četrtek, 16. januar 2014

KONJIC – Musalla - partizansko spominsko pokopališče

Lokacija: Bosna in Hercegovina; Konjic
Avtor: kipar Pavao Perić.
Opis: Musalla – partizansko spominsko pokopališče se nahaja pod Zlatarom, med današnjim mestnim pokopališčem iz leta 1882 in med reko Neretvo. Po „musalli“, ki je bila na tem mestu do II. svetovne vojne, danes celoten prostor nosi ime Musalla. (Musalla ali namazgah je mesto za molitev pod odprtim nebom in predstavlja enega od 4 temeljnih tipov prostorov za molitev v islamu.)
Musalla je imela tlorisno obliko pravokotnika, ki je bil s svojo daljšo stranjo vzporeden z reko Neretvo. Obdajal jo je kamniti zid višine 1,5-2m. Na delu zidu z JV strani je bila poglobitev, ki je skužila kot mihrab (polkrožna molilna niša, orientirana v smeri proti Meki). Nasproti mihraba so bila dvokrilna vrata, skozi katera se je dostopalo na musallo.
Konjiško Musallo so Italijani zrušili med II. vojno. Po vojni je bilo zemljšče islamski skupnosti odvzeto, na njem pa je bilo formirano partizansko pokopališče s spominsko kostnico 320 borcev, padlih v bojih za osvoboditev Konjića. Med vojno 1992-95 je bilo območje poškodovano, leta 2002 pa očiščeno in sanirano.
Spominski park padlih borcev se nahaja v zahodnem delu nekdanje musalle in je sestavljen iz kubusa spominske kostnice, prostostoječega visokega obeliska iz črnega marmorja in plošč z imeni padlih borcev. S sprednje strani kostnice je urejen mozaik, nad katerim je napis, ki označuje kostnico.
Med padlimi borci so tudi komandir I. čete II. bataljona XIV. hercegovske udarne brigade, neznani borci II. in IV. dalmatinske brigade ter narodna heroja Ante Šarić – Rade Španac in Maksim Kujundžić.


Ante Šarić - Rade Španac, španski borec, komandir čete v 10. hercegovski NOU brigadi in narodni heroj Jugoslavije, je bil rojen 21.9.1913 v vasi Trbić, pri Livnu. Leta 1928 je s 15 leti odšel na delo v Francijo, kjer je delal v Parizu in aktivno deloval v delavskem gibanju.
Ko se je leta 1936 pričela španska državljanska vojna, je Ante na poziv KPJ med prvimi odšel v Španijo, kjer se je boril na strani španske republike. Sprva je bil borec, kmalu pa tudi vodnik v eni izmed internacionalnih brigad. Bil je trikrat ranjen, enkrat težje. Udeležen je bil tudi v bitkah za obrambo Madrida. Predpostavlja se, da je bil leta 1937 včlanjen u KPJ.
Po porazu Španske republike in umiku internacionalnih brigad se je Ante premaknil v Francijo, konec leta 1940 pa se je vrnil v Jugoslavijo. Ilegalno je živel v Zagrebu, od bližnjega sorodstva je samo njegov brat Mate vedel, kje se nahaja.
Ko se je julija 1941 pričela oborožena vstaja naroda BiH, je Ante prišel v Sarajevo, od koder je bil septembra premeščen v Mostar, tu pa razporejen v partizanski odred, ki se je nahajal na terenu Konjića. V odredu je opravljal dolžnost komandirja Prve čete, ki je delovala na sektorju Bijele pri Konjiću.
Rade Španac, kakor so ga klicali vsi njegovi soborci, se je izkazal z junaštvom v več borbah proti Italijanom, ustašem, četnikom in Nemcem. V začetku oktobra 1941 je z vsega 30 borci v borbi z desetkrat močnejšimi ustaško-domobranski enotami uspel obdržati položaje in sovražniku povzročiti velike izgube.
Junija 1942 so njegovo četo v šoli v Bijeli obkolili četniki. Četniki so računali, da se bodo partizani predali, ko jim zmanjka municije. V trenutku, ko so bili pozivi za predajo najglasnejši, je Ante s skupino borcev izvršil juriš z bombami in se uspel prebiti iz obroča, ob čemer je četnikom prizadejal velike izgube. Po tej borbi se je Radetova četa priključila ostalim delom Konjiškega bataljona na hribu Tisovići, od koder so krenili v Prozor, kjer so se priključili skupini proletarskih brigad, pod neposredno komando Vrhovnega štaba.
Po osvoboditvi Livna in okolice je Ante je prvič po odhodu v Francijo obiskal svoje starše v Tribiću.
V začetku novembra je v sestav Desete hercegovske NOU brigade vstopil tudi livanjski partizanski bataljon "Vojin Zirojević", v katerem je bil Rade komandant čete. V Četrti sovražnikovi ofenzivi se je Rade še posebej izkazal v borbah okoli Konjića, konec februarja in v začetku marca 1943. V teh borbah je kot komandir Zaščitne čete odbijal napade mnogo številčnejšega sovražnika. Ob preverjanju položajev svoje čete, skupaj s političnim komisarjem Karlom Batkom, je oba ubila avionska bomba.
Za narodnega heroja je bil imenovan 20.12.1951.


Maksim Kujundžić, udeleženec NOB in narodni heroj Jugoslavije, je bil rojen leta 1923 v Čelebićih pri Konjiću. V narodno osvobodilno borbo je vstopil v decembru 1941. Postal je borec Konjiškega bataljona, tu pa kmalu postal bombaš. Avgusta 1942 je njegov bataljon vstopil v sestav novoformirane Desete hercegovske brigade. Znotraj brigade je kmalu postal komandir. Izkazal se je v borbah na Otočcu, na Golešu, kjer je svojo četo ubil šest Nemcev, v borbi za osvoboditev Jajca, v borbah za osvoboditev Prozora, Nevesinja ter v napadih na sovražnika na Parinu, decembra 1942. Izkazal se je tudi v borbah proti Nemcem na Ravnem, pri Gacku, v času Pete sovražnikove ofenzive. Tedaj je, ko mu je zmanjkalo municije, na gozdni poti v zaklonu čakal Nemce s prazno puško. Zadnjega iz skupine je s puškinim kopitom udaril po glavi, mu vzel mašinko in takoj ustrelil ostale tri.
V jeseni 1943 je bil imenovan za namestnika komandanta bataljona, nekoliko kasneje za komandanta Mladinskega bataljona v 29. hercegovski diviziji. Spomladi 1944 je njegov bataljon bil bitko proti črnogorskim četnikom na območju nikšičke občine. V začetku novembra 1944 je v Zaboranih pri Nevesinju padel, braneč umik svojega bataljona v borbi z Nemci.
Na ukaz Predsedstva Narodne skupščine FLRJ je bil 20.12.1951 imenovan za narodnega heroja.



 





 


Ni komentarjev:

Objava komentarja