Avtor: Ni podatka.
Opis: V prvih dveh letih okupacije, ko so bile organizirane prve baze za ranjence in bolne partizane, je pomembno pomoč partizanskim enotam, četam in bataljonom nudilo zaledje. Pri rajonskem odboru OF v Polju je bila organizirana sanitetna skupina, v kateri so bili mag. Igor Kraut, dr. Rihard Gregorčič, dr. Andrej Jenko in dr. Janez Kanoni. Primarna naloga sanitetnega sektorja je bila nudenje zdravstvene pomoči, organizirati in poiskati mesta za zdravljenje v bolnišnici Studenec in njenih objektih, organizirati in voditi sanitetne tečaje, ter pomagati partizanskim enotam s sanitetnim materialom. Med najpomembnejša mesta, kjer so se že leta 1941 zdravili prvi partizanski ranjenci, sodi današnja psihiatrična klinika na Studencu in na pristavi na Razorih nad vasjo Podlipoglav. Zdravniki in zdravstveno osebje je z veliko skrbjo in samoodpovedovanjem bdelo nad zdravljenjem borcev ob nesebični pomoči uslužbencev bolnišnice in terenskih aktivistov iz Slap. Iz Slap pa je skozi zunanje obzidje bolnišnice v notranjost bolnišničnega kompleksa vodil skriven vhod. Uporabljali so ga ranjeni in bolni partizani, ki so se zdravili v bolnišnici. Na obzidju je vzidana napisna plošča. Prehod v bolnišnico je prezentiran na sredi jugovzhodnega zunanjega obzidja Univerzitetne psihiatrične klinike na Studencu. Del parka je bil včasih del kompleksa bolnišnice; sedaj je odsekan z obvoznico.
Precejšnja ovira za komunikacijo s centrom Ljubljane je bila žična ograda okrog mesta Ljubljana. Bolnišnični oddelek na Studencu je bil namreč ves čas italijanske okupacije ločen in izoliran od Ljubljane. Po potrebi je prišel ozdravljeni partizan ali aktivist v Ljubljano skozi blok z bolniškim vozom v rokavači (prisilnem jopiču). Na bloku pa je moral rohneti, divjati, početi pač reči, ki jih laik ocenjuje za plod blaznosti. Spremljevalec, bodisi zdravnik ali pa bolničar, pa mu je ob taki priliki paradno injiciral - vpričo splašenih in zbeganih Italijanov- pomirjevalno sredstvo. Da so vse akcije potekale neovirano in uspešno, je pripomogel obveščevalni sektor terenskega odbora OF, ki je imel svoja zaupnika v krogih Bele garde in Katoliške akcije v Polju. Zaradi budnosti vohunom iz vrst Bele garde in okupacijski OVRI ni uspelo preprečiti dejavnosti terenske OF, pa čeprav je italijanska soldateska z OVRO nekajkrat vdrla v območje bolnišnice in pretaknila vse oddelke, pisarne in delavniške prostore. Z delom terenskega odbora OF na Studencu je bil tesno povezan še drugi del bolnišnice onkraj zidov, že v Ljubljani, na Poljanskem nasipu. Obe ustanovi sta delovali usklajeno, za kar so seveda poskrbeli aktivisti in zaupniki.
Kontrola v bolnišnici je bila stroga, saj so v vizito hodili tudi Italijanski zdravniki - psihiatri in dolgo so potrebovali, preden je v bolnici zaradi izdaje nastal splošen preplah in alarm.
V spomin na junaške dni Studenške bolnišnice v času okupacije je na mestu skrivnega prehoda že več kot petdeset let vzidana v zid spominska plošča, ki priča o dogodkih na Studencu. V zadnjih letih so to spominsko ploščo prestavili iz notranjosti parka na zunanji del zidu, ob pot spominov in tovarištva.
Napis na spominski plošči:
V trajen spomin vsem zdravnikom in osebju v bolnici na Studencu, ki so nesebično pomagali pri zdravljenju partizanskih ranjencev in v trajen spomin vsem, ki so v herojskih dneh odpora proti italijanskemu okupatorju in domačim izdajalcem v čolnih prevažali ranjence v bolnišnico.
Povzeto po Črtu Kanoniju.
Na Studencu, 4. julija 1955 na praznični dan, dan borca
Spominsko obeležje je odkril takratni direktor bolnišnice, prof. dr. Janez Kanoni.
Geriatrija danes.
Varen oddelek na Studencu 1942.
Izkaznica zdravnika bolnisnice v Polju 1941.
Ni komentarjev:
Objavite komentar