SADINJA VAS – Spominska plošča partizanski tiskarni

Lokacija: Slovenija; Sadinja vas
Avtor: Ni podatkov.
Opis: Spominska plošča se nahaja na hiši Sadinja vas 144.

STOGOVCI PRI PTUJU - Spominska plošča tehniki Lacko

Lokacija: Slovenija; Stogovci pri Ptuju
Avtor: Ni podatka.
Opis: V gospodarskem delu hiše je v letih 1944-45 delovala partizanska tiskarna, katera je kasneje dobila ime po Lackovi četi.
Leta 1953, je bila pri hiši Stogovci 6, postavljena spominska plošča.

KRANJ - Spominska plošča Jožetu Žanu in tiskarni Tehnika

Lokacija: Slovenija; Kranj
Avtor: Ni podatka.
Opis: Marmornata plošča z vklesanim napisom je posvečena delovanju ilegalne tiskarne OF Tehnika med letoma 1941 in 1942, ter Jožetu Žanu, ki je bil 19.4.1942 ustreljen kot talec.

Plošča je bila odkrita 22.7.1957, pritrjena pa je na vzhodnem vogalu južne fasade stavbe Cesta Na Klanec 1.

 

 

PANEČE - Spominsko znamenje tiskarni Antona Aškerca

Lokacija: Slovenija; Paneče
Avtor: arhitekt L. Zelič
Opis: Spominski kamen iz neobdelanega granita z napisom obeležuje mesto delovanja partizanske tiskarne Antona Aškerca (delovala 1944-1945) in mesta, kjer je zaradi izdaje padlo šest tiskark in tiskarjev. Odkrit je bil leta 1954.

Spominsko znamenje stoji v gozdu Tajna nad Panečami, pod gozdno potjo. Sledite oznaki Sv. Trojica.

NOVO MESTO - Hotel Krka - Spominska plošča partizanski tiskarni

Lokacija: Slovenija; Novo mesto
Avtor: Ni podatka.
Opis: V bližini vhoda v hotel stoji spominska plošča partizanski tehniki – tiskarni.

Napis na plošči.

V TEJ HIŠI SO DO

SREDE MARCA 1942

TAJNO RAZMNOŽEVALI

LETAKE

ČASNIKE

IN KNJIŽICE

OF.

Hotel stoji na stičišču Novega trga, Rozmanove in Trubarjeve ulice - Novi trg 1.

 

 

VOJSKO PRI IDRIJI - Partizanska tiskarna Slovenija

Lokacija: Slovenija; Vojsko pri Idriji
Opis: Največja in tehnično najbolje opremljena partizanska tiskarna na Primorskem je bila tiskarna Slovenija. Po nasvetu domačina so zanjo izbrali skrivno mesto pod robom 1000 metrov visoke Vojskarske planote nad dolino Kanomljice.
Nemci tiskarne niso nikoli odkrili, celo med zadnjo ofenzivo spomladi 1945 ne, ko so ogorčeni boji divjali v njeni neposredni bližini in je samo na Vojščici nad njo padlo kar 305 partizanskih borcev.
Partizansko tiskarno Slovenija so po vojni razglasili za kulturno-zgodovinski spomenik. Za javnost so jo slovesno odprli 18. maja 1947 na velikem ljudskem zborovanju na Vojskem. Leta 1957 je skrb zanjo prevzel Mestni muzej Idrija. Do današnjih dni se je ohranila kot eden najbolj avtentičnih spomenikov iz časa II. svetovne vojne na Slovenskem - baraka za osebje, strojnica, stavnica, knjigoveznica in električna centrala so v celoti ohranjene, tiskarski stroj še vedno deluje.

Partizanska tiskarna se nahaja ob izviru v strmi grapi Studenca, najlažje dostopna po 14km dolgi cesti iz Idrije na Vojsko, od koder vodita do tiskarne Slovenija dve poti. Prva vodi proti Vojščici (partizansko grobišče iz leta 1945), odcep za tiskarno je po 2km vožnje. Druga pot pelje z Vojskega proti domačiji na Humu.

Spomladi 1944 je prišlo do postopne reorganizacije Pokrajinske tehnike KPS za Slovensko Primorje, ki je prevzela vso skrb za tiskanje in razmnoževanje narodnoosvobodilnega tiska in njegovo širjenje po terenu. Njen vodja je bil Ciril Lukman – Anjo. Tako so poleti 1944 pričeli graditi tiskarno Slovenija, oktobra pa še novo tiskarno Doberdob v grapi Strojenica pri Stropniku. Največja in tehnično najbolje opremljena je bila tiskarna Slovenija. Za njeno ustanovitev je bil zadolžen Andrej Kumar. Pravi podvig je predstavljala nabava avtomatskega tiskarskega stroja na električni pogon, ki so ga pripeljali iz Milana. Po naročilu Andreja Kumarja ga je z denarjem OF tam kupil Ladko Špacapan. Prevoz stroja iz Milana je bil izredno tvegan, saj je nemška vojska strogo nadzorovala ves transport proti Slovenskemu primorju. Goriški avtoprevoznik Doljak si je v Gorici priskrbel naročilo in uradno dovoljenje za prevoz kondenziranega mleka, med katerega so skrili dele stroja. V Padovi so Nemci tovornjak ustavili. Med pregledom tovora so sirene označile napad zavezniških letal, v nastali zmedi pa je Doljaku in Špacapanu skupaj s tovorom uspelo pobegniti. Srečno sta prispela do Gorice. Od tam so stroj po skrbnih pripravah prepeljali na Vojsko nad Idrijo in ga skrili v gozdu.
Istočasno so potekale priprave na gradnjo prostorov bodoče moderne partizanske tiskarne. Primeren prostor za postavitev barak je pokazal domačin Peter Kogej z Ogalc pod Vojskim. To je bila strma in težko dostopna grapa pod robom Vojskarske planote, ki ji domačini pravijo v studencih. Na bližnji domačiji v Gačniku, kjer je imel gospodar veliko žago, so izdelali barake s pripadajočo opremo in jih poskusno sestavili. Oštevilčili so deske in trame, jih ponovno razstavili in pripravili za prevoz, ki ga je z lastno vprego opravil Peter Kogej. V grapi so barake nato ponovno sestavili. Od konca julija do začetka septembra 1944 so postavili 6 barak: strojnico, električno centralo, kuhinjo z jedilnico, stavnico, knjigoveznico in stranišče.
Poleg hitrotiskalnega tiskarskega stroja, ki so ga z velikim naporom prenesli v novo zgrajeno strojnico, so iz tiskarne Ančka 222 prepeljali še manjši ročni zaklopni tiskarski stroj. Sredi septembra 1944 je bila tiskarna Slovenija, kot so jo poimenovali, pripravljena za delo. V nedeljo, 17. 9. 1944, je prejela od uredništva prvi rokopis za Partizanski dnevnik št. 248. Ponoči s 17. na 18. september so ga natisnili na večjem tiskarskem stroju v 4000 izvodih in ga 18. septembra preko kurirske relejne postaje P8 na kmetiji Hum v neposredni bližini tiskarne raznosili v svet.
Tiskarna Slovenija, ki jo je vodil Rado Čenčič – Mitja in v kateri je delovalo od 40 do 50 ljudi, je obratovala do 1. maja 1945. V njej so tiskali vrsto časopisov, brošur, letakov in lepakov, večbarvne ovitke in druge tiske. Natisnili so 228 številk desetih različnih časopisov na 805 straneh v nakladi 1.007.686 izvodov, 8 brošur na 317 straneh v 30.000 izvodih, 23 letakov in lepakov na 38 straneh v 176.750 izvodih, 10 večbarvnih ovitkov za razne brošure na 10 straneh v 33.150 izvodih in 44 drugih drobnih tiskov na 57 straneh v nakladi 146.725 izvodov. Vsega torej 313 raznih tiskov na 1247 straneh v 1.394.311 izvodih.
Graver Jože Bergman je poleg linorezov za ilustriranje tiskov v svinec ali linolej izrezal tudi 56 raznih žigov, in sicer 45 slovenskih za oblastne organe in vojaške enote, 8 nemških za ponarejanje nemških listin in 3 italijanske za italijanske enote v sestavi 9. korpusa.
Skupaj so v tiskani natisnili 188 številk Partizanskega dnevnika, ki je bil edini dnevni tiskani časopis kakega odporniškega gibanja v okupirani Evropi. Z redkimi izjemami je izhajal vsak dan v dnevni nakladi od 4000 do 7000 izvodov. Od 1. maja 1945 so Partizanski dnevnik tiskali v osvobojenem Trstu, kjer je 7. maja izšla zadnja številka. 13. maja 1945 je začel kot naslednik Partizanskega dnevnika izhajati Primorski dnevnik, ki izhaja še danes kot dnevnik slovenske manjšine v Italiji.

Vir: letak Mestnega muzeja Idrija

Pričevalec o tiskarni.

Delujoč stroj kupljen v Milanu.

Fotografije so bile posnete ob 70. letnici Tiskarne Slovenija.

Partizanski dnevnik natisnjen ob 70. letnici Tiskarne Slovenija.

TRNOVEC PRI MEDVODAH - Spominska plošča partizanski tiskarni

Lokacija: Slovenija; Trnovec pri Medvodah
Avtor: Ni podatka.
Opis: Pravokotna granitna plošča posvečena partizanski tiskarni Trilof in Donas je bila odkrita leta 1985

Spominska plošča je pritrjena na vhodni, severni fasadi gostilne Legastja, Trnovec 9.

LJUBLJANA – Spominska plošča ciklostilni tehniki

Lokacija: Slovenija; Ljubljana
Avtor: arhitekt Vlasto Kopač.
Opis: Na fasado hiše Tabor 4 v Ljubljani je vzidana kamnita spominska plošča, ki spominja na čas med februarjem 1942 in septembrom 1943, ko je v tej hiši delovala ilegalna ciklostilna tehnika – ena izmed skrivnih enot Centralne tehnike.
S priključitvijo Avstrije k nemškemu rajhu je začelo vodstvo Komunistične partije Slovenije z organizacijo Partijske tehnike. Ta je skrbela za razširjanje in razmnoževanje napredne literature kot močnega orožja proti domačim in tujim sovražnikom. Največje zasluge za organizacijo je imel Tone Tomšič, ki pa je kasneje vodstvo prepustil dr. Dušanu Kraigherju - Jugu. Partijska tehnika je že takrat delovala na različnih področjih, kot so bili tiskanje, radio, gradbeni oddelek … Po okupaciji nemških in italijanskih sil 6. aprila 1941 pa je Partijska tehnika postala Centralna tehnika, ki je bila še bolj organizirana in protifašistično usmerjena. Organizirano je delovala na več področjih, od katerih je bil eden najpomembnejših gotovo tisk. Ta je bil kot edini tiskan medij velika moralna in psihološka podpora. Lastnost partizanskega tiska je bila, da je bil absolutno predan ciljem in ideologiji narodnoosvobodilnega gibanja. V svojem obdobju se je razvijal in bil vedno bolj estetsko grajen. V Ljubljani je bilo tako 55 aktivnih ciklostilnih tehnik in 6 ilegalnih tiskarn, ki so širile protifašistično idejo. Delovali so v slabih razmerah, pri slabi luči in v nenehnem strahu, da jih sovražnik odkrije. Kljub razmeram so se tiskarne tehnično vedno bolj razvijale, s tem pa tudi tisk. S pomočjo dokumentne tehnike in cinkografije so lahko tako ponarejali krušne karte in različne okupatorjeve dokumente.

Ilegalne tehnike – tiskarne so bile iznajdljivo, tehnično dovršena skrivališča, narejena v različnih okoljih. Organizirana je bila oskrba s papirjem, matricami, barvo in celo s tiskarskimi stroji. Centralna tehnika je skrivaj krepila povezave z grafičnimi delavci po legalnih tiskarnah, ki so na skrivaj dobavljali razno tiskarsko opremo, včasih stiskali kakšen narodnoosvobodilni tisk, sodelovali pri raznem ponarejanju dokumentov in na splošno sodelovali s Centralno tehniko.

Do jeseni 1942 je bila središče delovanja centralne tehnike Ljubljana, nato se je preselila v Kočevski Rog, potem v Polhograjsko hribovje in nazadnje zopet v Kočevski Rog. Centralna tehnika KPS je nehala delovati 15. maja 1945.

povzeto po: Gorišek, Ž.: Partizanski tisk v Ljubljani (diplomsko delo). Ljubljana, 2009.

O avtorju spominske plošče:
Arhitekt Vlasto Kopač (1913 – 2006) je kot napredno usmerjen študent že pred vojno politično delal na univerzi, leta 1938 postal član KPS, v okupirani Ljubljani pa je delal kot risar in grafik v ilegalni Centralni tehniki KPS.
Od leta 1941 je delal v dokumentni tehniki CT KPS in je grafično opremljal in ilustriral večji del narodnoosvobodilnega tiska v Ljubljani do svoje aretacije oktobra 1943.
Nad tiskarno Toneta Tomšiča si je postavil atelje. Vendar v ilegalnem ateljeju, ki je stal nedaleč od glavne policijske postaje, ni risal arhitekturnih načrtov. Risal je legitimacije, ponarejal je dokumente, risal partizanske znamke, za Osvobodilno fronto je risal vrednostne papirje, štampiljke, partizanske izkaznice. Rešil je celo problem vodnega tiska, ki naj bi onemogočil ponarejanje izkaznic.

Marjan Ocvirk, profesor na arhitekturi in predsednik odbora za varovanje Plečnikove dediščine, omenja še en Kopačev podvig: "Osvobodilna fronta je z bančno nakaznico, ki jo je ponaredil Kopač, dvignila milijon lir."
Na začetku leta 1943 je oblival tudi naslovnice prvih številk Mladine, ki so bile natisnjene v ciklostilni tehniki. Z naslovnicami je opremil Delo, Slovenskega poročevalca, Mladino, Našo ženo, številne brošure in še marsikaj.
Po aretaciji v letu 1943 so ga 6. januarja 1944 odvedli iz jetniškega oddelka ljubljanske bolnišnice v koncentracijsko taborišče Dachau. Tam je kmalu po prihodu organiziral prvo partijsko celico v 23. karantenskem bloku. Od junija 1944 pa do osvoboditve taborišča aprila 1945 je bil član ilegalnega komiteja jugoslovanskih komunistov v taborišču, 6 mesecev pa tudi njegov sekretar. V tem času je skrivaj upodobil vrsto prizorov iz življenja in umiranja v taborišču (risbe sedaj hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije).

Vlastu Kopaču so sodili na drugem dachauskem procesu, avgusta 1948. Skupaj z Andrejem Bohincem in Romanom Vidmarjem je bil obsojen na smrt. Septembra 1948 jim je vrhovno sodišče kazen znižalo; Kopaču na 20 let zapora s prisilnim delom. Aprila 1952 je bil pogojno izpuščen. Vlasto Kopač sicer ni pogosto govoril o dachauskih procesih. Bil je med zadnjimi pričami ene najbolj mračnih epizod slovenske zgodovine.
Upokojen je bil leta 1969 s priznano dvojno dobo od 1941 do 1945 kot udeleženec NOB. Več let je bil član odbora za pohod ob žici okupirane Ljubljane, član redakcijskih odborov za vrsto monografij, "Ljubljana v revoluciji", "Dachau", "Revolucionarni boj na ljubljanski univerzi", "Centralna tehnika KPS" itd. Oblikoval je več stalnih muzejskih razstav. "Muzej maršala Tita" na Trebčah, "Spominski dom dr. Franceta in Borisa Kidriča" na Knežcu, "Muzej Tomaža Godca" v Bohinjski Bistrici, "Muzej zapornikov in internirancev" v Brestanici in "Muzejsko zbirko na Urhu".
Vlasto Kopač je bil predsednik odbora bivših internirancev taborišča Dachau pri komisiji za zapornike, internirance in izgnance RO ZZB NOV Slovenije. Poleg tega je načrtoval vrsto spomenikov NOB in ljudske revolucije po vsej Sloveniji, med njimi v Kamniški Bistrici, Stranjah, Trenti, Žirovnici, Vevčah, Robu, Velikih Laščah itd. Oblikoval je tudi celo vrsto razstav tiska NOB in razstav PZS in GRS. Kot Plečnikovemu učencu in njegov risarju mu je bila zaupana obnova ljubljanskih Žal in potem še obnova Plečnikove tržnice. Če je med vojno ponarejal izkaznice, ki so omogočale beg iz z žico obkrožene Ljubljane, je po vojni uredil pot, ki stoji na mestu, kjer je bila nekoč žica.
Leta 1996 je prejel Plečnikovo nagrado za obnovo arkad Plečnikove tržnice. Leta 1999 mu je predsednik republike podelil zlati častni znak svobode - "Za vse, kar je dobrega napravil za Slovenijo."

povzeto po: Planinski vestnik 1983/12/639.
povzeto po: Mladina, Ali H. Žerdin: Kopač, 1913 – 2006, Žrtev dachauskih procesov, Plečnikov učenec, grafični oblikovalec glasil Osvobodilne fronte. Mladina 18, 14. 05. 2006

LJUBLJANA – Spomenik ilegalni ciklostilni tehniki Galicija

Lokacija: Slovenija; Ljubljana
Avtor: Arhitekt Vlasto Kopač.
Opis: Na pokončnem kamnitem kvadru je spredaj pritrjena okrogla tonalitna plošča z vklesanim napisom. Spomenik, postavljen leta 1979, je posvečen ilegalni ciklostilni tehnniki Galicija, ki je v letih 1932-1934 delovala v bližnji Ogrinovi hiši. Spomenik stoji na zelenici ob odcepu Prijateljeve ulice z Gruberjevega nabrežja.
Februarja 1932 je tedanje začasno pokrajinsko vodstvo pričelo izdajati ilegalni list Rdeči prapor. Tiskala ga je Galicija, ilegalna ročna tiskarna, postavljena v prostorih stavbe, ki je bila last mojstra Ogrina, na današnji Prijateljevi 15. Ta tiskarna je doživljala še vse tisto vzdušje in okoliščine, ki so zahtevale od tedanjih partizanskih kadrov skrajno previdnost in požrtvovalnost kot je podobno veljalo za vse partijske tiskarne s ciklostilno tehniko v Sloveniji. Konspiracija je zahtevala, da je le manjše število tedanjih članov ljubljanske partijske organizacije vedelo, kje je tehnika. Razmnoževalci gradiva spet niso vedeli, kdo je sestavke napisal in od kod prihaja potreben material za delovanje tiskarne. Vedeli niso niti v kateri smeri in kam odhajajo proizvodi njihovih rok. Tiskarno je vodil Oskar Kovačič. Pomembno vlogo pa so odigrali tudi Fedor Kovačič, Marica Ogrinova, Tone Tomšič, Boris Vojnilovič, Mirko Kramar, Milan Goršič, Boris Kraigher, Vladimir Krivic in še nekateri.
Vir: članek v Dogovorih: Spominsko obeležje

LJUBLJANA - Tiskarna Podmornica

Lokacija: Slovenija; Ljubljana

Avtor: Ni podatka.

Opis:V skromni hiši, Cesta na Brdo 95, je v bunkerju pod zemljo, od septembra 1941 do julija 1942, delovala prva ljubljanska ilegalna tiskarna.

Potreba po večjih nakladah narodnoosvobodilnega tiska je Centralno tehniko prisililo k ureditvi nove ilegalne tiskarne. Iskali so prostor, kjer bi lahko varno in okupatorju skrito tiskali v velikih nakladah. Tako je vodja Centralne tehnike dr. Dušan Kraigher po več mesecih prizadevanj končno našel ustrezen prostor na pravem kraju. Ta hiša je bila takrat na samem obrobju mesta Ljubljane, danes še vedno stoji na Cesti na Brdo št. 95. CK KPS je za potrebe OF Slovenije kupil hišo in postavil zakonitega lastnika Avgusta Stareta. Ko so uredili vso potrebno dokumentacijo, so takoj začeli graditi skrivališče. Gradbena dela je vodil vodja gradbene Centralne tehnike KPS Rudolf Ganziti s svojimi sodelavci. Skrivališče so začeli graditi pod dvoriščnim prizidkom hiše. Prostor v velikosti 3 m x 2,5 m in višino 1,8 m so morali izkopati v izjemno žilavo ilovico. Izkopano luknjo so potem pokrili z betonsko ploščo, nanjo steptali ilovico ter v skrivališču postavili tlak. Stene so ometali z ometom, ki pa se ni obnesel, saj je prepuščal vodo. Tako je tiskarna dobila ime Podmornica, zato ker je v podzemno skrivališče, v katerem je delovala, večkrat ob močnih nalivih vdrla voda, pomešana z gnojnico iz bližnje greznice. Vhod v skrivališče so uredili skozi tla v stranišču, tako da so se vrata s pomočjo tračnic umaknila v skrivni prostor.

Vhod v samo skrivališče je bil tako neviden, da si ga le s težavo našel. Podzemni prostor je bil opremljen tudi z električno in opozorilno lučjo, ki so jo prižgali v kuhinji. Ko je bilo vse pripravljeno, so člani centralne tehnike pripeljali majhen tiskarski stroj Tigl, ki ga je priskrbel tiskarski strojnik Stane Cimperman pri Papirocelu v Šiški. Ta majhen stroj na ročni pogon je bil brez barvnika, ker v prejšnji tiskarni ni bil v rabi. Tako tiskanje brez barvnika bi bilo zelo zamudno, saj bi morali na vsake toliko izvodov namazati novo barvo, pa še ta ne bi bila enakomerno razmazana. Barvnik je tako priskrbel Viktor Avsenek, ki je takrat delal pri Narodni tiskarni. Preostalo tiskarsko gradivo so priskrbeli razni grafični sodelavci iz legalnih tiskarn in tako je začela delovati prva ilegalna tiskarna v Sloveniji. Delo v teh prostorih je bilo zelo nezdravo in zelo težavno, saj so se morali tiskarji ob deževjih zelo potruditi, da jim ni zalilo materiala in tiskarskega stroja.

Kljub razmeram pa delo v tiskarni ni zamrlo in nastalo je veliko protifašističnega gradiva. V začetku delovanja tiskarne sta najprej delala strojnik Stane Cimperman in vodja Centralne tehnike dr. Dušan Kraigher. Pri tem sta jim pomagala Avgust Stare in njegova žena. Za Stanetom Cimpermanom sta se jim pridružila še Srečko Pleško - Fiks, po poklicu tiskarski strojnik, in Rudolf Burić - Buro, stavec. Že 3. julija 1942 pa sta ju zamenjala nova tiskarja, in sicer stavec Viktor Avsenek in tiskarski strojnik Slavko Krušnik - Mihec.

Tako so v obdobju od septembra 1941 do zadnjih dni julija 1942 natisnili 31 različnih tiskov: »Tri številke Dela, organa Centralnega odbora KPS, v nakladi 5.000 izvodov; pet številk Osvobodilne fronte, osrednjega organa Osvobodilne fronte slovenskega naroda, v nakladi 6.000 izvodov; prvo številko Delavske novosti, vestnik glavnega odbora Delavske enotnosti, v nakladi 6.000 izvodov, dvanajst letakov, ki so jih izdali CK KPS, Izvršni odbor OF ter Glavno poveljstvo slovenske partizanske vojske; natisnili so še sedem brošur (med njimi Lenin, O revolucionarni vladi in revolucionarni vojski, Dimitrov, O kadrih), žepno knjigo pesmi Mateja Bora Previharimo viharje v nakladi 5.000 izvodov in sliki narodnih herojev Slavka Šlandra in Ljuba Šercerja.« V tiskarni so natisnili tudi nekaj letakov in brošur v italijanskem jeziku kot provokacijo okupatorskim vojakom.

Konec septembra 1941 se je iz hiše na Dolenjsko odselil Avgust Stare, ki je bil neposredno povezan z delom tiskarne. Na njegovo mesto se je potem z družino naselil Anton Bizjak, ki je bil tudi član OF Slovenije. Bizjak je bil mizar in je tako lahko lažje prikrival delovanje tiskarne. Na tak način so lahko lažje prinašali grafični material in odnašali natisnjeno literaturo. V tiskarni so sodelovali tudi drugi člani, med njimi študentka medicine Majda Vrhovnik - Lojzka (zveza s Centralno tehniko), Darinka Smolinski (kurirka), Pavel Kovač (pomožni delavec).

Ker je bila tiskarna samo 100 metrov od kontrolnih blokov in ker je bila kontrola pri prehodu vse strožja, so v Centralni tehniki kmalu po postavitvi žičnate ograde razmišljali o postavitvi nove tiskarne. Primeren prostor so tako dobili pri Erbežnikovi kovačiji v Kozarjah pri Ljubljani. Novo skrivališče je gradbeni oddelek Centralne tehnike pod vodstvom Rudolfa Ganzitija in njegovih kolegov sezidalo pod prostori kovačije. Vhod v bunker je bil zelo dobro skrit pod strojem, ki so ga uporabljali v kovačiji. Bližina ograde in zažig vasi Brdo 23. julija 1942 je za tiskarsko dejavnost na tem področju postala preveč nevarna. Strah pred morebitnim odkritjem in dograditev novega bunkerja v Kozarjah je bil zadosten razlog za selitev. Pred italijanskimi pogledi so jim bili v pomoč košati kostanji, ki so rasli med hišo in njihovimi položaji. Tako so lahko brez strahu naložili tiskarski stroj in vse druge tiskarske potrebščine na voziček, jih skrbno zakrili z odpadnim mizarskim materialom in vse skupaj podnevi preselili v novo skrivališče. Podobno kot Podmornica je bil tudi ta bunker opremljen s signalno lučjo in z vsem potrebnim za bivanje tiskarjev. V tiskarni sta tiskarja Viktor Avsenek in Slavko Krušnik do januarja 1943 natisnila več številk časopisa Delo in prvo številko časopisa Delavska enotnost, ki jo je uredil Edvard Kardelj v Ljubljani. Staviti so jo začeli 20. novembra, in do 5. decembra 1942 so jo natisnili v 6.000 izvodih. Natisnilo se je še brošuri Slovenski kristjan (v boj zoper belo gardo), Poslanica primorskim Slovencem ter po vrnitvi Borisa Kidriča iz Ljubljane v Dolomite še letaka Zavednim in prisilno mobiliziranim! ter Poziv vsem Slovencem, ki so sposobni nositi orožje!

Po italijanski ofenzivi na osvobojenem območju so belogardisti postali dejavni tudi na področju Kozarij, tako so bili 11. januarja 1943 spet prisiljeni k selitvi tiskarne v Dolomite, kjer se je takrat nahajalo vodstvo osvobodilnega gibanja. Tam je bil že vnaprej pripravljen bunker za tiskanje, ki pa je bil zaradi italijanske ofenzive na Dolomite 19. marca odkrit. Italijani so zasegli tiskarski stroj in material, bunker pa uničili. Tako je propadla prva ilegalna tiskarna, ki je od vseh najdlje delovala, inn sicer od leta 1941 pa do 1943.

Tiskarna Podmornica je edina še ohranjena ilegalna tiskarna v Ljubljani. Kljub prenovi hiše je prostor ostal nespremenjen. Hiša je bila prvotno last Centralnega komiteja KPS, po vojni pa je postal lastnik Anton Bizjak. V zgornjem delu hiše je tako še vedno razstavljeno veliko fotografij in tiskovin, ki so ponazarjale takratno delo Podmornice.

V glavnem prostoru, iz katerega se dostopa v skrivališče, so ohranjene fotografije skoraj vseh sodelavcev v Podmornici.

Vhod v Podmornico je bil narejen pod straniščno školjko. Posebnost tega vhoda je tudi v tem, da je WC tudi deloval. Vhod se je po tračnicah na protiutež odmaknil pod straniščno školjko. Po strmih stopnicah je treba vstopiti v ozek hodnik več kot dva metra nižje. Prostor v tiskarni je velik 3 x 2,5 m in visok 2 m. Prostor so po vojni adaptirali, tako da so naredili betonske zidove in na tla položili deske. Voda se zato danes v Podmornici ne nabira več. V prostoru je še vedno ohranjenih nekaj omar, svinčenih črk ter tiskarski stroj, ki pa ni originalen.

Na vidnem delu hiše je lepo vidna spominska plošča, ki mimoidočim pove, zakaj se avtobusna postaja mestnega prometa imenuje Podmornica.

Število vseh tiskov ljubljanskih ilegalnih tiskarn je ocenjeno na okoli 1.970.000 izvodov.
Po številu natisnjenih publikacij prednjačita Tiskarna Podmornica in Tiskarna Toneta Tomšiča. Obe tiskarni sta delovali sicer v različnih obdobjih, ki sta se nekaj časa tudi prepletali. Podmornica je kot tiskarna na vseh treh lokacijah obstajala skoraj 19 mesecev, od tega je bila aktivna 16 mesecev, Tiskarna Toneta Tomšiča pa 7 mesecev. Preostale tiskarne so delovale krajše obdobje. Tunel je recimo deloval 5 mesecev, Tehnika 2 meseca, Jama ali Truga en mesec in Cinkografija, ki je sicer delovala 8 mesecev, vendar kot tiskarna dobre 3 mesece.
povzeto po: Gorišek, Ž.: Partizanski tisk v Ljubljani (diplomsko delo). Ljubljana, 2009.

LJUBLJANA - Spominska plošča ciklostilna tehnika

Lokacija: Slovenija; Ljubljana

Avtor: Ni podatka.

Opis: Svetla, nevidno pritrjena, kamnita plošča nas poduči, da je bilo v stavbi Robbova 15 ves čas okupacije žarišče odpora. Spomladi 1944 je v stavbi delovala tudi okrožna ciklostilna tehnika.

Nad lepim zlatim napisom je bilo verjetno srp in kladivo, ki pa je odstranjeno.

Plošča je pritrjena na objektu Robbova 15 in sicer na fasado, ki gleda na Severni trg.

V neposredni bližini je spomenik kulturnim delavcem, padlim v NOB.

LJUBLJANA – Tiskarna Tone Tomšič – spominska plošča

Lokacija: Slovenija; Ljubljana
Avtor: Ni podatka.
Opis: V obdobju, ko se je Tiskarna Tunel umikala iz aktivnega delovanja, je začela v avgustu 1942 delovati tretja ilegalna tiskarna zapovrstjo, in sicer Tiskarna Toneta Tomšiča. Lokacija tiskarne je bila na Šubičevi ulici št. 3, v neposredni bližini italijanske policije. Dvorišča tiskarne in policije je ločil le zid, ki so ga zazidali zidarji gradbenega oddelka CT KPS. Hišo je vodja Centralne Tehnike Milan Škerlavaj najel junija 1942 na ime Gabrijela Škerla. V začetku je bila tam nastanjena dokumentna tehnika. Ker je bilo veliko število obiskov in vedno večja aktivnost pri delu Centralne tehnike, je bila velika verjetnost, da jih odkrijejo. Pod pretvezo so tam ustanovili legalno knjigoveško delavnico in s tem olajšali delo Centralne tehnike.
Tiskarski stroj amerikanko je bil na nožni pogon, ki ga je kupila CT KPS v tiskarni Slovenija. Stroj so predelali iz nožnega v električni pogon in ga zazidali v ozek prostor. Vhod v bunker je bil iz knjigoveznice v novozgrajeni steni v kotu in se je na kolescih potisnil v bunker, kjer se je lahko z notranje strani trdno zaprl. Celoten prostor so potem na novo prepleskali in pred novosezidano steno postavili knjigoveške police, ki so s svojimi robovi prekrile vhod v skrivališče. Zračenje v ilegalni tiskarni so uredili skozi dimnik. Vso potrebno električno napeljavo je uredil Ciril Lukman, ki je tako kot pri vseh predhodnih bunkerjih tudi pri tem uredil signalno luč, ki se je prižgala na grelcu za kuhanje knjigoveškega lepila. Na novo predelani tiskarski stroj je deloval na elektriko od 14 do 16 ur na dan, to pa je porabilo ogromno elektrike. Ker so se bali, da jih bodo ob kontroli električnih števcev razkrinkali, so v knjigoveznici namestili električne stroje, ki so navidezno upravičili porabo elektrike. Tiskarski stroj na električni pogon pa je bil zelo glasen in so ga zato morali izolirati. Srečko Pleško je predlagal, da so okrog tiskarskega stroja napravili leseno lopo v obliki kabine. Ker je bilo to še vedno premalo, so med dvojne stene kabine vložili stekleno volno, da so vsaj delno lahko zmanjšali hrup.
Po Škerlovi aretaciji 28. junija 1942 je organizacijo knjigoveznice prevzel Anton Baggia. V tiskarni so sodelovali še Joža Smerajc - Nada, Zinka Kisovac - Žica, Zalka Verbič - Olga, ki je skrbela za zvezo med Milanom Škerlavajem in drugimi člani Centralne tehnike. Za odvažanje natisnjenega materiala iz knjigoveznice je skrbel Niko Stare, ki je na triciklu z dvojnim dnom lahko prevažal protifašistično gradivo. Kasneje sta se jim v tiskarni pridružila strojnik Srečko Pleško - Fiks in ročni stavec Ivan Štrekelj - Florjan.
V tistem času je hkrati v hiši delovalo več različnih dejavnosti. Vse te ilegalne dejavnosti so zelo dobro prekrivala legalna podjetja. Knjigoveznica, gradbena pisarna in papirniško skladišče so bili pod vodstvom Centralne tehnike. V takih razmerah je bilo odvažanje, dovažanje materiala manj nevarno, in to policijski postaji na očeh. Najbolj dejavna je bila seveda tiskarna, v sosednjem prostoru si je Stane Šefic uredil gradbeno pisarno, iz katere je vodil gradbeni sektor Centralne tehnike. V drugem prostoru je bilo skladišče papirja pod imenom italijanske firme Italba, ki jo je vodil Alojz Matelič. Na podstrešju je bila risalnica dokumentne tehnike, v kateri je deloval Vlasto Kovač, ki je prerisoval razne okupatorjeve žige in podpise originalnih okupatorjevih dokumentov. Iz njegovih risb so potem izdelovali klišeje v novi ilegalni cinkografiji, v kateri je deloval mojster Zlato Močnik.
Prvi namen Tiskarne Toneta Tomšiča je bil tiskanje partijskih brošur, razvila pa se je v najuspešnejšo ilegalno grafično tehniko v Ljubljani. Natisnila je zavidljivo število tiskovin najrazličnejših oblik. V takratnih razmerah je dosegala zelo visoko kakovost, primerljivo legalnim tiskarnam. Izdelki so bili ilustrirani, barvni in zelo lepo oblikovani. V tiskarni so natisnili vrsto brošur, časopisov, letakov.
V mesecu avgustu, ko je začela tiskarna obratovati, so najprej začeli tiskati serijo knjižic agitacijsko-propagandne komisije CK KPS (št. 3. G Dimitrov; O kadrih, št. 5., V. Lenin; Revolucionarna vlada in revolucionarna vojska, ciklostirana brošura V. I. Lenin). Natisnili so tudi vrsto brošur, recimo brošuro z naslovom Slovenski kristjan, v boj zoper belo gardo, ter brošuro št. 6. Ustava Zveze sovjetskih republik z uvodnim govorom tovariša Stalina, brošuro št. 7 J. V. Stalin: O nacionalnem vprašanju. Vsako od teh brošur so natisnili v 3.000 izvodih.
Od septembra 1942 dalje so na mesec tiskali krušne karte v 1.800 izvodih. Natisnili so še časopis Delo št. 3 junij 1942, 20 str., in po italijanski ofenzivi še Delo št. 5 november 1942, 42 str., v kateri so Edvard Kardelj, Boris Kidrič in Boris Ziherl napisali članke. Ta številka je bila izdana ob 25-letnici oktobrske revolucije in je bila lepo opremljena z ilustracijami.
Natisnili so še več letakov, recimo letak z naslovom Zavednim in prisilno mobiliziranim! ter letak Poziv vsem Slovencem, ki so sposobni nositi orožje!, oba so tiskali tudi v ilegalni Tiskarni Podmornica, slednjega pa tudi v Jami ali Trugi. Kasneje je nastal še letak, ki ga je izdala mladinska organizacija OF, z naslovom Tovariši in tovarišice. Poleg vseh teh številnih tiskovin je nastala še posebna izdaja Slovenskega poročevalca, ki ga je 12. novembra 1942 pripravil Edvard Kardelj. Natisnili so ga v 8.000 izvodih. Kasneje je izšla še naslednja številka Slovenskega poročevalca, in sicer v decembru 1942. V letu 1942 je bila večina številk Slovenskega poročevalca ciklostiranih, le tri številke so bile tiskane, od tega kar dve v Tiskarni Toneta Tomšiča. Nastalo bi lahko še veliko manjših tiskovin, kot so trosilni lističi, manjši letaki, brošure …
Vse tiskarne so delovale v skrajni tajnosti, vendar to ni zaustavilo okupatorja in domačih nasprotnikov NOB. Belogardisti so že od avgusta opozarjali italijansko policijo, da se na Šubičevi 3 nekaj dogaja. Tako je zaradi izdaje 22. februarja 1943 italijanska policija vdrla v knjigoveznico. Sodelavci v knjigoveznici so s signalno lučjo opozorili Srečka Pleška ter Rudolfa Buriča. Italijanska policija ju kljub temeljiti preiskavi ni odkrila. Ker se opozorilna luč ni ugasnila in ker je bilo vse sumljivo tiho, sta tiskarja iz skrivališča oborožena pobegnila skozi skrivno odprtino na podstrešje, od tam pa skozi okno na streho in se tako rešila. Sreča je bila na njuni strani, da je bila tisti dan megla in ju zaradi tega sovražnik ni opazil. O preiskavi knjigoveznice sta takoj sporočila vsem najbližjim sodelavcem. Ni jim pa uspelo obvestiti vodje grafičnih in ciklostilnih tehnik Borisa Kariža, ki je ravno takrat prišel po opravkih do tiskarne. Italijanska policija ga je takoj aretirala in pri njem našla pripravljene tekste za natis, kar je bilo dovolj za njegovo priprtje. Priprli so tudi druge sodelavce, ki so bili takrat v knjigoveznici. Tiskarne same takrat še niso našli, knjigoveznico so zapečatili in osumljence odpeljali v zapor. Po večdnevnem verjetno nasilnem zasliševanju so jih prisilili k priznanju. Tako je italijanska policija 10. marca 1943 ponovno vstopila v knjigoveznico in našla ilegalno Tiskarno Toneta Tomšiča. Policija je potem vse pregledala, fotografirala in vse naprave razdrla. Takratno fašistično časopisje je z zadovoljstvom pisalo, da je bila odkrita osrednja komunistična tiskarna.
Aretiranim članom ilegalne tiskarne so potem sodili. Borisa Kariža so obsodili na 30 let, Antona Baggia na 25 let, Nikolaja Stareta na 18 let, vse druge pa na krajše zaporne kazni.
To je bila najbolj dovršena tiskarna od vseh v Ljubljani, delovala je dobrega pol leta. V tako kratkem času pa je ustvarila veliko dobrega in zelo kakovostnega gradiva. Ko je tiskarna še obratovala, je Centralna tehnika že pripravljala četrto Tiskarno Tehniko.
Danes objekta, v katerem je bila locirana ilegalna Tiskarna Toneta Tomšiča, ni več. Ohranjena je le spominska plošča, ki je vzidana v sosednji blok (Šubičeva ulica 3). V Muzeju novejše zgodovine je še vedno ohranjen izdajalski listič, ki je povzročil odkritje ilegalne tiskarne. Na njem piše: »V Šubičevi ul. 3 so in prihajajo komunisti.«
Povzeto po: Gorišek, Ž.: Partizanski tisk v Ljubljani (diplomsko delo). Ljubljana, 2009.

SVETA TROJICA PRI DOMŽALAH - Spominska plošča Tiskarni 30 a na Uševku

Lokacija: Slovenija; Sveta Trojica pri Domžalah

Avtor: Ni podatka.

Opis: Temna marmornata plošča z vklesanim posvetilom Tiskarni 30 a, ki je od 1943 do 1944 delovala v hiši Antona Rožiča. Postavila delovna skupnost Kartonažne tovarne iz Ljubljane 2.8.1959.

Plošča je pritrjena na vzhodni vogal južne fasade hiše Sveta Trojica 1, po domače pri Celarju.

Stoji ob Domžalski poti spominov.