VELIKI BAN - Spominska plošča Kotarjevi družini

Lokacija: Slovenija; Veliki Ban

Avtor: Ni podatka.

Opis: Spominska plošča je pritrjena na rojstni hiši narodnega heroja Martina Kotarja - Veliki Ban 2. Padel je tudi njegov brat Karel Kotar, sestra Nežka pa je bila ubita.

Plošča je vzidana na vhodni fasadi, desno od vrat.

Pred osnovno šolo v Šentjerneju stoji doprsni kip Martina Kotarja.

Fotografije spominske plošče na rojstni hiši.

Povzemam življenepis iz knjige Govorijo naj spomeniki, katero je izdala ZZB Novo mesto leta 1978.
Martin Kotar se je rodil 19. julija 1922 v Velikem Banu pri Šentjerneju. Po poklicu je bil pekovski pomočnik. V partizane je odšel v začetku leta 1942, star komaj 19 let. Najprej je bil v gorjanskem bataljonu, nato pa v belokranjskem odredu. Kot eden najbolj bojevitih članov SKOJ se je navdušeno priglasil v I. slovensko udarno brigado Toneta Tomšiča. Bil je borec, desetar, vodnik in komandir čete. Zaradi izrednega junaštva, velike priljubljenosti in kot vzoren komunist je postal poveljnik bataljona v Tomšičevi brigadi. Eden njegovih borcev piše: »Martin Kotar ni bil samo junak prve vrste in izvrsten poveljnik, bil je tudi resničen tovariš. Vsa brigada je vedela, da je v februarski ofenzivi 1944 rešil onemoglo tovarišico Daro, ki bi bila sicer gotovo ostala v visokem snegu. Kolikokrat je na pohodu prijel za strojnico in razbremenil onemoglega mitraljezca. Vselej in za vsakogar je imel veder smehljaj, prešeren in nagajiv, prihajajoč od srca ... Na Plešivici v Suhi krajini je prvi jurišal, zaplenil italijansko zastavo in se končno spustil s sovražniki v boj na nož, ker je njemu in njegovim zmanjkalo streliva.« Veliko ohranjenih poročil štaba XIV. divizije navaja med prvimi junaki Tomšičeve brigade tudi njega. Tako ga prikazuje poročilo z dne 25. marca 1944 kot izredno hrabrega na pohodu XIV. divizije na Štajersko. Tudi v poročilu z dne 28. aprila 1944 beremo o njem kot o junaku, ki je jurišal na čelu bataljona pri Moravčah, v Soteski pri Kamniku, pri Gornjem gradu in drugod. Bil je zelo ponosen na to, da je častnik slavne Titove armade. Prav na dan pred smrtjo so mu povedali, da je napredoval v čin kapetana. To ga je tako vzradostilo, da je naslednji dan v spopadih z Nemci spet vzel v roke mitraljez, ki ga je imel tako rad še od takrat, ko je bil mitraljezec. Kot poveljnik je zmeraj obdržal pregled nad svojimi in sovražnimi silami ter svojo enoto vselej uspešno vodil. O njegovi smrti beremo: »Dne 20. aprila je Šlandrova brigada napadla Šmartno v Tuhinjski dolini, Tomšičeva brigada pa je morala preprečiti nemško posredovanje iz Kamnika. Drugi bataljon je v neposredni bližini Kamnika zasedel obe strani ceste. Ena četa je zasedla levo stran ceste v smeri Vranje peči, druga pobočje desno od ceste, desno od nje pa tretja četa rob gozdiča nad Vrhpoljem. Strma pobočja in dober pregled proti cesti so dajala izvrstne položaje. Zveza med četami je bila dobra in povelja so se razločno slišala. Drugi bataljoni so nadzorovali okolico tja do Černivca.

Noč je bila mirna in tudi dopoldne se ni zgodilo nič posebnega. Okrog poldneva so se nenadoma prikazali Nemci: dva oklopna avtomobila, za njima pa pehota. Pri Nevljici sta se oklepnika ločila od pehote in šla pogledat. če je varno nadaljevati pot. Ko sta prišla do naše zasede. sta se ustavila, ker je bila cesta zasekana. Tik nad cesto sta bili v zasedi naša protitankovska puška in strojnica. Naši so se dobro vkopali, a strojničar in protitankovski strelec sta bila tako presenečena, da nista vžgala po njih. Šele ko sta se vozili obrnili, sta se znašla in začela nažigati. Enemu oklepniku je, čeprav je bil poškodovan, uspelo pobegniti, drugi se je na pol prevrnil v potok, se naslonil ob hišo ter začel nabijati po naših. Tudi naš ogenj je bil hud; tedaj je en policist skočil iz oklepnika in bežal skozi vso našo zasedo. Spotoma se je slačil in odmetaval opravo, ki ga je ovirala. Vsi so streljali nanj. a je le ušel proti Kavranu. Za njim je odhitel kurir brigadnega komisarja

Medtem sem zbral nekaj bombašev. Skočili smo v hišo in skozi okna začeli metali bombe v oklepnik. Nato smo vanj vdrli. Zaplenili smo strojnico tipa "šarec", lahki minomet. 10 pušk, veliko streliva in ročnih bomb. Vozilo smo polili z bencinom in zažgali."

V bataljonu je bilo veliko navdušenje. Z novo strojnico je odšel na položaj Lojze Savinjšek in takoj začel sekati po sovražniku. Nemci so se bili medtem že razvili v strelce ter hoteli čez hrib priti na pomoč napadenima oklepnikoma. Toda bridko so se zmotili, zakaj na robu jih je čakala dobro oborožena četa, v kateri je bil tudi Kotar. Zaregljale so naše strojnice in zapokale puške. Potem so naši jurišali. Nemci so bežali, nekoliko pa jih je obležalo. Toda bili so vendarle v premoči in naša četa se je morala počasi umikati. Nemci so zasedli ugodnejše položaje. Kotar je stal za debelo smreko in streljal po sovražnikih. Dosti jih je zadel, zakaj orožje v njegovih rokah je le redkokdaj zgrešilo sovražnika.

Pod cev njegove brzostrelke je prišel tudi sovražni častnik ... Ko se je zvrnil, je Kotar prezgodaj skočil k ubitemu in prerešetale so ga krogle iz brzostrelke nekega ranjenega Nemca. Med borci je zavrelo. Pritisnili so in posrečilo se jim je oteti njegovo truplo in orožje. Odnesli so ga v dolino, kjer so ga pokrili s smrekovimi vejami. Čez nekaj dni so ga aktivisti pokopali, ker je brigada že odšla v nove boje. Po osvoboditvi so ga prekopali in sedaj počiva v grobnici v Tuhinju.

Božidaro Betriani-Daro je smrt narodnega junaka Martina Katarja globoko pretresla. Med pohodom na Štajersko je v njem spoznala preprostega človeka z veličastno srčno kulturo. Posvetila mu je tale sonet.

Tovarišu Kotarju

V naravi tisoč se cvetov prebuja,

ki sonce z zlatim žarom jih ogreva,

v pomladni pesmi duša Ti prepeva,

ob vonju rož spomine si obuja.

Preveč poklanjaš nam pomlad zelenja,

nasititi ni težko lačne duše,

ki vajene ledu in večne suše,

prevzete že od zarje so vstajenja.

Trpljenje skupno nas med sabo veže;

ta vez čvrstejša je od sto verig,

izguba slehernega nam v srca reže.

Si moral tudi Ti od nas oditi?

So res povelja z usten ti zamrla?

Bol kruta hoče duše nam prevpiti.

Fotografije narodnega heroja med vojno.

Martin Kotar, fotografiran aprila 1944, na Črnivcu pri Gornjem Gradu, kot komandant 2. bataljona 1. slovenske partizanske udarne brigade Tone Tomšič.

  

Poglejmo kaj o Karlu Kotarju pravi Milan Pavlin slovenski novinar, publicist in pisatelj.

KAREL KOTAR

Dobro se spominjam soparne noči proti koncu avgusta 1943, ko smo se spuščali po pobočju Gorjancev proti velikemu Banu. Globoko pod nami je bil Šentjernej. Ves zatemnjen, toda v obroču luči pri bunkerjih in ob žičnih ovirah. Taki venci luči so bili tudi okoli drugih, bolj oddaljenih postojank. Psi so lajali in večkrat smo se ustavili, da bi poslušali. Tudi ponoči so belogardisti prihajali patruljirat ali v zasede, včasih pa enostavno domov, da bi jedli pili in obiskali žene. Tik pod nami je svetilo nekaj osamljenih žarnic, včasih je tenko počila puška ali usekal rafal. Vedeli smo, da streljajo Italijani in si tako preganjajo strah. Čepijo v bunkerjih, ki so si jih zgradili od Kostanjevice do Dolža, čez kak mesec ali dva pa jih bodo potegnili čez Vahto in jih povezali s tistimi, ki so jih zgradili od Metlike do Lokvic.

Naš bataljon je bil že več tednov v belokranjskih Jugorjih. Izbrali so nas kakih dvajset in nas poslali mobilizirat. Vsako noč smo obredli nekaj vasi, pobrali fante in jih zjutraj s spremstvom poslali na Jugorje. Veliko jih je spotoma pobegnilo.

Tudi v Velikem Banu nas je čakal nekakšen zaupnik OF ali član odbora, oziroma terenec, kot smo pravili takim. Seznanil na je s položajem v vasi in z novicami, predvsem pa nam je svetoval, pri kateri hiši naj bi se oglasili in pobrali fante.

Čisto slučajno sem se znašel pri Kotarjevih. Domačin iz neke sosednje vasi, sicer partizan že več kot eno leto, je meni in nekemu Gorenjcu pokazal hišo in tudi sam stopil vanjo, saj vrata niso bila zapahnjena. Tako je bilo v teh krajih v navadi. Precej sem se začudil takemu ravnanju in ga kar takoj vprašal, če se nič ne boji za svojce.

Povedal mi je, da je hiša trdno »naša«. En brat je četni komandant v Tomšičevi brigadi, sestra »terenka«. Tudi fant je ves čas sodeloval s partizani in jim veliko koristil. Vzeli ga bomo zaradi domačih, da beli ne bodo mogli reči, kako je šel sam, saj bomo mobilizirali tudi vse druge fante iz vasi.

Kotarjev Karel nas je očitno že pričakoval, saj kljub pozni uri še ni spal. Komaj smo prirompljali v sobo, že je skočil iz postelje in nas vprašal, če smo prišli ponj. In že je bil oblečen, izpod postelje je potegnil zajeten nahrbtnik. V drugi postelji je spala sestra, od nje se je poslovil s kratkim pozdravom, ona pa mu je mrmraje odgovorila.

Tistega dne, ko se je razvedelo za italijansko kapitulacijo, sem moral v bolnišnico, vrnil sem se nekaj dni pred začetkom nemške ofenzive oktobra 1943. Znova sem sprejel sekretarstvo četnega arhiva zveze komunistične mladine v prvi četi prvega bataljona 15. Brigade, ki je bila tri tedne prej ustanovljena iz Vzhodno dolenjskega arhiva. Na sestanku sekretarjev sem zagledal Kotarja, ki mi je povedal, da je sekretar v tretji četi. Sekretarja prve in druge čete sva bila politična delegata, Kotar pa je na sestanek privlekel mitraljez, kar je pomenilo, da je samo mitraljezec.

Bil je zgovoren in živahen fant, ki je kar sipal smešnice in okoli njega smeh skoraj nikoli ni prenehal.

Začeli so se boji med ofenzivo, naš bataljon so preimenovali v drugi bataljon, Kotarjeva slava pa je rasla po vsakem spopadu. Veljal je za najboljšega mitraljezca v bataljonu, mnogi so trdili, da mu tudi v brigadi ni enakega. Toda to je bilo težko ugotoviti in zato tega najbrž ni nihče nikoli ugotavljal. Komandant in komandir sta mu vedno dajala najbolj odgovorne naloge in vsi smo poznali glas Kotarjevega mitraljeza. Kratki srditi rafali, ki so si sledili naglo drug za drugim.

Takrat, ko je padel, smo proti jutru, še v trdi temi, zasedli rob gozda in pobočja nad cesto, ki pelje od Turjaka proti Rašici in Velikim Laščam. Tu so bili vsi trije bataljoni naše brigade, ki se je ponašala, da je med nemško ofenzivo uničila med Novim mestom in Metliko šestnajst nemških motornih vozil ter tako prisilila domobrance v Metliki k begu.

Na robu gozda smo si zgradili iz kamenja in lesa zasilna kritja. Bilo je strupeno mraz, snega pa ni bilo. Računali smo, kako bomo nemško oskrbovalno kolono, ki je vozila med Ljubljano in Kočevjem, spustili blizu, udarili po njej z najmanj tridesetimi mitraljezi in kakimi tristo puškami, potem jurišali, vozila pa zažgali.

Komaj se je zdanilo, smo že zaslišali brnenje motorjev od Velikih Lašč proti Rašici, kjer je bila postojanka, v njej pa po podatkih obveščevalcev četa domobrancev in vod Nemcev ter tretji bataljon 14. SS policijskega polka. Po kratkem zastanku, ko so najbrž kaj vkrcali ali izkrcali, je kolona krenila dalje. Že je začelo pokati, videli smo oklepni avto, ki se je ustavil in začel streljati, za njim so se počasi pomikali kamioni s pehoto. Vojaki so poskakali v kritje, začel se je spopad.

Toda nenadoma smo za seboj slišali ostra nemška povelja, zabrnele so brzostrelke, z boka je po nas udaril mitraljez, zapuhale so mine iz Rašice. Očitno nam je močnejša patrulja prišla za hrbet, ali pa je tam čakala v gošči, da napademo. Naš bataljon, ki je bil na desnem krilu, se je začel v neredu umikati, sledila sta mu tudi prvi in tretji.

Spodaj ob cesti pa je še vedno drdral osamljen mitraljez s kratkimi in gostimi rafali. Nehote smo se spomnili na Kotarja in začeli spraševati po njem. Ni ga bilo z nami in nihče ni vedel, kje je ostal. Nemci so nas potiskali v hribe, ves dan smo se bojevali. Med tem je kolona odpeljala proti Ljubljani, Nemci in domobranci so se vrnili k cesti in v postojanke. Zasledovali smo jih in še pred mrakom prišli na kraj, od koder so nas zjutraj pregnali.

Tedaj so po brigadi kar završale govorice o junaški Kotarjevi smrti. Nekateri so vedeli povedati, da so ga Nemci v Rašici pokopali z vojaškimi častmi. (Op. Po vedenju nečaka Martina Kotarja se to ni zgodilo.)

V tistih krajih domačini partizane niso imeli preveč radi, večina za orožje sposobnih moških je bila pri beli gardi in kasneje domobrancih. Ena redkih hiš, kjer so držali z nami, je bila samotna hiša pod Malim Osolnikom, kjer smo se velikokrat ustavljali. V njej je bil večkrat tudi naš štab ali pa prevezovališče, ko smo se bojevali ob cesti. Gospodar je dolga leta delal v Nemčiji, menda je bil rudar. Vrnil se je star, bolan in onemogel, tako da je bil nesposoben za vojaščino.

Naslednjega dne sem tudi jaz govoril s tistim možem, ko smo nekaj časa počivali za hišo. Poznala sva se še od prej, ko sem bil nekaj časa v bataljonskem štabu za sekretarja Zveze komunistične mladine in smo bili kak dan ali dva pri njih.

Vprašal sem ga če je tudi on kaj slišal o Kotarjevi smrti. Mož se je razvnel in mi začel pripovedovati. Tudi Nemci so brž ugotovili, da stoji njegova hiša na pripravnem kraju in v njej uredili začasno poveljniško točko in obvezovališče. Nemški policijski major je brž ugotovil, da lastnik zna dobro nemško. Ko je izvedel, da je živel dolga leta v Nemčiji je postal zaupljiv in se je spustil v pogovor.

Pogovarjala sta se tudi o vojni. Major se je pritoževal, kako iz vseh strani na njegove vojake samo streljajo, morajo se bojevati za vsak korak, ki ga naredijo. Partizani pa so svobodni kot ptiči in gredo kamor hočejo. Potem mu je začel pripovedovati o boju tega dne. Majorjevi vojaki so prišli Kotarju za hrbet in ga tesno obkolili. Pozvali so ga, naj se vda, toda Kotar je streljal in streljal. Obljubljali so mu, da se mu ne bo nič hudega pripetilo, toda to ni nič zaleglo, streljal je dalje. Večkrat so se mu majorjevi vojaki poizkušali približati, toda zaman. Končno je bil ranjen in šele tedaj so ga z bombami prisilili k molku. Ko so prišli k njemu niso mogli verjeti, da je bil mitraljezec, ki jim je prizadejal toliko preglavic, tak mlad pobič. Nekdo ga je ustrelil, da se ne bi mučil, saj je bil ves prerešetan od drobcev in tudi nogo je imel prestreljeno, kri je lila iz njega.

Kotarja smo se še dolgo spominjali. Ni bilo dolgo in že smo izvedeli, da so domobranci zaklali njegovo sestro. Kmalu smo slišali, da je padel tudi njegov brat Martin, kasnejši narodni heroj.

Nečak Martin Kotar pravi o Nežki Kotar.
Aktivistka Nežka Kotar je tistih usodnih dni ravno prišla iz Bele krajine, kjer je bila na sestanku. Pred prodirajočimi domobranci se ni skrila, zato so jo zajeli. Partizani so pritiskali na domobrance, le ti so se začeli umikati. V bližini rojstne hiše so Nežko Kotar ustrelili.

Fotografirani prijateljici v Šentjerneju. Na desni je Nežka Kotar, stara 22 let.

Od leve si na fotografiji sledijo brat Martina Kotarja Franc, mama Marija in oče Anton Kotar.