaradi imperialističnih koristi velesil v dveh svetovnih vojnah.

Vir: Dogovori – glasilo občinske konference SZDL Ljubljana Center, Mile Pavlin: Heroji Ljubljane, 10. november 1976