petek, 03. januar 2014

KAMPOR – italijansko fašistično koncentracijsko taborišče Kampor

Lokacija: Hrvaška, otok Rab, Kampor
Avtor: arhitekt Edvard Ravnikar s sodelavci
Opis: Na otoku Rabu je med 2. svetovno vojno, od 27. julija 1942 do 11. septembra 1943, delovalo uničujoče italijansko fašistično koncentracijsko taborišče. V njem je trpelo okrog 15000 internirancev, med katerimi so prevladovali Slovencu, sledili so jim Hrvati in nato Židi. Zaradi nevzdržnih življenjski razmer, izstradanosti, bolezni in nasilja so taboriščniki množično umirali, mnogi pa so umrli zaradi posledic tega taborišča kmalu po premestitvi v druga taborišča ali takoj po vrnitvi domov.
Spominski kompleks v Kamporju je žrtvam taborišča v spomin postavila Republika Slovenija.

Zgodovina: Da bi realizirali blazno idejo etničnega čiščenja severnega dela Kvarnerske in Ljubljanske province, so fašisti ustanavljali koncentracijska taborišča širom po Italiji in na Hrvaškem. V reški regiji so imeli taborišča v Bakru, Kraljevici, Lovranu in na Rabu.
Kraj za taborišče na Rabu je 26.junija 1942 določil neki italijanski polkovnik (avtor ni mogel najti njegovega imena). Polkovnik je v spremstvu civilnega komisarja, fašista Giorgija Palcija (Palčič iz Paga), Antonija Rismonda, Pjera Nimira in drugih rabskih italijanašev izbral kamporsko polje za bodoče taborišče. Polje je bilo posajeno z mlado setvijo koruze in z vinogradi.
Že 2.julija 1942 je prišlo na Rab dvesto italijanskih vojakov in častnikov, ki so postavili šotore na polju pod kamporsko šolo. Dela na izgradnji taborišča so izvajala tri italijanska podjetja: Pardi, Montuar in Isastia. Z njimi je bil Giovani Turn, geodet iz Bolonje, ki je izdelal kataster taborišča, nakar so mobilizirali okoli tristo prebivalcev Raba in začeli z deli v taborišču in na razširitvi ceste Rab –Kampor. Na polju so uničili vso koruzo in vinograde, zasuli pa so tudi potoke, zaradi česar je bilo taborišče večkrat poplavljeno. V eni od poplav je umrlo pet otrok.
Iz šole so pregnali učitelja Milana Brozovića s soprogo, iz bližnjih hiš pa še družine Mravići, Kriškovići in Kurelići ter v njihove hiše namestili poveljstvo taborišča. Taborišče je bilo pod poveljstvom Itendature II. armade s sedežem na Sušku pod poveljstvom generala Maria Roatta, ki je razdelal Mussolinijevo idejo o „preselitvi narodov“.
Čeprav taborišče še ni bil končano, so že 27.julija 1942 pripeljali prve internirance. To je bila skupina 170 Slovencev, ki so jih pripeljali zgodaj zjutraj s parnikom „Plav“. Od tega dne naprej so skoraj vsak dan dovažali transporte internirancev iz Slovenije in Hrvaške. Iz Čabra so 4.avgusta 1942 pripeljali prvi transport Hrvatov, v katerem je bilo 486 žena in otrok.
Do osvoboditve taborišča 11.septembra 1943 so v taborišče pripeljali od 10 000 do 15 000 ljudi (različni viri), vključujoč v to število 3 336 Židov, ki so jih v Kampor privedli zadnje tri mesece iz ustaških taborišč Kupari, Gruž in Lopud v ti. civilno „zaščiteno“ internacijo; Hrvati, Slovenci in ostali pa so bili v „represivni“ internaciji (med njimi je bilo tudi 2000 otrok). Ujeti vojaki so bili v „vojaški internaciji“(bilo jih je okoli 200).
Vsi so najprej prihajali v Sprejemni oddelek, ti. Bonifiko. Tam so jim odvzeli vse stvari in denar. Za predmete so dobivali potrdila, za denar pa ničvredne bone. Iz Sprejemnega oddelka so bili razvrščeni v posebna taborišča.
Na severni strani polja je bilo Taborišče I oziroma Moško taborišče. Južno od Moškega taborišča je bilo Taborišče III ali Žensko taborišče, kjer so bile ženske, otroci, invalidi in starci. Spomladi 1943 je na zahodnem delu polja zgrajeno Taborišče II ali Židovsko taborišče, na koncu pa se je začelo graditi še taborišče IV ali Kazenske delavnice (sedanje stavbe Bolnišnice Kampor), ki do konca vojne niso bile dokončane. Pokopališče so interniranci poimenovali Taborišče V.
Moška in ženska taborišča so bila razdeljena na štiri sektorje, ki so jim poveljevali častniki. V barake Židovskega taborišča so bili interniranci nameščeni glede na taborišča, od koder so prišli. To je bilo taborišče šotorskega tipa. Interniranci so bili nameščeni v več kot tisoč starih vojaških šotorov brez kakršnekoli izolacije in posteljnine, samo z eno deko in z malo slame. Vsak šotor je lahko sprejel od štiri do šest ljudi. V šotorih so dočakali zimo, ki je večina zaradi mraza in podhranjenosti ni preživela. Tabela dnevne prehrane, ki jo je predpisala Intendatura II. armade je bila sestavljena od:
-150 gramov kruha;
-66 gramov testenine ali riža ali krompirja;
-15 gramov paradižnika;
-20 gramov sočivja;
-100 gramov mesa s kostmi 2 krat na teden;
-40 gramov sira 5 krat na teden;
-13 gramov slanine ali olja;
-15 gramov sladkorja;
-7 gramov kavnega nadomestka.
Interniranci so od navedenega dobivali samo četrtino, od česar niso mogli preživeti več kot tri mesece. Tri četrtine so pokradli poveljniki in hierarhija. Fašisti si zaradi tega niso belili glave, spoštovali so nalog poveljnika XI. Armadnega korpusa generala Gastona Gambara, ki je rekel: „da koncentracijsko taborišče ni mesto, kjer bi se kdo zredil, bolan zapornik pa je miren zapornik“. Po Pravilniku so imeli interniranci pravico do paketov do 5 kg na mesec, vendar so le ti prihajali z vojaško pošto, ki je redno zamujala, ko pa bi paket prišel v taborišče, so ga zadrževali v skladišču več dni, tako da se je pokvarilo vse, kar je bilo za prehrano.
Bolne so ločevali v ti. bolnišnice, ki so jih najprej improvizirali v kleteh kamporskih hiš, kasneje pa v Rabskih hotelih Adria (današnja Istra), Kontinental (na mestu današnjega hotela Padova), Praha (na mestu današnjega hotela Rab), Park (danes upravna stavba Imperiala) in Imperial. Tja so jih namestili, da bi zaščitili stražarje pred okužbo in ne zato, da bi jih ozdravili. Ker bolniki niso dobivali nikakršnih zdravil, jih je večina podlegla različnim boleznim, največ pa jih je umrlo zaradi tuberkuloze. Prvi je umrl 5. avgusta Vilim Molnar, rojen 28.maja 1942 (dvomesečni otrok). Prvih devetnajst umrlih do 11.avgusta 1942 je pokopano na Krajevnem pokopališču Kampor pri cerkvi sv. Eufemije in zavedeno v Knjigi umrlih župnije Kampor. Zaradi velike smrtnosti internirancev je taboroščna uprava 11. avgusta odprla posebno pokopališče (sedanje Spominsko pokopališče), zato je vpisovanje v Matično knjigo umrlih pri župniji Kampor prekinjeno, odprta pa je bila Knjiga umrlih v Taborišču, ki jo je vodil vojaški kaplan.
Za božične praznike leta 1942 je umrlo 102, v mesecu decembru pa skupaj 332 internirancev. V eni krsti so pokopavali več umrlih, najpogosteje pod enim imenom, zato danes ne moremo ugotoviti točnega števila umrlih. Zanimivo je, da je eden od ječarjev, ki sebe naziva Francesco Giacomelli in ki je bil nekaj časa pisar v taborišču Kampor, spregovoril po šestdesetih letih molka o žrtvah taborišča Kampor. On pravi, da je v taborišču umrlo....“od podhranjenosti in mučenja najmanj 1200 ljudi. Drugih dva tisoč je umrlo takoj po prihodu. Med naštetimi je bilo več kot sto otrok. Torej, po Giacomeliju je v Taborišču umrlo preko 3200 internirancev. Glede na to da je bil taboriščni pisar, je lahko njegovo priznanje zanimivo za zgodovinarje, ki se ukvarjajo z žrtvami Taborišča Kampor.
Težko stanje se ni popravilo niti po intervenciji ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana in krškega škofa Josipa Srebrnića, ki sta obiskala taborišče in 20.novembra 1942 zaradi nečloveških pogojev v taborišču intervenirala v Rimu pri papežu Piju XII. ter mu ob tej priložnosti predala protestno pismo. Vendar so šele po intervenciji Mednarodnega Rdečega križa, januarja 1943, Italijani v ženskem taborišču začeli z izgradnjo manjših lesenih barak. V vsako so namestili dvajset ljudi. Kasneje so nadaljevali z gradnjo barak, vendar je bilo na žalost za večino internirancev prepozno, saj so zaradi velike smrtnosti in preselitve internirancev v druga taborišča (Gonars in drugam) barake ostale prazne. Morda so to storili namerno, da bi v njih namestili Žide, ki so jim plačali za to preselitev.
29.maja 1943 so pripeljali prvo skupino 591 Židov. V kratkem času jih je bilo v taborišču več kot tri tisoč. Na Rab so prišli, da bi se rešili pred gotovo smrtjo v ustaških taboriščih, kjer so bili do takrat.
Poveljnik taborišča in poveljnik vseh vojaških enot na Rabu je bil fašistični fanatik karabinjerski podpolkovnik Vincenzo Cuiuli imenovan Kača, ki je s približno 2200 italijanskimi vojaki in karabinjerji ter z nekaj interniranci kolaboranti teroriziral zaprte.
Težko stanje v Taborišču je vzpodbudilo internirance na odpor, zato je bil 5. januarja 1943 utemeljen Izvršni odbor Osvobodilne fronte, ki ga je utemeljila že obstoječa taboriščna organizacija komunistične partije, formirana septembra leta 1942.
Ko je 8.septembra 1943 Italija kapitulirala, je bilo v taborišču 4 500 internirancev in okoli 2000 oboroženih Italijanov. Izven taborišča v mestu in v utrdbah po otoku je bilo še okoli 200 italijanskih vojakov in karabinjerjev. Ko so izvedeli za kapitulacijo Italije, so prebivalci Raba in interniranci začeli skupno akcijo razorožitve Italijanov in osvoboditve taborišča. Izvršni odbor Osvobodilne fronte taborišča je 8. septembra 1943 sprejel sklep, da se v miru pričaka jutrišnji dan. Cuiuli je opazil, da se nekaj pripravlja ter je zaradi bojazni, da bi se interniranci uprli, naslednjega dne pozval predstavnike internirancev na pogovor. Interniranci se niso odzvali, ampak so mu sporočili, da niso več ujetniki in da v taborišču ostajajo po svoji volji ter da zahtevajo od stražarjev mirno predajo orožja. Čeprav je vedel za „okrožnico“ šefa policije Sense z dne 10.septembra 1943, s katero se ukazuje vsem kvestorjem in poveljnikom taborišča....“da se zaradi premirja z zavezniki osvobodijo vsi internirani nasprotnikovi državljani“, tega ni storil, ampak je 11.septembra odšel na pogajanja o razorožitvi v Rab s predstavniki Narodno-osvobodilne vojske.
Pogajanja so potekala v prostorih Luške kapitanije v Rabu, na katerih so poleg Cuiulija sodelovali še italijanski častniki. Predlagano jim je bilo, naj mirno predajo polovico orožja in naj zapustijo Rab, ker je Italija kapitulirala. Vendar je Cuiuli zavlačeval pogajanja, saj je pričakoval Angleže, katerim se je nameraval predati. Zavlačevanje pogajanj je dvignilo tenzije mase ljudi pred Luško kapitanijo, ki je burno reagirala. Kmalu se je od mase ločila skupina mladeničev, ki je v silnem naletu razorožila italijanske karabinjerje v radio-postaji in na pošti. Ko je izvedel za razorožitev, je polkovnik Cuiuli pristal na predajo polovice orožja, vendar je bilo prepozno. Italijanski pogajalci so bili razoroženi in odpeljani v hotel Bristol (danes Arbiana), odkoder jih je taboriščna straža s tovornjakom odpeljala v taborišče. Po tem so bile razorožene vse vojaške postaje na otoku: Sv. Juraj, Frkanj, Kamenjak, Sv. Ilija, Vašibaka v Barbatu, rt Stojan v Loparju in Petrac v Banjolu ter štiri posadke zunanjih bunkerjev taborišča, kar je internirancem omogočilo lažjo notranjo razorožitev čuvajev.
Akcijo razorožitve Italijanov v taborišču 11.septembra 1943 je vodil Izvršni odbor Osvobodilne fronte. Nekateri Italijani so takoj zjutraj predali orožje, drugi so to storili do poldneva. Predaja Italijanov je končana brez žrtev do poldneva 11.septembra, zato je bila v taborišču vzpostavljena taboriščna samouprava. Po razorožitvi Italijanov je bil v taborišču Zbor miru in bratovščine. Vsi skupaj so peli italijanske, slovenske in hrvaške pesmi. Na harmoniko je igral zelo razpoložen bivši interniranec Ivan Srdoč iz Srdočev pri Reki.
Za kaznovanje zločincev je bilo utemeljeno vojaško sodišče, kateremu je predsedoval Silvije Pakež (pred vojno ljubljanski sodnik). Sodišče je na podlagi taboriščnega arhiva in drugih dokazov o zločinih obsodilo na smrt samo kolaboranta Ivana Mohorja in poveljnika Cuiulia. Sodba je bila za Mohorja izvršena na taboriščnem pokopališču 15.septembra 1943, Cuiuli pa je bil priprt do izročitve višjemu sodišču. Na poti do Slovenije je 17.septembra 1943 napravil samomor v crikveničkem zaporu tako, da si je prerezal vratne žile. Telo je bilo preneseno na Rab in pokopano izven vhoda na taboriščno pokopališče zraven Mohorja. Družina ga je po vojni ekshumirala in pokopala v Italiji.
Razorožena italijanska vojska in italijanski civilisti so zapustili Rab 12.septembra 1943. Partizanska mornarica jih je pospremila do otoka Lošinja ter se z vojaškim pozdravom v miru poslovila od njih.
13.septembra 1943 so bivši interniranci utemeljili vojaško enoto Rabsko brigado, ki je nastala iz že obstoječega Udarnega bataljona. Za poveljnika je bil izbran mornarski častnik Jugoslovanske vojske Franc Potočnik, za namestnika pa častnik Anton Vratuša. Brigada je imela 1700 borcev razdeljenih v pet bataljonov, med njimi pa je bil tudi en Židovski bataljon in Kastavska četa. Pred odhodom z Raba je brigada opravila še eno vojaško akcijo na Cresu, s katero je priskrbela hrano za borce in za civile. Premestitev borcev in civilistov na kopno je bila izpeljana od 16. do 19. septembra. Pred odhodom 15. septembra so imeli bivši interniranci ganljivo komemoracijo na pokopališču, na katerem so se poslovili od umrlih tovarišev.
Po odhodu bivših internirancev je na Rabu ostalo okoli 250 Židov, ki so jih 19.marca 1944 Nemci ujeli in jih preko Rižane pri Trstu odpeljali v Auschvitz. Še prej so manjšo skupino partizani prepeljali na Vis in od tod v Bari. Manj je znano, da so častne sestre Samostana sv. Antona ves čas nemške okupacije skrivale družino Atijas (sestri Sariko in Estero ter brata Rafa), dekle Edito Adler pa je skrival Banjolac Mate Debelić. Za to častno in pogumno dejanje nikoli niso dobili priznanja.
Čas okupacije italijanskih fašistov je za seboj pustil opustošenje, gospodarski zlom in več tisoč mrtvih ljudi na taboriščnem polju v Kamporju. V času obstoja taborišča (eno leto ter tri mesece in pol) je umrlo več tisoč ljudi, vendar je zaradi nepopolnih spiskov do danes identificirano samo 1477 imen. Menimo, da je v taborišču umrlo 19% od skupnega števila ujetnikov, kar je več od zabeležene smrtnosti v nemškem taborišču Buchenwald, v katerem je umrlo 15% ljudi.
Čeprav je v Kamporju storjen vojni zločin, po vojni v Italiji za to ni nihče odgovarjal in nihče ni bil obsojen.
Rab je bil po odhodu Italijanov od 11.septembra 1943 do 19.marca 1944 svobodno območje, tega dne pa so ga okupirale nemške enote, s katerimi so prišli tudi ustaši. Takrat je napočil najtežji čas za prebivalce Raba, ki je trajal vse do 12.aprila 1945, ko je Rab osvobodila 13. udarna dalmatinska divizija in enote Drugega pomorskega obalnega sektorja.
Na mestu zločina, kjer je bilo taborišče, danes ne najdemo ničesar. Vse, kar je tam ostalo po osvoboditvi taborišča od leta 1943 do danes, je bilo sistemsko uničeno ob nemem blagoslovu vseh oblasti. Še do nedavnega je bilo vidnih nekaj temeljev barak, umivalnikov in zidov ene hiše za stražarje na severnem delu taborišča. Nedavno so bili, zaradi nelegalne gradnje deponije, uničeni tudi ostanki na polju.
Območje taborišča je označeno s kamnitimi stebri z napisi in oznakami. Prva je na vzhodnem vhodu v nekdanje taborišče, druga je na mestu nekdanjega vhoda v moško taborišče, tretja na mestu vhoda v bunker z gibljivim reflektorjem, četrta pa je v Rabu kot smerokaz za taborišče. Eden smerokaz je na vhodu v mestno kamporsko pokopališče, kjer je bilo pokopano prvih devetnajst umrlih v taborišču in eden v smeri Spominskega pokopališča. Vsi so postavljeni leta 1953. Na mestu nekdanjega vhoda v Žensko taborišče, na sredini kamporskega polja, je obelisk z oznako, da je bil na tem mestu vhod v žensko taborišče. V njem so živele ženske, otroci in starci. Avtor obeliska je slovenski akademski kipar Vladimir Lakovič. Obelisk je odkrit 11.septembra 1988.
Ivo Barić, prof., ki je navedel podatke o taborišču na otoku Rabu, v zaključku dodaja: „Danes ne nameravamo obnavljati barak taborišča, ampak napraviti muzej, ki ne bo širil sovraštva do italijanskega naroda, nasprotno, muzej naj opozarja vse ljudi na čas, ki se ne sme nikoli več ponoviti. Upamo, da bo muzej nadomestil to praznino.”

 vir: Ivo Barić, prof.

Tematika koncentracijskega taborišča na Rabu je obsežna in posledično razdeljena še na naslednje objave:







2 komentarja:

  1. http://www.ua-rab.hr/index.php/talijanski-fasisticki-logor-kampor

    OdgovoriIzbriši
  2. http://www.cro-eu.com/forum/index.php?action=printpage;topic=1981.0

    OdgovoriIzbriši