GORICA PRI ŠMARTNEM - Spominska plošča padlim iz Rebčeve hiše

Lokacija: Slovenija; Gorica pri Šmartnem (Gorica pri Šmartnem 48)
Avtor: Ni podatkov.
Opis: Hiša med leti 1941 - 1945 partizanska postojanka, dom zavedne družine, ki je padla v bojih NOB. Spominska plošča odkrita leta 1961.

Hiša stoji v jugozahodnem delu naselja, na manjšem griču.

 

 

MEDLOG - Joštov mlin, Spominska plošča drugi konferenci KPS

Lokacija: Slovenija; Medlog
Avtor: Ni podatkov.
Opis: Dvonadstropno poslopje z mlinom in stanovanjskim delom. Med vojno pomembno zbirališče komunistov in njihovih simpatizerjev. V noči med 31.12.1939 in 1.1.1940 kraj druge konference KP Slovenije. Zbralo se je kar 120 delegatov.

Stavba stoji na ravnini severno od magistralne ceste Celje – Žalec - Medlog 10 in 12.

 

 

CELJE - Muzej novejše zgodovine Celje

Lokacija: Slovenija; Celje (Prešernova ulica 17)
Avtor: Ni podatkov.
Opis: Stalna razstava o Celju in Celjanih v 20. stoletju nazorno prikaže življenje v Celju. Je res vredna ogleda.
Zanimivi so tudi citati iz dnevnikov treh generacij.

CELJE - Stari pisker

Lokacija: Celje -  Linhartova ulica 3
Avtor: Ni podatka.
Opis: Zapori v Starem piskru so bili ena najhujših množičnih mučilnic in morišč nacionalno zavednih ljudi med drugo svetovno vojno na slovenskem ozemlju. Del zaporov je muzejsko urejen. Nahajajo se v jedru srednjeveškega mesta, severno od minoritske cerkve.

Dnevnik.si je objavil prispevek na temo »spominov na Stari pisker«, tj. spominov na noč s 14. na 15. december 1944, ko je edini še živeči osvoboditelj Ivan Grobelnik – Ivo skupaj s petimi aktivisti Osvobodilne fronte celjskega okrožja iz zloglasnega celjskega zapora Stari pisker osvobodil politične zapornike. Natančno število osvobojenih ljudi ni znano, po podatkih iz nemških dokumentov naj bi se takrat pred gotovo smrtjo rešilo najmanj 127 ljudi. Ivan Grobelnik - Ivo se kot edini še živeči osvoboditelj natančno spominja te junaške akcije, ki ji dolga desetletja niso posvečali potrebne pozornosti in spoštovanja.

Pričevanje Ivana Grobelnika je objavljeno tukaj.

CELJE - Prva osnovna šola; zbirni center ukradenih otrok

Lokacija: Celje - Vrunčeva ulica 13
Avtor: Ni podatka.
Opis: Trinadstropna stavba ljudske šole celjske okolice, zgrajena 1926-27 po načrtu Ferdinanda Gologranca.

Med okupacijo je bil v njej zbirni center otrok, ki so jih pošiljali v taborišča ali k nacističnim družinam. Spominsko ploščo so odkrili 4. 7. 1957.

Šola stoji ob Vrunčevi ulici, severno od starega mestnega jedra.

 

 

CELJE – Spominska plošča padlemu kurirju Štajerskega bataljona

Lokacija: Celje – Linhartova ulica 8
Avtor: Ni podatka.
Opis: Na tem mestu je dne 29. oktobra padel kurir štajerskega bataljona Ivo Polančič – Ubo.

Wikipedia o njemu pravi:

Ivo Polančič - Ubo, slovenski partizan, športnik in glasbenik, * 9. september 1921, Libeliče, † 29. oktober 1941, Celje.

Ivo Polančič je od tretjega leta z mamo in bratom Lovrom živel v Mariboru. V šolskem letu 1935/36 je s prav dobrim uspehom končal 4. b razred I. deške meščanske šole, ki je imela prostore na Krekovi ulici 1. V Kranju se je izšolal za tekstilnega tehnika in se zaposlil v tekstilni tovarni Thoma. Postal je član komunistične partije Jugoslavije in ožji sodelavec Miloša Zidanška. Leta 1940 so ga zaprli, ker je delil letake s komunističnimi idejami.

V začetku druge svetovne vojne 1941. leta je odšel med prvimi v partizane in se priključil Pohorski četi, ki je delovala v akcijah v Ribnici na Pohorju (15. avgust 1941), na Klopnem vrhu (17. september 1941), v Šoštanju (8. oktober 1941). S 1. štajerskim bataljonom se je bojeval na območju Brežic in kot kurir prihajal v Celje in Maribor. 29. oktobra 1941 je moral v Celje na javko, kjer se je v slaščičarni Golež sestal z Milošem Zidanškom. Izdana sta bila, Zidanšku je uspelo uiti, Iva pa so Nemci ujeli. Na poti v zapor jim je skušal pobegniti, a so nanj streljali in ga ubili.

Njegova mama, Julka Polančič se je svojega sina spominjala kot veselega fanta, ki je rad pel. Ivo je obiskoval tečaj za pevovodje, v gledališki skupini Vzajemnost je igral v igri Voda s planine in bil je član prvega Slovenskega športnega kluba Maribor. Imel je dekle, s katerim je njegova mati prijateljevala še po njegovi smrti.

CELJE – Spominska plošča ilegalcu Jožetu Majerju

Lokacija: Celje - Vodnikova 2
Avtor: Ni podatka.
Opis: Tovariš Jože Majer je izbral smrt. Tako se je izognil možnosti izdaje sotovarišev. Med zaslišanjem je skočil skozi okno drugega nadstropja sedanje Banke Celje v Vodnikovi ulici, kjer je bil sedež celjskega gestapa.

Tudi ostalim članom uporne družine Majer ni bilo prizaneseno. Okupatorji so junija 1942 v Mariboru ustrelili očeta Martina Majerja ter sinova Franca in Jurija, mati Jožefa pa je umrla v nemškem taborišču.

Vir: http://www.tvcelje.si/index.cgi?m=3&id=2244

 

 

CELJE – Spominska plošča na prvi gimnaziji

Lokacija: Celje - Kajuhova ulica 2
Avtor: Glej opis.
Opis: Na Maistrov rojstni dan 29.3.2010 je v spomin in zahvalo, 1. gimnazija v Celju in Društvo generala Maistra Celje, postavilo spominsko ploščo ob glavni vhod v objekt.

Napis na plošči:

Rudolf Maister (1847-1934), general in pesnik,

je v šolskem letu 1913/14 v celjski gimnaziji vodil literarni
krožek Kondor in z dijaki soustvarjal glasilo Savinja.
Vzgojeni v domoljubju in utrjeni v narodni zavesti
so iz njega izšli tudi Fran Roš, Srečko Puncer in Franjo Malgaj.

V neposredni bližini stoji kip Karla Destovnika Kajuha.

CELJE – Kip Karla Destovnika Kajuha

Lokacija: Celje - Kajuhova ulica 2
Avtor: Glej opis.
Opis: Prva gimnazija - dvonadstropna stavba z osemnajstosno fasado s secesijskimi okrasnimi prvinami, zgrajena 1917 kot šola po načrtih arhitekta Werndla.

Na ploščadi pred njo je bronasta plastika Karla Destovnika Kajuha (dijak 1933-40), delo Marjana Keršiča iz 1965.

Njegov doprsni kip stoji tudi pred osnovno šolo v Ljubljani, pokopan pa je Podkraju pri Velenju.


Destovnik, Karel - Kajuh (vzdevek Kajuh, psevdonim Drago Jeran, Peter Kalin, Matevž Pečnik, Jernej Puntar, Blaž Burjevestnik, Kajuhov Tonč, partizansko ime Kajuh) literat, narodni heroj je bil prvi otrok Marije Vasle in Jožeta Destovnika. Vzdevek Kajuh je dobil po imenu rojstne hiše svojega deda v Skornem pri Šoštanju.
Po OŠ v Šoštanju (1928–1933) je obiskoval gimnazijo v Celju, kjer so ga 1940 izključili zaradi komunističnih idej; šolanje je nadaljeval v Mariboru. Od 1934 bil aktiven član komunistične mladinske organizacije (SKOJ), poverjenik Slovenske mladine (za Šoštanj in delno za celjsko gimnazijo). Bil je aktiven v protifašističnih akcijah šoštanjskega Sokola. V začetku 1941 so ga internirali v taborišče Ivanjica v Srbijo.
Ob napadu na Jugoslavijo je odšel s prostovoljci v Zasavsko hribovje; bil zaprt v Šmartnem pri Slovenj Gradcu, kjer je napisal Nenapisano pesem iz ječe, prvo slovensko pesem, ki jo je navdihnilo trpljenje v zaporu.
Septembra 1941 je ilegalno bival v Ljubljani in se vključil v NOB. Avgusta 1943 je odšel v partizane in bil vodja kulturniške skupine v XIV. udarni diviziji. Konec 1943 je v Starih Ogencah nad Juriščami divizijska tehnika razmnožila zbirko njegovih Pesmi (v 38 izvodih, opremil Janez Weiss - Belač).
Januarja 1944 je odšel z 14. divizijo čez Hrvaško na Štajersko in bil 22. februarja ustreljen na Žlebnikovi domačiji v Šentvidu nad Zavodnjem pri nenadnem napadu nemške izvidniške patrulje; istega leta je izšla posthumna izdaja njegovih pesmi.

Pesmi je začel pisati v nižji gimnaziji in objavljati leta 1938 v Slovenski mladini, pozneje v Srednješolcu, Mladem Prekmurcu in Sodobnosti; hkrati je sodeloval v naprednem kulturnem in političnem življenju v Šoštanju. 1940 je napisal cikel Žalostnih in se pričel zanimati za pesništvo Majakovskega, ki ga je močno motiviralo. Pesem Stara žalostna pomeni Kajuhov največji predvojni literarni uspeh. V mariborskem obdobju je pričel pisati eseje (o nalogah sodobne poezije); kot prevajalec je sodeloval pri Knjigi za vsakogar (o sodobni ruski književnosti) ter prevedel dve črtici Maksima Gorkega. 1942 pripravil pesniško zbirko Markacije in z B. Štihom pisal dramo Mati.
Pesmi s tematiko NOB je objavljal v Mladi Sloveniji, Slovenskem poročevalcu, Naši ženi, Setvi idr. Osrednji pesniški navdih so mu bila načela OF in ideja novega sveta. Pesniški vrh je dosegel v polemični Slovenski pesmi, ciklusu Ljubezenske in nekaterih značilnih ženskih pesmih (Kje si, mati, Materi padlega partizana, Materi treh partizanov, Dekle v zaporu). Prva tiskana izdaja njegovih pesmi je izšla v Klopčičevem uredništvu leta 1945 v Ljubljani. Po vojni je izšlo preko trideset različnih izdaj njegovih pesmi in veliko prevodov v druge jezike. Številne njegove pesmi so uglasbene.

Karel Destovnik Kajuh je bil leta 1953 proglašen za narodnega heroja.

Leta 1968 je bil v Šoštanju odprt Kajuhov muzej (kasnejši muzejski postavitvi 1994 in 2010), leta 1969 so postavili spomenik pri njegovi rojstni hiši; po njem se imenujejo OŠ v Šoštanju in Ljubljani, I. gimnazija v Celju ter slovenska literarna nagrada in bralna značka.

vir:  Šaleški biografski leksikon

CELJE - Protiletalsko zaklonišče

Lokacija: Celje
Opis: Dvoetažno malo vkopano protiletalsko betonsko zaklonišče, tip t.i. Winklovega bunkerja stožčaste oblike, je bilo zgrajeno za zaščito uprave pocinkovalnice pred bombardiranjem v 2. svetovni vojni. Notranja oprema je deloma ohranjena.

Zaklonišče stoji na dvorišču stavbe Cinkarniška pot 12.

 

Stavba ob kateri je zaklonišče.

 

CELJE - Spomenik narodnemu heroju Slavku Šlandru Alešu

Lokacija: Celje
Avtor: kipar Janez Pirnat
Opis: V marmor vklesana obrazna plastika narodnega heroja Slavka Šlandra Aleša, se dviga nad grobo obdelanim podstavkom.

Spomenik je bil postavljen leta 1976, v parku pred II. osnovno šolo (prej OŠ Slavko Šlander), Ljubljanska cesta 46.

Šlander (Alojzij) Slavko-Aleš, narodni heroj, rojen 20. junija 1909 v Dolenji vasi (Prebold) krojaču Alojzu in Mariji, ustreljen kot talec 24. avgusta 1941 v Mariboru pod ilegalnim imenom Franc Veber, upepeljen v Gradcu, žara pokopana leta 1949 v grobnici narodnih herojev v Ljubljani.

Osnovno šolo je obiskoval v Preboldu, meščansko v Žalcu in Celju (po 2 leti), se 3 leta učil zobotehnike v Rogaški Slatini; po pomočniškem izpitu je tu še nekaj časa delal, leta 1928 pa se je preselil v Prebold. Bil je član sokolskega društva, režiral je, igral, se ukvarjal z glasbo, foto amaterstvom, športom. Leta 1932 je bil sprejet v KP. Ko so jeseni 1933 odkrili njene celice v Celju in Savinjski dolini, je bil Šlander od 29. novembra 1933 zaprt in med 22 obtoženci v Celju obsojen na 3 leta robije, najprej v Mariboru, od 10. julija 1934 pa v Sremski Mitrovici.

Po prestani kazni, brez službe in koncesije, je blizu doma v Latkovi vasi uredil lastno pollegalno zobno ordinacijo, a bil krajše presledke zaprt. Da bi se odtegnil odgonu v koncentracijsko taborišče Bileće, se je 7. februarja 1940 umaknil v ilegalo v okolico Celja, na pomlad v Maribor, konec leta 1940 pa v trboveljsko področje, kjer je padel policiji v roke, a ušel. Nato je bil v revirjih, do nemškega napada na Jugoslavijo.

Dne 7. avgusta 1941 so ga v Mariboru na Kolodvorski ulici, v bližini ilegalnega stanovanja zaprli, ko je skušal iztrgati gestapovcem narodno herojinjo Slavo Klavoro; 25. oktobra 1943 so ga proglasili za narodnega heroja.

vir: www.slovenska-biografija.si

O življenju in delu tudi tu.

 

 

CELJE - Kraj zasramovanja partizanov

Lokacija: Celje
Avtor: Ni podatka.
Opis: Na zid med Narodnim domom in Knežjim dvorcem, ob katerem so 15.11.1942 Nemci zasramovali ujete in mrtve partizane ter aktiviste, je pritrjena spominska plošča, odkrita leta 1952.

Zid se nahaja na zahodnem robu Trga celjskih knezov (prej Trg svobode).

 

Ozadje dogodka:

7. novembra 1942 je na Dobrovljah potekala huda bitka med Nemci in partizani Savinjskega bataljona II. grupe odredov. V neenaki borbi so Nemci zajeli 5 partizanov, 12 pa jih je padlo. Tako mrtve kot ujete partizane so nato prepeljali na Vransko, od tam pa v Celje, kjer so ujete zaprli v samice Starega piskra.

 

Čez nekaj dni, najverjetneje v nedeljo, 15. novembra, so ujetim partizanom Savinjskega bataljona priključili še sedem drugih ujetih partizanov in aktivistov, med katerimi je bila tudi Tončka Čeč, partijska sekretarka Kozjanskega okrožja.

 

Teh trinajst ujetih, izmučenih, zvezanih in s sramotilnimi napisi opremljenih partizanov so potem vodili po glavnih celjskih ulicah. Skozi sramotilni špalir, ki so ga sestavljali nemški privrženci, pa tudi naključni mimoidoči, so skupino privedli do prostora med mestno vojašnico in Narodnim domom.

 

Ujetnike so postavili pred zid, prednje položili še dvanajst trupel padlih na Dobrovljah, vse skupaj podrobno fotografirali in tako še dodatno poskušali ustrahovati in prestrašiti Celjane ter jih odvrniti od upora.

 

Večina ujetih partizanov in partizank iz sramotilnega sprevoda je bila nato ustreljena ali pa poslana v koncentracijska taborišča.

vir: Tone Kregar, Aleksander Žižek: 1945 Okupacija v 133 slikah. Celje 1941 – 1945. Sramotilni sprevod po celjskih ulicah.