petek, 31. januar 2014

KUMROVEC – Spominski dom borcev NOB in mladine Jugoslavije

Lokacija: Hrvaška; Zagorje, Kumrovec
Avtor: arhitekt Ivan Filipčić in Berislav Šerbetić.
Opis: Na hribu nad Kumrovcem je bil leta 1974 odprt Spominski dom borcev NOB in mladine Jugoslavije, ki je bil del Spominskega parka, poleg Titove rezidence, muzeja »Staro selo« in športno-rekreacijskega centra (zgrajen za potrebe Univerzijade 1987).
Temeljni kamen za gradnjo objektov je bil položen v aprilu 1972, otvoritev pa izvedena na jugoslovanski Dan republike, 29. novembra 1974. Avtorja projekta sta arhitekta Filipčić in Šerbetić, ki sta za izjemno lepoto in funkcionalnost dobila nekaj tedaj pomembnih arhitekturnih nagrad.
Prvi seminar, ki so ga v Domu izvedli, je bilo srečanje novinarjev iz skoraj cele Jugoslavije, ki ga je januarja 1975 organizirala zagrebška novinarka in publicistka Dara Janeković. Zadnji izvedeni seminar v Domu je bil s področja makrobiotike, leta 1991.
V času 25-letnega aktivnega delovanja Spominskega doma se je v njem odvilo mnogo sindikalnih in poslovnih seminarjev, obiskale so ga številne študentske skupine v sklopu ekskurzij, veliko je bilo tudi zabavnih prireditev.
Objekt ima skupaj 6500m2 uporabnih površin, znotraj katerih se nahaja znanstveno-študijski del, družbeno-gostinski del in namestitvene kapacitete s skupaj 134 ležišči v 62 sobah in apartmajih. 
Velika dvorana s 300 sedeži, mala z 80, pet manjših prostorov za sestanke s skupaj 60 sedeži, velika čitalnica s knjižnico in 40 delovnimi mesti ter kabine za novinarje in prevajalce so pozicionirani nad veliko dvorano in so sestavni del znanstveno-študijskega sklopa objekta. Družbeno-gostinski sklop ima nekaj večjih prostorov za obedovanje, več točilnih pultov, tv salon in notranji bazen velikosti 10 x 7m, v sredino objekta je umeščeno letno amfiteatralno gledališče s 1000 sedeži. Glede na skoraj 20-letno ne-obratovanje objekta, je celoten kompleks relativno dobro ohranjen. Bazen sicer ni v najboljšem stanju, notranja oprema je po večini odstranjena, največje opustošenje je doživela knjižnica, saj se je knjižnični fond iz 19.000 enot zmanjšal na tretjino.

Spominski park je leta 1991 postal javno podjetje, iz katerega sta bila izvzeta muzej »Staro selo« in Titova rezidenca. Muzej in rezidenca od leta 1993 naprej delujeta v okviru Muzeja Hrvaškega Zagorja. Kasneje je bil iz javnega podjetja izvzet še športno-rekreacijski center, ki ga koristi občina. V novembru 1997 se je javno podjetje, katerega del je bil samo še nekdanji Spominski dom, preoblikovalo v Znanstveno študijski center.

Od leta 1975, ko je bila ustanovljena, pa do leta 1981, do izgradnje nove stavbe, je v Spominskem domu delovala Politična šola Josip Broz Tito.









četrtek, 30. januar 2014

KUMROVEC – Politična šola Josip Broz Tito

Lokacija: Hrvaška; Zagorje, Kumrovec
Avtor: Danilo Cvjetković in Miomir Lužajić.
Opis: Stavba Politične šole Josip Broz Tito je bila zgrajena leta 1981. Pobudo za ustanovitev politične šole kot izobraževalno središče za kadre Zveze komunistov Jugoslavije je dal Tito osebno.
Šola je pričela s svojim delovanjem leta 1975, sprva v Spominskem domu borcev NOB in mladine Jugoslavije, ko pa so prostori v Domu postali premajhni, je bil leta 1981 z denarjem od partijskih članarin zgrajen nov objekt. Ta se je z namene političnega izobraževanja uporabljal do 1990, ko je razpadla Zveza komunistov Jugoslavije in je interes za tovrstno izobrazbo izginil. Zadnji ravnatelj Politične šole je bil Ivica Račan.

Po ukinitvi izobraževalnega programa je stavbo šole v upravljanje prevzelo Ministrstvo za notranje zadeve, kasneje pa Ministrstvo za obrambo in jo koristilo za potrebe usposabljanja hrvaške vojske. Konec leta 1991 so bili v stavbo nameščeni begunci iz Vukovarja (del njih tudi v stavbo Spominskega doma).
Leta 1999 je bil zaključen stečaj Politične šole in od tedaj je objekt, sedaj z imenom Hotel »Zagorje«, v lastništvu Hrvaškega fonda za privatizacijo, uporabljal pa ga je sedaj že ukinjen Urad za izgnance Vlade RH.
Objekt ima okoli 8500 m2 notranjih površin, z izobraževalnimi, nastanitvenimi in gostinskimi sklopi – z dvema malima in eno veliko dvorano, z 12 delovnimi kabineti, 8 kabineti za predavatelje, 145 enoposteljnimi sobami, 5 čajnimi kuhinjami, ambulanto, veliko športno dvorano, trafo postajo, rezervnim agregatom, atomskim zakloniščem… Na žalost je zapuščenost in uničenost objekta Politične šole vidna že na prvi pogled.








sreda, 29. januar 2014

LOCHABER – Commando Memorial

Lokacija: Škotska; Škotsko višavje, Lochaber
Avtor: kipar Scott Sutherland.
Opis: Commando Memorial je škotski spomenik državnega pomena, posvečen komandosom britanskih enot v 2. svetovni vojni. Postavili so ga v bližini vasi Spean Bridge leta 1952. Postal je eden najbolj znanih škotskih spomenikov, pogostokrat opisan kot mogočen, impresiven in ikonografski kip.
Spomenik sestoji iz kamnitega podstavka in lite bronaste skulpture treh komandosov, oblečenih v značilna oblačila in s puškami. Vojak na desni naj bi bil komandos Frank Nicholls. Eden od ostalih dveh naj bi bil vojak Jack Lewington, ime tretjega ni znano.
»Združeni osvajamo« je zapisano na vrhu kamnitega podstavka, iz plošče na podstavku pa preberemo: »V spomin častnikom in komandosom, ki so umrli v drugi svetovni vojni 1939-1945. Ta dežela je bila njihovo vadbišče.«
Spominsko obeležje stoji kot spomin na britanske komandose, ki so se usposabljali v regiji Lochaber, pripadali pa Achnacarry Commando Training Centru, ki je bil ustanovljen v letu 1942.
»Vrt spominov«, ki je bil kasneje dodan spominskemu območju, je uporabljen kot žarno pokopališče mnogih komandosov, ki so vojno preživeli. Je tudi prostor raztrosa pepela padlih vojakov iz sedanjih vojnih sporov kot npr. Falklandska vojna in vojna v Afganistanu in Iraku.


torek, 28. januar 2014

OBERSALZBERG - Orlovo gnezdo (Kehlsteinhaus)

Lokacija:Nemčija; Berchtesgaden, Obersalzberg
Opis: Po prvem obisku dežele Berchtesgaden leta 1923 je ta alpska pokrajina Hitlerja tako prevzela, da se je odločil, da se na vznožju Kehlsteina na Obersalzbergu naseli. Leta 1933, po prevzemu oblasti, je začel Hitler Obersalzberg najprej preurejati v privatno domovanje, kasneje pa v drugi sedež vlade. Leta 1937 so pod vodstvom dr. inž. Fritz Todta začeli z gradnjo ceste Kehlsteinstraße, ki pelje na Kehlstein. Premagali so 800 višinskih metrov, naredili 5 predorov in v skalo vklesano obračališče na 1700m nadmorske višine. Od tu naprej so v skalo ročno vklesali vodoraven, 3m širok in 127m dolg predor. Okroglo dvorno pod njim so zatesnili s posebnimi snovmi. Nadaljevanje okrogle dvorane je bil 124m visok jašek za dvigalo, ki vodi naravnost pod Orlovo gnezdo (Kehlsteinhaus).
Orlovo gnezdo, impozantna granitna stavba, in dovozna cesta do gnezda sta bili zgrajeni v 12 mesecih. Reprezentanci namenjena stavba je bila 20. aprila 1939 predana vodji za njegov 50. rojstni dan.
Orlovo gnezdo je bombni napad 25. aprila 1945 prestalo nepoškodovano. Ameriška okupacija ga je zasegla in prevzela njegovo upravo do leta 1952. Tedaj se je bavarska državna uprava odločila, da Orlovo gnezdo preda v zakup sekciji Berchtesgaden nemškega planinskega društva, s čimer je bil objekt predan v uporabo za gospodarske namene in se odprl za turiste.

Ostanki zgradb nekdanjih nacističnih veljakov, Berghof Adolfa Hitlerja, hiše Hermanna Göringa in Martina Bormanna, so bili vsi odstranjeni v letih po 2. svetovni vojni.
Konec vojne je dočakal Platterhof, ki je nato služil za namestitev ameriških vojakov, pod imenom hotel General Walker. Stavba je bila porušena leta 2000, od nje je ohranjen le manjši del. Edina ohranjena stavba iz tistega obdobja poleg Orlovega gnezda je nekdanji štab enot SS, sedaj Hotel Zum Türken. Gorski informacijski center je v nekdanjem gostišču Höher Göll. Tam je tudi vhod v deloma ohranjeni sistem bunkerjev na Obersalzbergu.





Po namenu glavni in po opremljenosti najbogatejši prostor Orlovega gnezda je konferenčna dvorana (soba za druženje), ki ima tlorisno obliko kopita. Pridih alpske utrdbe dajejo sobi težki stropniki iz hrastovine, nekoč je prostor zapolnjevala še mogočna okrogla miza, obdana z udobnimi sedeži, v stilu z naravnimi granitnimi stenami.

Odprt kamin je darilo Mussolinija za Hitlerjev 50. rojstni dan.
Desno od kamina vodi široko stopnišče v jedilnico.

Pročelje prednjih oken konferenčne dvorane ponuja čudovit panoramski razgled na okoliške hribe in doline, v jasnih dneh vse do sosednje Avstrije.

Jedilnica v podobi, kakršno je imela nekoč. Stenski opaž in kasetiran strop sta sestavna dela takratne opreme.

Še muzej in prihod do Orlovega gnezda.


Slovence je potrebno preseliti.






Okrogla dvorana z vhodom v dvigalo.

ponedeljek, 27. januar 2014

DACHAU – Koncentracijsko taborišče

Lokacija: Nemčija; Bavarska, Dachau
Opis: Koncentracijsko taborišče Dachau je bilo prvi večji tovrstni objekt nacističnega režima. Kot preurejeno tovarno smodnika so ga odprli že leta 1933.

Prevzgojni zavod.
21. marca 1933 so ga ustanovili nacisti. Eden glavnih pobudnikov je bil Heinrich Himmler, ki je bil takrat načelnik policije v Münchnu. Taborišče so takrat opisovali kot prvo koncentracijsko taborišče, v katerem so »prevzgajali« politične nasprotnike (anti naciste). Zgrajeno je bilo na območju zapuščene tovarne streliva, na severovzhodnem delu mesta Dachau v južni Nemčiji.

V prvem letu so sem zaprli okrog 4.800 jetnikov. Na začetku so v glavnem zapirali nemške komuniste, socialne demokrate in druge, ki so kakorkoli nasprotovali nacizmu. Čez čas so bili kandidati za »prevzgojo« Jehovove priče, Romi, homoseksualci, označeni kot asocialci in kriminalci.
S časom je sem prihajalo vse več Judov. Sprva so jih zaprli, ker bi naj pripadali kateri izmed prej naštetih skupin, ali so jih zaradi manjšega prekrška obsodili na dosmrtno ječo v taborišču.

Preureditev v taborišče.
V začetku leta 1937 so enote SS zadolžile ujetnike, da prenovijo stavbo taborišča Dachau na območju sedanjega taborišča. Jetniki so bili prisiljeni v to delo. Morali so zrušiti nekdanjo tovarno streliva, bili so pod velikim psihičnim pritiskom, pogoji za delo so bili izredno slabi. Stavba je bila zgrajena v sredini avgusta 1938, taborišče je bilo bistveno spremenjeno. Delovalo je do leta 1945. Tako je Dachau postal prvo učinkovito taborišče v takratnem tretjem rajhu.
Število judovskih jetnikov je vedno bolj naraščalo, najbolj je naraslo iz 10. na 11. november 1938, ko je Hitler izvedel kristalno noč in zaprl 10.000 Judov. Večina je bilo moških, ki so jih kasneje izselili iz Nemčije.
Taborišče je bilo del vojnega centra za vaje enot SS, kjer so razvijali uničevalske in prevzgojitvene tehnike. To taborišče je bilo na zgled in vzor vsem ostalim, ki so jih odprli kasneje.

Prostorska organizacija in dogajanje
Taborišče je bilo razdeljeno v dve območji: ožje taborišče in območje krematorija. Taboriščna cona je zajemala 32 barak. V teh so bili jetniki z različnim statusom; v taborišču so bili zaprti skoraj izključno moški. Del barak je bil urejen kot hiralnica. Del prostorov je bil rezerviran za medicinske poskuse na ljudeh. Glavna pisarna je bila zaklenjena in dostopna le posebej določenim osebam. Na ograjenem zemljišču je morala biti posebna kuhinja, pralnica in drugi funkcionalni prostori.
Leta 1942 so krematorijsko območje postavili zraven glavnega taborišča. Vključeval je star in nov krematorij (eno stavbo so torej dogradili). Število žrtev v drugem krematoriju ni bilo nikoli popolnoma natančno raziskano.
Taboriščniki, ki so zboleli ali bili prešibki za delo v taborišču, so bili poslani na evtanazijo v center blizu Linza v Avstriji, kjer jih je bilo ubitih nekaj tisoč. Kaznovali so jih tudi z obešanjem.
Tako v Dachau-u kot tudi v ostalih nacističnih taboriščih so na jetnikih izvajali medicinske poskuse. Na njih so preizkušali zdravila proti tuberkulozi, druge antibiotike, analgetike. Jetnike so pustili krvaveti, da so z njihovo krvjo lahko s transfuzijo pomagali, komur so pač želeli. Na tak brutalen način je umrlo kar nekaj jetnikov.
Poleti 1944 je bilo v sklopu Dachauskega taborišča zgrajenih že 300 manjših taborišč, ki jih je zgradilo 30.000 jetnikov. Mnogo jih je od težkega in napornega dela umrlo.
Bolj kot se je bližal konec vojne, bolj so nacisti pritiskali na Nemce, ki so bili proti nacizmu, in jih pošiljali v taborišča. Sprva v lokalna, kasneje so jih na veliko premeščali v Dachau. Pot je bila dolga, hrane in vode skorajda ni bilo, torej so jetniki prišli izmučeni in na smrt izstradani, če niso umrli že na poti.


Osvoboditev in število žrtev
26. aprila 1945, ko so se Američani bližali taborišču, je bilo registriranih okrog 70.000 zapornikov v Dachau in sestrskih taboriščih. Največ je bilo političnih nasprotnikov, na drugem mestu so bili Judje. Tri dni kasneje so Američani osvobodili Dachau.
Število žrtev med leti 1933 in 1945 se giblje okrog 188.000, med leti 1940 in 1945 okrog 28.000. Evidentirane so žrtve, ki so umrle po prihodu v taborišče; številne so pobili, še preden so jih popisali. Čisto natančno število žrtev ne bo nikoli popolnoma jasno.

Tematika koncentracijskega taborišča Dachau je obsežna in posledično razdeljena še na naslednje objave:





Slovenski zapornik Vlasto Kopač je februarja 1944 narisal svoje sonarodnjake, kako zmrzujejo, brez nogavic bosonogi v coklah ali z nogami ovitimi v cunje. Ker zapornikom ni bilo dovoljeno, da bi se čez dan zadrževali v barakah, so morali tudi pozimi proste ure preživeti zunaj. Sojetniki, prikazani na risbi, zmrzujejo pred blokom 23, kjer je bilo tudi Kopačevo mesto.
Risba je bila del muzejske razstave, v času med 27. aprilom in 2. septembrom 2012.