četrtek, 18. september 2014

TURJAK - Grad Turjak – Zavzetje belogardistične postojanke

Lokacija: Slovenija; Turjak
Avtor: Ni podatka.
Opis 10. septembra 1943 je Šercerjeva brigada uničila četniški odpor v Grčaricah, druge enote 14. divizije pa so razoroževale italijansko vojsko v ribniški dolini in pregnale iz nje belogardistične posadke, ter od 11. do 15. septembra uničile belogardistične postojanke na Notranjskem. Večina belogardističnih posadk se je umaknila proti gradu Turjak, kjer se je do 12. septembra nabrala pisana druščina, ki je štela okoli 1200 mož.

Turjaku se je najprej približala Tomšičeva brigada, katero je po odhodu na Notranjsko zamenjala Prešernova brigada. Oficirji zbranih belo in plavogardističnih enot na Turjaku se niso mogli zediniti za enotni načrt ali ostati v Turjaku, kakor je zahtevalo belogardistično vodstvo (v viziji Turjak kot slovenski »Alcazar«) ali se umakniti iz gradu zaradi slabega strateškega položaja in slabe možnosti za obrambo kot so zahtevali četniški vodje.

12. septembra je okoli 400 četnikov in belogardistov odšlo iz Turjaka preko Čreteža v Zapotok in po spopadih s slovenskimi partizanskimi enotami se je glavnini posrečilo približati Ljubljani in se predati nemški vojski.

V noči od 14. na 15. september je Prešernova brigada začela obstreljevati grad s topovskim ognjem, a so bili grajski zidovi predebeli, da bi lahko mine napravile hujšo škodo. Belogardisti so se umikali v obokane grajske kleti. Načrt oblegancev je bil čimbolj zavlačevati v upanju, da se bodo medtem angloameričani le izkrcali, ali da jim bodo prišli na pomoč Nemci. Zato so nekajkrat začeli pogajanja s partizansko vojsko. Vsa pogajanja so se končala neuspešno, saj so partizani zahtevali brezpogojno predajo, na katero vodstvo v gradu ni pristalo. Čeprav močno topovsko obstreljevanje grajskemu obzidju ni napravilo posebne škode, je začelo branilcem primanjkovati vode, vse skupaj pa je pripomoglo k temu, da njihov bojni duh precej padel. Kljub realni možnosti za neuspešen izpad iz gradu se zanj niso odločili in so še naprej vztrajali v upanju na zunanjo pomoč.

19. septembra je narodnoosvobodilna vojska pojačala topovski ogenj z veliko havbico, ki so jo pripeljali s šentjernejskega polja z veliko težavo že zjutraj. Splošen topovski napad je trajal štiri ure. Od deseti dopoldne, ko je najhujši ogenj ponehal, se je II. bataljon Prešernove brigade pripravil na naskok na močno porušeno zidovje. Po dolgih lestvah so se povzpeli na podstrešje in od tam prodirali v notranjost kljub odporu belogardistov, ki so se branili zlasti z ročnimi bombami. Del gradu, kjer je bila shranjena municija, je zajel ogenj. Borci Prešernove brigade so medtem zavrnili izpad skupine, ki se je hotela prebiti skozi glavna vrata. Okrog dveh popoldne se je začela turjaška posadka predajati. Ujetih je bilo 695 belogardistov, med njimi 26 duhovnikov in bogoslovcev. Brigada je ujetnike odpeljala v Velike Lašče, nato pa v Kočevje.

Prešernova brigada je bila za zmago pohvaljena z dnevnim poveljem Glavnega štaba NOV in POS.

Zmaga pri Turjaku ter njegovo zavzetje je bila do tedaj največja zmaga narodnoosvobodilne vojske v Sloveniji. Pomembna pa je bila zmaga tudi v političnem smislu, saj si slovenska kontrarevolucija od poraza pri Grčaricah in Turjaku še dolgo ni opomogla.

povzeto po: Naša komuna, T. Čepič: Uničenje belogardistične postojanke na Turjaku. Letnik 23, Številka 11, 13. september 1983.





 
 
Nema priča bojev.

6 komentarjev:

  1. Pozabili ste pa omeniti, kaj se je zgodilo s tistimi 695imi zajetimi domobranci.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Pozdravljeni.
      Pod mojim tekstom je naveden vir. Vam tekst ni popoln? Ni problema.
      Pripravite tekst, navedite vir, se podpišite in objavil ga bom.

      Hvala za spremljanje bloga in lep pozdrav.
      Primož

      Izbriši
  2. Ta tekst je poln lazi in zavajanj.1. Gosarji so napadli vaske straze. Ime bela garda so si izmislili boljseviki. 2. Grad so napadli skupaj z italjani in njihovim topnistvom ergo narodno osvobodilni boj odpade kvecjemu pokol drugace mislecih slovencev. Beri osvobodili so narod drugace mislecih. Vecina jih je bila visoko izobrazenih,kar ne moremo trditi za gosarje. Spopad ni bil enakovreden v smislu vojaske moci kee so imeli gosarji podporo italijanskega topnistva. Vse zajete vkljucno ranjenci so pobili. Soditi jim niso mogli kee jim niso meli za kaj. Ranjencev niso oskrbeli ker niso znali po pricevanju prezivelega gosarskega junaka. Strel v tilnik. Toliko o junakih

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Pozdravljeni.
      Pod mojim tekstom je naveden vir. Vam tekst ni popoln? Ni problema.
      Pripravite tekst, navedite vir, se podpišite in objavil ga bom.

      Hvala za spremljanje bloga in lep pozdrav.
      Primož

      Izbriši
  3. Nikoli več bratomornega klanja.

    OdgovoriIzbriši
  4. Kakšne vaške straže leta 1943?

    OdgovoriIzbriši