KAMPOR – italijansko fašistično koncentracijsko taborišče Kampor - pokopališče

Lokacija: Hrvaška, otok Rab, Kampor

Avtor: arhitekt Edvard Ravnikar, sodelavci Marko Šlajmer, Branko Kocmut, Savin Sever (detajl vhodnih vrat), Miloš Bonča (načrt za veliki obelisk in tipografija za spominsko besedilo), Silvan Vidmar (statični izračuni), Anton Lap (ozelenitev)

Opis: Spominsko pokopališče, postavljeno v spomin žrtvam, budi spomin na nekaj tisoč rodoljubov, ki so našli smrt v tem taborišču. V spomenik Slovencem, Hrvatom in Judom,  ki so umrli v italijanskem fašističnem taborišču Kampor med letoma 1942 in 1943 in ki so pokopani na tem pokopališču, ga je leta 1953 s svojim projektom spremenil arhitekt Edvard Ravnikar.

Na Rabu je arhitekt za predlogo uporabil zasnovo mediteranskega mesta s kopenskimi in morskimi vrati, glavno ulico in trgom, in jo pretvoril v mesto mrtvih. Grobovi so zasnovani kot urbano tkivo, ki dopolnjuje monumentalno strukturo.

Kljub času nastanka spominskega kompleksa, je ta socialistični spomenik hkrati tudi krščanska nekropola. Po njej vodi »via sacra«, središče označuje obelisk  kot nadomestek cerkvenega zvonika, zraven je kripta s sarkofagi in mozaikom. S to sintezo krščanskega in antičnega je Ravnikar kompleksu dal dimenzijo absolutnosti.

Spominski kompleks, načrtovan kot vojno grobišče in hkrati uradni državni spomenik, je ograjeno s suhim zidom, v notranjosti pa sestoji iz naslednjih sklopov:

- predverje,

ki simbolično ločuje zunanji prostor živih od mrtvih s hrvaškimi in slovenskimi nacionalnimi simboli na stebrih, krajevno žaro in kameno klopjo;

- grobovi,

ki so razdeljeni v pet tematskih skupin. V skupino s 1056 grobovi z imeni pokojnikov, spominsko ploščo s 1488 imeni umrlih, elipsasti grob 19 internirancev, ki so umrli prvi, kamniti steber z imeni Židov ter spominsko ploščo Židovskemu bataljonu;

            - osrednji trg,

ki ga sestavljajo kostnica, mitski oder s cisterno in obeliskom kot osrednjim spomenikom;

            - svetišče oz. muzej,

tj. prostor konzerviranih ostankov požganih hiš, kamniti lok, simbol taboriščnega šotora in mozaik Marija Preglja.

V trenutku, ko odpremo filigranska kovinska vrata, ki jih lahko razumemo kot perforirano inačico zaporniških vrat, nas pritegne prostorska dinamika zasnove.

Vhodni del je oblikovan kot z zidovi zapta kamnita ploščad, na kateri stojijo trije kamniti monoliti – slovenski in hrvaški steber z vklesanima nacionalnima grboma in besedilom ter kamnita vaza s prstjo iz krajev, od koder so prišli taboriščniki. Poseben element vhodne ploščadi je kamnita klop, postavljena v odprtino zidu, skozi katero se odpira pogled vzolž glavne poti po kompleksu.

Travnata tla spominskega parka so prepredena z nagrobniki, postavljenimi v pravilnih geometričnih oblikah, na katerih so na elipsastih kovinskih ploščicah zapisana imena umrlih. Ob nekaterih stojijo sveče, ki so jih prinesli svojci.

Vzporedni, kamniti nagrobni bloki zgovorno spominjajo na vojaške vrste barak, kovinske ploščice na držalih nad vsakim individualnim grobom pa v tem kolektivnem okvirju spomnijo na identifikacijske oznake, ki so jih morali nositi zaporniki.

Glavna pot po kompleksu je detajlirana z diagonalnim tlakovanjem, kar nagovarja h gibanju, medtem ko je osrednji kanal bolj grobo obdelan, zaradi česar meteorne vode rahlo valovijo. Pot je dodatno definirana s sosledjem treh kamnitih obeliskov, ki vodijo na trg - kostnico.

povzeto po: Curtis, William J.R., Krušec, T., Vodopivec, A.: Arhitekt Edvard Ravnikar, spominski kompleks na otoku Rab, 1953. Ljubljana, Dessa, 2004.

Tematika koncentracijskega taborišča na Rabu je obsežna in posledično razdeljena še na naslednje objave:

KAMPOR – italijansko fašistično koncentracijsko taborišče Kampor – kostnica in osrednji spomenik,

KAMPOR – italijansko fašistično koncentracijsko taborišče Kampor – svetišče in mozaik,

KAMPOR – italijansko fašistično koncentracijsko taborišče Kampor.