LJUBLJANA – Lipa

Lokacija: Slovenija; Ljubljana

Opis: Leta 2009 sta predsednika vlad Francije in Slovenije, Francois Fillon in Borut Pahor, posadila lipo, v počastitev 200 letnice ustanovitve Ilirskih provinc.

Lipa raste v parku v bližini Trga francoske revolucije, kjer stoji Ilirski steber.

LJUBLJANA – Spominska plošča padlim skladateljem

Lokacija: Slovenija; Ljubljana

Avtor: Ni podatka.
Opis: Za svobodno pesem so padli partizanski skladatelji
Sveto Marolt-Špik
Rudi Pešl
Franci Šturm

Plošča je pritrjena na vhodni fasadi Akademije za glasbo – Gosposka ulica 8.

Boji XIV. divizije in nemška ofenziva na Paški Kozjak so leta 1944 zahtevali visok krvni davek. Padlo je več kot 200 borcev, 261 pa je bilo ranjenih. Med padlimi je bil tudi skladatelj in avtor pesmi XIV. divizije, ki jo je uglasbil po Kajuhovem besedilu, Sveto Marolt - Špik.

Franci Šturm, slovenski skladatelj, pianist in dirigent ( 17. 06. 1912, Pivka - 11. 11. 1943, Iški Vintgar), se je v začetku vojne vključil v OF, avgusta 1943 odšel v partizane in novembra padel v Iškem Vintgarju. Od leta 1950 je njegov grob na Žalah v Ljubljani. Uglasbil je pesem Materi padlega partizana.

LJUBLJANA - Spomenik slovenskim vojnim prostovoljcem 1912-1918

Lokacija: Slovenija; Ljubljana

Avtor: Kipar Janez Boljka, ureditev arhitekt Nikolaj Bežek

Opis: Visoka, valjasta, reliefna skulptura, stoji na nizkem, kvadrastem, kamnitem podstavku z vklesanim napisom, upodablja glave vojakov in bolničark ter simbolne atribute.

Spomenik stoji v zahodnem delu Dvornega trga ob Gosposki ulici, pod palačo univerzo proti Hribarjevemu nabrežju. Postavljen je bil leta 1981.

Napis v talni plošči pravi:

Slovenskim vojnim dobrovoljcem in prostovoljcem borcem za osvoboditev, združitev in enakopravnost jugoslovanskih narodov v letih 1912-1918.

Dobrovoljci so bili več kot klasični junaki neke vojne, saj jih je poleg poguma gnala zavest, da ima njihovo dejanje tudi ogromen nacionalni pomen.

Z najvišjimi srbskimi in tujimi odlikovanji so bili odlikovani naslednji slovenski dobrovoljci v srbski vojski 1912–1918:
• Franjo Cajs, rez. častnik – dobrovoljec 1. polka 1. brigade 1. srbske dobrovoljske divizije 1916 v Odesi, nosilec Karađorđeve zvezde z meči, ruskega in romunskega vojnega križca;
• Vinko Janež – Vinko Bosanac, rez. podporočnik 1. srbske dobrovoljske divizije 1916 v Odesi, solunski borec Šumadijske divizije, nosilec zlate kolajne Miloša Obiliča, ruskega reda sv. Ane in sv. Stanislava in romunske krone;
• Antonija Javornik – Natalija Bjelajac, narednica, nosilka Karađorđeve zvezde z meči, albanske spomenice, dveh zlatih medalj za pogum Miloša Obilića, reda belega orla z meči, francoskega reda legije časti – skupno 12 srbskih in tujih odlikovanj;
• Martin Javornik, kapetan srbske vojske, padel 1914 na Ceru, posmrtno odlikovan s Karađorđevo zvezdo z meči;
• Vitomir Jelenc – Fedor, rez. podporočnik, dobrovoljec srbske vojske 1914 in udeleženec umika čez Albanijo, solunski borec, nosilec francoskega in češkega vojnega križa, zlate medalje za pogum Miloša Obilića in albanske spomenice;
• Franjo Kolarič, rez. podporočnik 1. srbske dobrovoljske divizije, nosilec zlate medalje za pogum Miloša Obilića;
• Venceslav Kopal, rez. podporočnik 1. srbske dobrovoljske divizije, nosilec Karađorđeve zvezde z meči 4. stopnje;
• Leopold Kovač, vojak 1. srbske dobrovoljske divizije, nosilec Karađorđeve zvezde z meči;
• Jaka Koželj, rez. kapetan 2. razreda 1. srbske dobrovoljske divizije, nosilec Karađorđeve zvezde z meči, belega orla z meči 4. stopnje in sv. Save 4. stopnje;
• Franjo Kreačič, narednik 1. srbske dobrovoljske divizije, nosilec treh odlikovanj;
• Štefan Levišnik, rez. častnik, dobrovoljec srbske vojske 1914, nosilec Karađorđeve zvezde z meči;
• Viktor Merlak, prostovoljec v srbskem uporu v Bosni in Hercegovini 1875, za izjemen pogum v bojih ob Drini odlikovan s Karađorđevo zvezdo z meči (prvi odlikovanec);
• Avgust Škabar, rez. podporočnik 1. srbske dobrovoljske divizije, iz Maribora, nosilec Karađorđeve zvezde z meči 4. stopnje;
• Franjo Troha, narednik 1. srbske dobrovoljske divizije 1916 v Odesi, nosilec Karađorđeve zvezde z meči;
• Franc Vulč, rez. častnik 1. srbske dobrovoljske divizije, nosilec ruske in zlate medalje za pogum Miloša Obilića;
• Franc Zorič, solunski in koroški borec, 1918 odlikovan s Karađorđevo zvezdo z meči, zaradi napačnega naslova so mu odlikovanje vročili šele leta 1934;
• Anton Zupanič, dobrovoljec – kaplar srbske vojske 1914, nosilec Karađorđeve zvezde z meči.

Med vsemi pa izstopa življenjska zgodba Antonije Javornik – Natalije Bjelajac.

Antonija Javornik (13. 05. 1893, Maribor – 16. 08. 1974, Beograd) je bila prva in najbolj pogumna slovenska prostovoljka v srbski vojski v obeh balkanskih vojnah in v prvi svetovni vojni.
Marca 1912 je, po dveh neuspelih poskusih prebega iz Avstro-Ogrske, iz Maribora odšla v Zemun in od tam ilegalno preko Save v Beograd in naprej v Kragujevac, k stricu Martinu Javorniku, poročniku avstro-ogrske vojske na službi v BiH, ki je zbežal v Kragujevac, kot prvi častnik te vojske in se pridružil srbski vojski, ki se je v 1. balkanski vojni ogorčeno borila proti turški vojski. (Martin je kasneje postal bataljonski poveljnik v 11. pehotnem polku Karađorđe.) V Srbiji se je Antonija pridružila vojski kot bolničarka v polkovni bolnišnici.
Ker je bilo dezertiranje ali samovoljno zapuščanje avstro-ogrske vojske zelo strogo kaznovano, odhod na nasprotno stran oz. med dobrovoljce pa veleizdaja, kaznovana s smrtjo, je mlada Mariborčanka v Srbiji postala Natalija Bjelajac, da bi s tem odvrnila pozornost avstrijskih oblasti od sorodnikov v Mariboru.
Natalija je v srbski vojski uživala velike simpatije srbskih vojakov, saj je pri njih veljalo, da dekleta lahko sicer skrbijo samo za celjenje ran in prinašanje vode, kot je to počela znana kosovska djevojka… da pa bi nosila puško in jurišala na sovražnika – tega srbski vojaki niso mogli razumeti. Pravili so ji tudi »vražja Slovenka«, kar je pomenilo večje priznanje kot vseh njenih dvanajst odlikovanj po prav toliko ranah.
Svoj bojni krst je doživela iznad Drenika, na koti 550. Bila je v prvem bataljonu, stric Martin pa v drugem, vendar oba v prvi bojni vrsti. Doživela je pravo klavnico, vendar je pripomogla, da so njeni soborci zajeli bolgarsko topniško baterijo. Tako si je zaslužila prvo zlato – Obilićevo medaljo za pogum. Po končanih balkanskih vojnah je nekaj časa delala kot bolničarka po vojaških bolnišnicah, vendar vedno ob strici Martinu, ki je že postal kapetan 2. razreda in poveljnik čete. Ob začetku 1. svetovne vojne, sredi slavne cerske bitke in srbske zmage, je ob splošnem veselju vojakov Natalijo doletela strašna vest; stric Martin je v boju omahnil. Njegovo ime je zabeleženo na plošči skupne grobnice srbskih vojakov na Ceru.
Natalija je stoično prenašala vso tragiko, ki je doletela srbsko vojsko: umik na jug, kalvarijo pohoda skozi albanske soseske in planine, umiranje soborcev in prijateljev na otoku Krfu in nazadnje – odhod na solunsko fronto. Po prihodu na solunsko fronto je bila povišana v čin desetnika (kaplarja). Jeseni 1916 je sodelovala v srditi bitki za osvajanja planine Kajmakčalan, pa potem v bojih na Črni reki. V samem preboju solunske fronte je še bolj pogumno jurišala na čelu svoje desetine. Njena Šumadijska divizija se je borila na Moglenu. Natalija se je na Črni reki borila kot prava levinja, vse dokler ni omahnila, nemočna, zaradi rane na nogi. Soborci so jo odnesli do previjališča, kjer so ji bolničarji in zdravniki nudili prvo pomoč. V bolnišnici je ostala le deset dni. Ko se je vrnila v enoto, je bil njen polk še vedno na istih položajih. Že drugo noč se je izmuznila iz enote in se priplazila do bolgarskih položajev. Presenetila je 30 bolgarskih vojakov, na način, da jim je polglasno ukazala, naj odvržejo puške in dvignejo roke. Uspelo je! Vsi so dvignili roke … Natalija jih je, seveda osramočene, ker jih je zajela ženska, privedla pred poveljnika bataljona. Po osvoboditvi Bitolja so vojaki 11. pešpolka enoglasno zaklicali, da si prav Natalija zasluži najvišje vojaško odlikovanje; tako je prejela za vojaka najvišje odlikovanje - Karađorđevo zvezdo z meči. Potem je bila ponovno ranjena in se ni več vrnila v svojo enoto. Z napredovanjem srbske in zavezniške vojske je dospela v niško vojaško bolnišnico, kjer so ji pozdravili rane. Le nekaj svinca je ostalo v nogi kot spominek na vse vojne tegobe in uspehe.
Brez strica Martina se je odpravila v Maribor, da po devetih letih ponosno pozdravi svoje starše in sorodnike. Komaj so je prepoznali, vendar so bili veseli, da se je vrnila živa med domače. Kasneje se je vrnila v Srbijo, za katero se je tudi borila in ji darovala svojo kri. Nastanila se je na obrobju Beograda, v Malem Mokrem Lugu, kjer ji je oblast kot vojaškemu invalidu priskrbela službo. Med obema vojnama je v težkih razmerah živela v Srbiji in Bosni, med drugo svetovno vojno pa je 9 mesecev preživela v gestapovskem koncentracijskem taborišču na Banjici pri Beogradu. Po osvoboditvi je živela skromno od svoje vojaške pokojnine. Skoraj pozabljena je umrla v Beogradu, 16. avgusta 1974, v svojem 81 letu. Sovaščani so ji pravili »Nana«. Pokopana je v Malem Mokrem Lugu, na skromnem spomeniku pa je pisalo: Natalija Bjelajac, narednik srbske vojske. Vendar njenega groba ni več mogoče najti.
Za svoja dejanja je prejela 12 odlikovanj, med drugim red Karađorđeve zvezde, Albansko spomenico, red belega orla z meči in francoski viteški red Legije časti 5. stopnje (najvišje francosko državno odlikovanje), medaljo za vojaške vrline, medaljo za usluge kraljevskemu domu in ruski red Svetega Jurija 3. stopnje.

povzeto po:

Milisav Sekulić:  Slovenski dobrovoljci v srbskih osvobodilnih vojnah 1912–1918, Vojaška zgodovina, št. 1 (17), letnik/volume 11/2010

Marijan F. Kranjc: Slovenske junakinje (heroine) - Dvanajst ran – dvanajst odlikovanj: Antonija Javornik, mariborčanka – srbska junakinja Natalija Bjelajac
 

LJUBLJANA – Spominska plošča Bazoviškim žrtvam

Lokacija: Slovenija; Ljubljana

Avtor: Glej opis.

Opis: Pred palačo Univerze v Ljubljani, Kongresni trg 12, so 29.9.2012 slovesno odkrili spominsko ploščo bazoviškim žrtvam. Obeležje so znova postavili tja, kjer je med letoma 1931 in 1942 stala tabla z identičnim sporočilom.

Spominsko ploščo so leta 1931 na tem mestu postavili slovenski študentje iz Julijske krajine v spomin na štiri primorske junake, usmrčene v okviru prvega tržaškega procesa septembra 1930. Ploščo, ki je kmalu postala tudi simbol zahtev za popravek rapalske meje, so leta 1942 odstranile in uničile italijanske okupacijske oblasti.

Pobudo za ponovno postavitev so dali Slovenska izseljenska matica, društvo Tigr in odbor za proslavo bazoviških vojakov. Nova plošča stoji na istem mestu kot original, enaka je tudi njena vsebina, izdelana pa je po načrtih Vladimirja Pezdirca. Obeležje predstavlja valove, ki ponazarjajo, da je vse v stalnem prihajanju in odhajanju.

LJUBLJANA - Fontana Evropa

Lokacija: Slovenija; Ljubljana

Avtor: Kipar France Kralj, 1955, odlit 1992, ureditev arhitekta Jože in Miha Dobrin, 1993.

Opis: Fontana z bronastim kipom Evrope in bika stoji pred palačo Univerze, Kongresni trg 12.

Betonski izvirnik kipa je v Kostanjevici. Fontana simbolično predstavlja priključitev Slovenije Evropi.

Spominski, talni plošči nas podučita:

da sta mestu Ljubljani kip podarila Zlat in Jasna Kralj, 15. januarja 1992, na dan evropskega priznanja samostojne Republike Slovenije,

da so postavitev omogočili Mesto Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Sklad stavbnih zemljišč mesta Ljubljana, SKB banka d.d., Tkanina d.d. Ljubljana, Kolinska d.d. Ljubljana in drugi pokrovitelji.

 

LJUBLJANA - Spomenik Sidro

Lokacija: Slovenija; Ljubljana
Avtor: Ni podatka.
Opis: Železno sidro leži na večji zidani, s kamnitimi ploščami obloženi ploščadi. Spomenik je bil postavljen leta 1954, v spomin na ponovno pridobitev slovenskega izhoda na morje.

Natančno pot (prvega in drugega) sidra na Kongresni trg pa opisuje Nadja Trčon v knjigi: Usidrali smo se na morje : vzpostavitev slovenskega pomorstva 1945-1958.

Spomenik Sidro stoji na severnem osrednjem delu parka Zvezda na Kongresnem trgu.

Na tem mestu se je slabo leto dni dvigoval spomenik kralju Aleksandru I. Karađorđeviću, ki so ga na slovesnosti ob prisotnosti kraljeve družine odkrili septembra leta 1940, odstranila pa ga je okupatorska italijanska vojska v noči s 25. na 26. julij leta 1941.

Veseli  me, da je spomenik atraktiven za mlade in najmlajše.

Pogled na del trga, kjer sedaj stoji spomenik žrtvam vseh vojn.

LJUBLJANA - Spomenik ženskim demonstracijam na Kongresnem trgu

Lokacija: Slovenija; Ljubljana

Avtor: Glej opis.

Opis: Spomenik je zasnoval arhitekt Plečnik, odkrit pa je bil leta 1953, v spomin na demonstracije. Leta 1943 je na tem trgu več tisoč žena demonstriralo proti mučenju zapornikov, streljanju talcev ter zahtevalo izpust mater otrok in bolnikov.

Spomenik sestavljata kamnit kvader in na njem visoka bronasta, reliefno ornamentirana vaza. Vrh vaze je nekdaj zaključeval putto z venčkom v roki, komponiran v dinamični diagonali.

Spomenik stoji v severozahodnem delu parka Zvezda na Kongresnem trgu, nasproti Kazine.

LJUBLJANA - Spomenik ilegalcem

Lokacija: Slovenija; Ljubljana

Avtor: Kipar Frančišek Smerdu.

Opis: Bronasta skulptura moža v plašču je simbol vseh ilegalcev v Ljubljani med 1941 in 1945. Postavljena je bila leta 1953.

Stoji ob robu Argentinskega parka med Slavijo in Dukičevimi bloki, v bližini objekta Štefanova 5. V času Jugoslavije se je ta park imenoval Leninov park, zatem do leta 1995 park Ajdovščina in danes Argentinski park.

LJUBLJANA - Spominsko znamenje narodnemu heroju Ivanu Kavčiču - Nandetu

Lokacija: Ljubljana

Avtor: Ni podatka.

Opis: Graniten kvader s posvetilom iz kovinskih črk stoji na kraju, kjer je stala hiša, v kateri je živel in delal narodni heroj Ivan Kavčič - Nande (1913-1943). Postavljen je bil leta 1986 namesto spominske plošče na hiši.

Znamenje stoji na kraju, kjer je stala hiša Tomačevska cesta 32 s spominsko ploščo, ki so jo podrli zaradi gradnje ljubljanske obvoznice, severno od pokopališča Žale.

Glej tudi objavo Gorenji Podšumberk, kjer je Ivan Kavčič – Nande padel.

LJUBLJANA - Spomenik zamolčanim žrtvam

Lokacija: Ljubljana, pokopališče Žale

Avtor: Glej opis.

Opis: Na tlakovanem predelu ob cerkvi Vseh svetih stoji na polkrožnem podstavku večje število spominskih plošč,  z zapisanimi imeni zamolčanih žrtev. Spomenik je izdelan po načrtu arh. Franca Popka, je bil postavljen leta 1997, prenovljen in dokončan pa leta 2012.

LJUBLJANA – Grob družine Šušterič

Lokacija: Ljubljana, pokopališče Žale

Avtor:  Ni podatka.

Opis:
Delovanje slovenskih četnikov med II. svetovno vojno.
Med okupacijo od 1941 do 1945 so v Sloveniji delovali, poleg partizanov, vaških straž in domobrancev, tudi slovenski četniki, navadno imenovani plavogardisti. Dejansko je šlo za del poražene vojske Kraljevine Jugoslavije (VKJ), ki je kot četniški odredi oz. kot del Jugoslovanske vojske v domovini (JVvD) deloval po navodilih begunske vlade v Londonu, v Jugoslaviji pa je bil podrejen generalu Draži Mihajloviću.
Četniška ideološka baza naj bi bilo t. i. ravnogorsko gibanje, ki pa v Sloveniji ni imelo globljih korenin. Šlo je za ohranitev monarhije in ideje o veliki Jugoslaviji ob podpori zahodnih zaveznikov. Mobilizacijsko bazo so, podobno kot za domobrance in četnike, predstavljale strankarske paravojaške legije, ki so bile zelo močne. Tako je Slovenska legija, ki je združevala vojaški potencial Slovenske ljudske stranke, štela okrog 6000 – 7000 pripadnikov (večina je pristopila MVAC oz. slovenskemu domobranstvu), Sokolska legija 700–900 članov, večinoma aktivnih članov JVvD, Narodna legija (300 članov), skupina Pobratim (500) in častniška skupina (okrog 400 članov). Koordinacijo je vodila Slovenska zaveza, ki je za reševanje vojaških vprašanj ustanovila Vojaški svet, ki so ga sestavljali poveljniki legij – podpolkovnik Ernest Peterlin - Logar, polkovnik Vladimir Vauhnik, Ivan Prezelj, Anton Kokalj - Tonči, kapetan bojne ladje Andrej Klinar - Hren, major Karl Novak in drugi. Vsi člani vojaškega sveta pa so bili evidentno tudi pripadniki raznih tujih služb (britanske, nemške, italijanske).
Tudi slovenski četniki so prikrito sodelovali z Italijani in pozneje tudi z Nemci. Znan je primer lažnega »štajerskega bataljona«, ki se je izdajal za partizansko enoto, da bi pozneje njegovi pripadniki prešli v MVAC oz. v Legijo smrti. Narednik Melaher je celo sklenil pisni dogovor o sodelovanju z Nemci. Janez Marn – Črtomir Mrak je kot poveljnik 1. bataljona Mirnskega partizanskega odreda edini s celo enoto prestopil na četniško stran.
Na zavezniško stran so se rešili primorski in del gorenjskih četnikov ter 75 četnikov Štajerskega četniškega odreda, katere so Britanci iz Vetrinja prepeljali v Italijo, ker so imeli urejene oznake (izkaznice) in navodila. Vsi ostali so doživeli že znano usodo slovenskih kolaborantov.
Mnogi so tudi po končani vojni nadaljevali z ilegalnim obveščevalnim in diverzantskim delovanjem (križarji, Matjaževa vojska). Mnogim so tudi sodili (Mirko Bitenc, Milko Vizjak, Ernest Peterlin).
Ravnogorsko gibanje je še danes dejavno, tudi v Sloveniji. V Parizu je maja 2007 bil edini še živeči slovenski četnik Uroš Šušterič proglašen za četniškega vojvodo – »Triglavski«.
Grob njegove rodbine najdemo na ljubljanskih Žalah, v bližini kostnice žrtev 1. svetovne vojne, kjer so zapisani ravnogorski kapetani, njihovo delovanje pa označuje grb ravnogorskega pokreta.

LJUBLJANA - Lipa sprave

Lokacija: Ljubljana, pokopališče Žale

Avtor: Glej opis.

Opis: Maja 1989 je bila v parku ob vhodu na del B posajena Lipa sprave, pozneje pa ob njej postavljena tudi lesena skulptura Križanega, ki jo je leta 1991 izdelal Stane Jarm.

Lipa sprave simbolizira željo po spravi, pa tudi željo po dostojnem pokopu žrtev povojnih pobojev. O spravi govori tudi spominska plošča ob Lipi: »postoj na svetih tleh moj brat in skupaj bova našla pot do blagoslova sprave«.