Opis: Več o izgnancih v objavi: BRESTANICA – Slovenski izgnanci 1941-1945 -stalna razstava na gradu Rajhenburg.
Prikaz objav z oznako občina Krško. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako občina Krško. Pokaži vse objave
sreda, 4. januar 2017
BRESTANICA - Spominska plošča izgnancem
Lokacija:
Slovenija; grad Brestanica (Rajhenburg)
Opis: Več o izgnancih v objavi: BRESTANICA – Slovenski izgnanci 1941-1945 -stalna razstava na gradu Rajhenburg.
Opis: Več o izgnancih v objavi: BRESTANICA – Slovenski izgnanci 1941-1945 -stalna razstava na gradu Rajhenburg.
petek, 28. avgust 2015
ROŽNO – Spominska plošča padlim za svobodo
Lokacija: Slovenija; Rožno (Družbeni dom Rožno 62)
Avtor: Ni podatka.
Opis: Na Družbenem domu stoji spominska plošča z imeni padlih borcev.
Avtor: Ni podatka.
Opis: Na Družbenem domu stoji spominska plošča z imeni padlih borcev.
KRŠKO – Spominska plošča Maksu Strmeckemu
Lokacija: Slovenija; Krško (Cesta krških žrtev 19)
Avtor: Ni podatka.
Opis: Tu je živel Maks Strmecki. Padel kot partizan, v Vavti vasi pri Novem mestu.
Avtor: Ni podatka.
Opis: Tu je živel Maks Strmecki. Padel kot partizan, v Vavti vasi pri Novem mestu.
LESKOVEC PRI KRŠKEM - Spominska plošča padlim za svobodo
Lokacija: Slovenija; Leskovec
Avtor: Ni podatka.
Opis: Na stavbi gasilskega doma stoji spominska plošča z imeni padlih borcev, med njimi tudi narodna herojinja Milka Kerin.
Avtor: Ni podatka.
Opis: Na stavbi gasilskega doma stoji spominska plošča z imeni padlih borcev, med njimi tudi narodna herojinja Milka Kerin.
četrtek, 27. avgust 2015
PODBOČJE - Spominska plošča padlim borcem, talcem in žrtvam fašističnega nasilja
Lokacija: Slovenija; Podbočje (Podbočje 70)
Avtor: Ni podatka.
Opis: Na stavbi krajevne skupnosti stoji spominska plošča z imeni padlih borcev, talcev in žrtvam fašističnega nasilja.
Avtor: Ni podatka.
Opis: Na stavbi krajevne skupnosti stoji spominska plošča z imeni padlih borcev, talcev in žrtvam fašističnega nasilja.
PODBOČJE - Spominska plošča uničenju belogardistične postojanke
Lokacija: Slovenija; Podbočje (Podbočje 70)
Avtor: Ni podatka.
Opis: Na stavbi krajevne skupnosti stoji spominska plošča z lepim reliefom. Poduči nas, da je tu 24.9.1942 Cankarjeva brigada uničila belogardistično postojanko.
Avtor: Ni podatka.
Opis: Na stavbi krajevne skupnosti stoji spominska plošča z lepim reliefom. Poduči nas, da je tu 24.9.1942 Cankarjeva brigada uničila belogardistično postojanko.
nedelja, 25. januar 2015
BRESTANICA – Slovenski izgnanci 1941-1945 - stalna razstava na gradu Rajhenburg
Lokacija: Slovenija; grad Brestanica (Rajhenburg)
Avtorici razstave: Irena Fürst, mag. Monika Kokalj Kočevar; oblikovanje: Mojca Turk; organizacija razstave: Muzej novejše zgodovine Slovenije.
Opis: Izgon Slovencev med drugo svetovno vojno (v razstavi je predstavljen predvsem izgon, ki ga je izvajal nemški okupator) je v razstavi prikazan v petih sklopih.
Prikazani so raznarodovalni ukrepi okupacijskih oblasti (v ta namen je posebno mesto namenjeno svetinjicam s številkami, ki so jih dobile družine v taborišču za izgon v Rajhenburgu in predstavljajo njihovo simbolično razčlovečenje), na velikem zemljevidu so zaznamovana taborišča in kraji izgona, s katerimi je povezana usoda 80.000 izgnancev in beguncev, razstavljeno je večje število kovčkov in osebne prtljage, ki so jo izgnanci odnesli s seboj v izgnanstvo, ter številni drobni predmeti za vsakdanjo uporabo. Skozi predmete in fotografije, posnete v okupatorskih taboriščih, je mogoč vpogled v vsakdan slovenskih izgnancev – v vitrinah izpostavljeni predmeti, zgodbe družin, skozi subtilno pripoved, prehajajo na osebnostno raven posameznika.
vir: http://www.gradrajhenburg.si/arhiv/nova-stalna-razstava-slovenski-izgnanci-1941-1945
http://www.gradrajhenburg.si/razstave/stalne-razstave/izgnanci-napovedujemo-odprtje-jeseni-2014
Po razkosanju Slovenije aprila 1941 je nemški okupator takoj začel z raznarodovalnimi ukrepi. Množičen izgon, kolonizacija Nemcev in popolno ponemčenje, so bili trije osnovni cilji, s katerimi so želeli uničiti slovenski narod kot etnično celoto. Tudi Italijani in Madžari so imeli podobne cilje, le dinamika njihovega izvajanja se je razlikovala od nemške.
Na zasedenem ozemlju je nemška okupacijska oblast formirala dve začasni civilno-upravni enoti: Spodnjo Štajersko in Gorenjsko z Mežiško dolino. Že 18. aprila 1941 je Heinrich Himmler, državni komisar za utrjevanje nemštva, izdal smernice za izgon, ki naj bi potekal v štirih valovih in bi zajel 220.000-260.000 Slovencev. Mislili so, da bodo izgnali vse predvidene v petih mesecih. Ustanovili so več taborišč za izgon Slovencev – v Meljski vojašnici v Mariboru, v trapistovskem samostanu na gradu Rajhenburg in v škofovskih zavodih v Šentvidu pri Ljubljani – in manjše zbirne centre, ki so bili v Kapucinskem samostanu in v Starem piskru v Celju, na gradu Borl pri Ptuju in v Šmartnem pri Slovenj Gradcu na Štajerskem, V Begunjah in Goričanah pri Medvodah na Gorenjskem.
Po končanih rasnih, političnih in nacionalnih pregledih je nemška oblast začela z izgonom. V prvem valu so v 17 transportih izgnali v Srbijo 7200 slovenskih izobražencev. Prvi transport je odpeljal iz mariborske Meljske vojašnice 7. junija 1941. Danes je ta dan posvečen slovenskim izgnancem. Izgon v Srbijo se je zaključil 10. julija, 11. julija pa so že začeli z izgonom na področje NDH. Tja so izgnali 21 transportov slovenske inteligence in pripadnikov drugega vala izgona z okrog 10.000 izgnanci. To so bili večinoma primorski Slovenci. Izgon na Hrvaško in v Bosno so zaključili 27. septembra 1941. Izgnane v Srbijo so sprejele srbske družine, nekateri pa so bili v izgnanskih kolonijah. Tudi na Hrvaškem jih je bilo veliko pri hrvaških družinah ali pa na domovih izgnanih Srbov. Slovenci so se začeli kmalu vključevati v odpor proti okupatorju.
Tretji val izgona je zajel prebivalce obsavsko-obsoteljskega področja. Po ustavitvi izgona na Hrvaško so se nacisti odločili, da ljudi s tega področja izženejo v Nemčijo, v taborišča Volksdeutsche Mittelstelle. To je bila začasna rešitev, saj naj bi jih pozneje preselili v vzhodnoevropske pokrajine, predvsem na Poljsko. 23. oktobra 1941 so z izgonom začeli. Vsi izgnanci tretjega izselitvenega vala so bili izgnani preko taborišča Rajhenburg. Nemška oblast je od novembra 1941 na domovih izgnanih Slovencev naselila okrog 15.000 kočevskih in drugih Nemcev. Kolonizacija se je zaključila januarja 1942.
Taborišče v Rajhenburgu je nemšla okupatorska uprava uredila maja 1941. V gradu so imeli svoje upravne in bivalne prostore, izgnanci pa so čakali na svojo usodo v trapistovskih hlevih in lesenih barakah. Aprila 1942 je bilo to taborišče ukinjeno in uredili so manjše taborišče pri železniški postaji v Rajhenburgu. Od 23. oktobra 1941 do konca julija 1942, ko je bilo taborišče Rajhenburg ukinjeno, je bilo v 62 transportih izgnanih v Nemčijo okrog 37.000 Slovencev, okrog 18.000 pa jih je pred nasilnim izgonom pobegnilo. Največ jih je bilo izgnanih v Šlezijo in Saško.
Četrtega vala – ljudi, ki so bili predvideni za izgon iz rasnih in političnih razlogov – nemška oblast ni uspela izgnali v predvidenem obsegu. So pa izgnali okrog 1.000 koroških Slovencev, okrog 220 ljudi s Štajerske, ki so jih ocenili kot sposobne za ponemčenje, okrog 4.200 svojcev partizanov in ubitih talcev iz Gorenjske. Število izgnanih svojcev partizanov in ubitih talcev iz Štajerske ter prebivalcev požganih vasi na Primorskem v letu 1944 ni natančno ugotovljeno.
Po končani vojni so se izgnanci vračali na svoje domove. Doma so našli večinoma izropane hiše, neobdelana polja in posekane vinograde. Marsikje v Posavju in Obsotelju se je videlo, da so morali Kočevarji na hitro zapustiti domove izgnanih Slovencev.
Okrog 2400 izgnancev je za vedno ostalo v tuji zemlji.
“Vrnitev v domovino za mnoge izgnance v takratnih razmerah glede napora ni bila dosti lažja kot pot v izgnanstvo. Za marsikaterega izgnanca je bilo tudi slovo od tam težko, saj je pustil v tujini grob svojega najožjega sorodnika. ... Po podatkih komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev za Slovenijo je v izgnanstvu umrlo okoli 1300 prebivalcev iz Posavja in Obsotelja, se pravi okoli 3% vseh izgnancev tega območja.” (Ferenc 1993: 96–97)
Člani ljubiteljsko-zgodovinarske skupine, ki smo obiskali razstavo, si štejemo v posebno čast, da nam je ob predhodni telefonski najavi v Muzeju novejše zgodovine, enota Brestanica, razstavo na lastno željo predstavila soavtorica gospa Irena Fürst, kustosinja in vodja enote. Med sprehodom po prostorih nam je skozi zelo prijeten klepet izčrpno predstavila vsebino razstave, obilo osebnih zgodb, ki jih je zbrala med dolgotrajnim in požrtvovalnim delom na terenu, pa tudi o ozadju tega dela. Sproščeno vzdušje je kaj hitro postalo prijateljsko, saj vsi cenimo zgodovino takšno kot je, objektivno. Formula je bila popolna: znanja lačni gosti in z njim bogata gostiteljica. Na tem mestu se ji s spoštovanjem najlepše zahvaljujemo.
Avtorici razstave: Irena Fürst, mag. Monika Kokalj Kočevar; oblikovanje: Mojca Turk; organizacija razstave: Muzej novejše zgodovine Slovenije.
Opis: Izgon Slovencev med drugo svetovno vojno (v razstavi je predstavljen predvsem izgon, ki ga je izvajal nemški okupator) je v razstavi prikazan v petih sklopih.
Prikazani so raznarodovalni ukrepi okupacijskih oblasti (v ta namen je posebno mesto namenjeno svetinjicam s številkami, ki so jih dobile družine v taborišču za izgon v Rajhenburgu in predstavljajo njihovo simbolično razčlovečenje), na velikem zemljevidu so zaznamovana taborišča in kraji izgona, s katerimi je povezana usoda 80.000 izgnancev in beguncev, razstavljeno je večje število kovčkov in osebne prtljage, ki so jo izgnanci odnesli s seboj v izgnanstvo, ter številni drobni predmeti za vsakdanjo uporabo. Skozi predmete in fotografije, posnete v okupatorskih taboriščih, je mogoč vpogled v vsakdan slovenskih izgnancev – v vitrinah izpostavljeni predmeti, zgodbe družin, skozi subtilno pripoved, prehajajo na osebnostno raven posameznika.
vir: http://www.gradrajhenburg.si/arhiv/nova-stalna-razstava-slovenski-izgnanci-1941-1945
http://www.gradrajhenburg.si/razstave/stalne-razstave/izgnanci-napovedujemo-odprtje-jeseni-2014
Po razkosanju Slovenije aprila 1941 je nemški okupator takoj začel z raznarodovalnimi ukrepi. Množičen izgon, kolonizacija Nemcev in popolno ponemčenje, so bili trije osnovni cilji, s katerimi so želeli uničiti slovenski narod kot etnično celoto. Tudi Italijani in Madžari so imeli podobne cilje, le dinamika njihovega izvajanja se je razlikovala od nemške.
Na zasedenem ozemlju je nemška okupacijska oblast formirala dve začasni civilno-upravni enoti: Spodnjo Štajersko in Gorenjsko z Mežiško dolino. Že 18. aprila 1941 je Heinrich Himmler, državni komisar za utrjevanje nemštva, izdal smernice za izgon, ki naj bi potekal v štirih valovih in bi zajel 220.000-260.000 Slovencev. Mislili so, da bodo izgnali vse predvidene v petih mesecih. Ustanovili so več taborišč za izgon Slovencev – v Meljski vojašnici v Mariboru, v trapistovskem samostanu na gradu Rajhenburg in v škofovskih zavodih v Šentvidu pri Ljubljani – in manjše zbirne centre, ki so bili v Kapucinskem samostanu in v Starem piskru v Celju, na gradu Borl pri Ptuju in v Šmartnem pri Slovenj Gradcu na Štajerskem, V Begunjah in Goričanah pri Medvodah na Gorenjskem.
Po končanih rasnih, političnih in nacionalnih pregledih je nemška oblast začela z izgonom. V prvem valu so v 17 transportih izgnali v Srbijo 7200 slovenskih izobražencev. Prvi transport je odpeljal iz mariborske Meljske vojašnice 7. junija 1941. Danes je ta dan posvečen slovenskim izgnancem. Izgon v Srbijo se je zaključil 10. julija, 11. julija pa so že začeli z izgonom na področje NDH. Tja so izgnali 21 transportov slovenske inteligence in pripadnikov drugega vala izgona z okrog 10.000 izgnanci. To so bili večinoma primorski Slovenci. Izgon na Hrvaško in v Bosno so zaključili 27. septembra 1941. Izgnane v Srbijo so sprejele srbske družine, nekateri pa so bili v izgnanskih kolonijah. Tudi na Hrvaškem jih je bilo veliko pri hrvaških družinah ali pa na domovih izgnanih Srbov. Slovenci so se začeli kmalu vključevati v odpor proti okupatorju.
Tretji val izgona je zajel prebivalce obsavsko-obsoteljskega področja. Po ustavitvi izgona na Hrvaško so se nacisti odločili, da ljudi s tega področja izženejo v Nemčijo, v taborišča Volksdeutsche Mittelstelle. To je bila začasna rešitev, saj naj bi jih pozneje preselili v vzhodnoevropske pokrajine, predvsem na Poljsko. 23. oktobra 1941 so z izgonom začeli. Vsi izgnanci tretjega izselitvenega vala so bili izgnani preko taborišča Rajhenburg. Nemška oblast je od novembra 1941 na domovih izgnanih Slovencev naselila okrog 15.000 kočevskih in drugih Nemcev. Kolonizacija se je zaključila januarja 1942.
Taborišče v Rajhenburgu je nemšla okupatorska uprava uredila maja 1941. V gradu so imeli svoje upravne in bivalne prostore, izgnanci pa so čakali na svojo usodo v trapistovskih hlevih in lesenih barakah. Aprila 1942 je bilo to taborišče ukinjeno in uredili so manjše taborišče pri železniški postaji v Rajhenburgu. Od 23. oktobra 1941 do konca julija 1942, ko je bilo taborišče Rajhenburg ukinjeno, je bilo v 62 transportih izgnanih v Nemčijo okrog 37.000 Slovencev, okrog 18.000 pa jih je pred nasilnim izgonom pobegnilo. Največ jih je bilo izgnanih v Šlezijo in Saško.
Četrtega vala – ljudi, ki so bili predvideni za izgon iz rasnih in političnih razlogov – nemška oblast ni uspela izgnali v predvidenem obsegu. So pa izgnali okrog 1.000 koroških Slovencev, okrog 220 ljudi s Štajerske, ki so jih ocenili kot sposobne za ponemčenje, okrog 4.200 svojcev partizanov in ubitih talcev iz Gorenjske. Število izgnanih svojcev partizanov in ubitih talcev iz Štajerske ter prebivalcev požganih vasi na Primorskem v letu 1944 ni natančno ugotovljeno.
Po končani vojni so se izgnanci vračali na svoje domove. Doma so našli večinoma izropane hiše, neobdelana polja in posekane vinograde. Marsikje v Posavju in Obsotelju se je videlo, da so morali Kočevarji na hitro zapustiti domove izgnanih Slovencev.
Okrog 2400 izgnancev je za vedno ostalo v tuji zemlji.
“Vrnitev v domovino za mnoge izgnance v takratnih razmerah glede napora ni bila dosti lažja kot pot v izgnanstvo. Za marsikaterega izgnanca je bilo tudi slovo od tam težko, saj je pustil v tujini grob svojega najožjega sorodnika. ... Po podatkih komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev za Slovenijo je v izgnanstvu umrlo okoli 1300 prebivalcev iz Posavja in Obsotelja, se pravi okoli 3% vseh izgnancev tega območja.” (Ferenc 1993: 96–97)
Člani ljubiteljsko-zgodovinarske skupine, ki smo obiskali razstavo, si štejemo v posebno čast, da nam je ob predhodni telefonski najavi v Muzeju novejše zgodovine, enota Brestanica, razstavo na lastno željo predstavila soavtorica gospa Irena Fürst, kustosinja in vodja enote. Med sprehodom po prostorih nam je skozi zelo prijeten klepet izčrpno predstavila vsebino razstave, obilo osebnih zgodb, ki jih je zbrala med dolgotrajnim in požrtvovalnim delom na terenu, pa tudi o ozadju tega dela. Sproščeno vzdušje je kaj hitro postalo prijateljsko, saj vsi cenimo zgodovino takšno kot je, objektivno. Formula je bila popolna: znanja lačni gosti in z njim bogata gostiteljica. Na tem mestu se ji s spoštovanjem najlepše zahvaljujemo.
Grad je lepo obnovljen.
ponedeljek, 19. januar 2015
BRESTANICA – Slovenski izgnanci 1941-1945 – otvoritev razstave na gradu Rajhenburg
Lokacija: Slovenija; grad Brestanica (Rajhenburg)
Avtorici razstave: Irena Fürst, mag. Monika Kokalj Kočevar; oblikovanje: Mojca Turk; organizacija razstave: Muzej novejše zgodovine Slovenije.
Opis: Gre za sodobno postavitev, polno dokumentov, fotografij, predmetov, osebnih pripovedi ter bogatega slikovnega gradiva. ki je dostopno prek računalniških zaslonov, saj je površina razstavnih prostorov nekoliko manjša, kot ob prvi postavitvi.
vir:http://www.rtvslo.si/kultura/novice/izgnanci-spet-na-brestaniskem-gradu/349507#startphoto=9
Zgodovina muzejske dejavnosti:
Od leta 1975 je z gradom upravljala ZZB NOB Krško, od leta 1981 pa muzej dobi ime Muzej političnih zapornikov, internirancev in izgnancev Brestanica, kmalu pa tudi novega upravljavca Muzej ljudske revolucije Slovenije, z enoto Brestanica. Muzej se je leta 1994 preimenoval v Muzej novejše zgodovine z enoto Brestanica, ki je ves čas opravljala svoje naloge in skupaj z lokalnimi društvi skrbela za grad.
Pred obnovo je muzej deloval na nekaj več kot 1000 m2, predstavljeno pa je bilo predvsem 20. stoletje.
30. junija 1968 je bila odprta stalna razstava Slovenski izgnanci, ki jo je uredil dr. Tone Ferenc. Ta, nasploh prva razstava o slovenskih izgnancih je prikazovala nemško raznarodovalno politiko in s tem posledično izgon Slovencev iz svojih stoletnih domov. Leta 1968 je bila na to temo izdana tudi knjiga Ferenc Tone: Nacistično raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941–1945, Maribor 1968 ter leta 1993 knjiga Ferenc Tone: Množično izganjanje Slovencev med drugo svetovno vojno, Izgnanci, Zbornik slovenskih izgnancev 1941–1945, Ljubljana 1993.
Razstava o izgnancih (poimenovanje »izgnanci« velja enotno za vse žrtve izgona, op. a.) je bila dopolnjena leta 1971.
4. julija 1981 je bila otvoritev stalne razstave Politični zaporniki in interniranci. Muzej je bil preimenovan v Muzej slovenskih političnih zapornikov, internirancev in izgnancev Brestanica, ki je deloval v okviru Muzeja ljudske revolucije Slovenije.
Ker je brestaniški grad pričevalec težke preizkušnje izgnancev (skupno število slovenskih izgnancev je ocenjeno na 80.000),se je vanj po prenovi gradu vrnila tudi prenovljena razstava o izgnancih, slavnostno odprta 23. oktobra 2014.
Tudi v novi razstavi o izgonu je predstavljen zgodovinski okvir te oblike okupatorjevega nasilja nad slovenskim narodom. Razstava je dopolnjena z zgodbami izgnancev izgnanih v Srbijo, na Hrvaško in v nemška delovna taborišča in muzejskimi predmeti.
Govor soavtorice razstave.
Avtorici razstave: Irena Fürst, mag. Monika Kokalj Kočevar; oblikovanje: Mojca Turk; organizacija razstave: Muzej novejše zgodovine Slovenije.
Opis: Gre za sodobno postavitev, polno dokumentov, fotografij, predmetov, osebnih pripovedi ter bogatega slikovnega gradiva. ki je dostopno prek računalniških zaslonov, saj je površina razstavnih prostorov nekoliko manjša, kot ob prvi postavitvi.
vir:http://www.rtvslo.si/kultura/novice/izgnanci-spet-na-brestaniskem-gradu/349507#startphoto=9
Zgodovina muzejske dejavnosti:
Od leta 1975 je z gradom upravljala ZZB NOB Krško, od leta 1981 pa muzej dobi ime Muzej političnih zapornikov, internirancev in izgnancev Brestanica, kmalu pa tudi novega upravljavca Muzej ljudske revolucije Slovenije, z enoto Brestanica. Muzej se je leta 1994 preimenoval v Muzej novejše zgodovine z enoto Brestanica, ki je ves čas opravljala svoje naloge in skupaj z lokalnimi društvi skrbela za grad.
Pred obnovo je muzej deloval na nekaj več kot 1000 m2, predstavljeno pa je bilo predvsem 20. stoletje.
30. junija 1968 je bila odprta stalna razstava Slovenski izgnanci, ki jo je uredil dr. Tone Ferenc. Ta, nasploh prva razstava o slovenskih izgnancih je prikazovala nemško raznarodovalno politiko in s tem posledično izgon Slovencev iz svojih stoletnih domov. Leta 1968 je bila na to temo izdana tudi knjiga Ferenc Tone: Nacistično raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941–1945, Maribor 1968 ter leta 1993 knjiga Ferenc Tone: Množično izganjanje Slovencev med drugo svetovno vojno, Izgnanci, Zbornik slovenskih izgnancev 1941–1945, Ljubljana 1993.
Razstava o izgnancih (poimenovanje »izgnanci« velja enotno za vse žrtve izgona, op. a.) je bila dopolnjena leta 1971.
4. julija 1981 je bila otvoritev stalne razstave Politični zaporniki in interniranci. Muzej je bil preimenovan v Muzej slovenskih političnih zapornikov, internirancev in izgnancev Brestanica, ki je deloval v okviru Muzeja ljudske revolucije Slovenije.
Ker je brestaniški grad pričevalec težke preizkušnje izgnancev (skupno število slovenskih izgnancev je ocenjeno na 80.000),se je vanj po prenovi gradu vrnila tudi prenovljena razstava o izgnancih, slavnostno odprta 23. oktobra 2014.
Tudi v novi razstavi o izgonu je predstavljen zgodovinski okvir te oblike okupatorjevega nasilja nad slovenskim narodom. Razstava je dopolnjena z zgodbami izgnancev izgnanih v Srbijo, na Hrvaško in v nemška delovna taborišča in muzejskimi predmeti.
Na otvoritvi se je zbralo lepo število zainteresiranih
ljudi.
Kulturni program.
Ogled razstave po otvoritvi.
nedelja, 2. februar 2014
RAKA – Spomenik zamolčanim žrtvam
Lokacija: Slovenija; Raka
Avtor: Ni podatka.
Opis: Obeležje je sestavljeno iz temnih kamnitih plošč. Na osrednji, večji, so imena zamolčanih žrtev, zgornja, polkrožno zaključena, ima posvetilo, nad njo je križ iz enakega materiala. Na spodnji je verz Franca Balantiča.
Postavljeno je bilo leta 2000, na steno pokopališkega objekta.
sobota, 23. februar 2013
RAKA - Spomenik padlim v NOB
Lokacija: Slovenija; Raka
Avtor: Glej opis.
Opis: Granitni obelisk z zaključkom v obliki cveta iz belega kamna; na stranicah so bronasti reliefi s prizori partizanov, talcev in internirancev. Avtorji spomenika so arhitekt Franc Filipčič, kiparja Vladimir in Vladimira Štoviček, odkrit pa je bil leta 1979.
Spomenik, ki stoji ob hiši Raka 35, nas poduči, da je bilo iz KS Raka izgnanih okoli 2550 ljudi.
Naročite se na:
Objave (Atom)