Opis: Največja in tehnično najbolje opremljena partizanska tiskarna na Primorskem je bila tiskarna Slovenija. Po nasvetu domačina so zanjo izbrali skrivno mesto pod robom 1000 metrov visoke Vojskarske planote nad dolino Kanomljice.
Nemci tiskarne niso nikoli odkrili, celo med zadnjo ofenzivo spomladi 1945 ne, ko so ogorčeni boji divjali v njeni neposredni bližini in je samo na Vojščici nad njo padlo kar 305 partizanskih borcev.
Partizansko tiskarno Slovenija so po vojni razglasili za kulturno-zgodovinski spomenik. Za javnost so jo slovesno odprli 18. maja 1947 na velikem ljudskem zborovanju na Vojskem. Leta 1957 je skrb zanjo prevzel Mestni muzej Idrija. Do današnjih dni se je ohranila kot eden najbolj avtentičnih spomenikov iz časa II. svetovne vojne na Slovenskem - baraka za osebje, strojnica, stavnica, knjigoveznica in električna centrala so v celoti ohranjene, tiskarski stroj še vedno deluje.
Partizanska tiskarna se nahaja ob izviru v strmi grapi Studenca, najlažje dostopna po 14km dolgi cesti iz Idrije na Vojsko, od koder vodita do tiskarne Slovenija dve poti. Prva vodi proti Vojščici (partizansko grobišče iz leta 1945), odcep za tiskarno je po 2km vožnje. Druga pot pelje z Vojskega proti domačiji na Humu.
Spomladi 1944 je prišlo do postopne reorganizacije Pokrajinske tehnike KPS za Slovensko Primorje, ki je prevzela vso skrb za tiskanje in razmnoževanje narodnoosvobodilnega tiska in njegovo širjenje po terenu. Njen vodja je bil Ciril Lukman – Anjo. Tako so poleti 1944 pričeli graditi tiskarno Slovenija, oktobra pa še novo tiskarno Doberdob v grapi Strojenica pri Stropniku. Največja in tehnično najbolje opremljena je bila tiskarna Slovenija. Za njeno ustanovitev je bil zadolžen Andrej Kumar. Pravi podvig je predstavljala nabava avtomatskega tiskarskega stroja na električni pogon, ki so ga pripeljali iz Milana. Po naročilu Andreja Kumarja ga je z denarjem OF tam kupil Ladko Špacapan. Prevoz stroja iz Milana je bil izredno tvegan, saj je nemška vojska strogo nadzorovala ves transport proti Slovenskemu primorju. Goriški avtoprevoznik Doljak si je v Gorici priskrbel naročilo in uradno dovoljenje za prevoz kondenziranega mleka, med katerega so skrili dele stroja. V Padovi so Nemci tovornjak ustavili. Med pregledom tovora so sirene označile napad zavezniških letal, v nastali zmedi pa je Doljaku in Špacapanu skupaj s tovorom uspelo pobegniti. Srečno sta prispela do Gorice. Od tam so stroj po skrbnih pripravah prepeljali na Vojsko nad Idrijo in ga skrili v gozdu.
Istočasno so potekale priprave na gradnjo prostorov bodoče moderne partizanske tiskarne. Primeren prostor za postavitev barak je pokazal domačin Peter Kogej z Ogalc pod Vojskim. To je bila strma in težko dostopna grapa pod robom Vojskarske planote, ki ji domačini pravijo v studencih. Na bližnji domačiji v Gačniku, kjer je imel gospodar veliko žago, so izdelali barake s pripadajočo opremo in jih poskusno sestavili. Oštevilčili so deske in trame, jih ponovno razstavili in pripravili za prevoz, ki ga je z lastno vprego opravil Peter Kogej. V grapi so barake nato ponovno sestavili. Od konca julija do začetka septembra 1944 so postavili 6 barak: strojnico, električno centralo, kuhinjo z jedilnico, stavnico, knjigoveznico in stranišče.
Poleg hitrotiskalnega tiskarskega stroja, ki so ga z velikim naporom prenesli v novo zgrajeno strojnico, so iz tiskarne Ančka 222 prepeljali še manjši ročni zaklopni tiskarski stroj. Sredi septembra 1944 je bila tiskarna Slovenija, kot so jo poimenovali, pripravljena za delo. V nedeljo, 17. 9. 1944, je prejela od uredništva prvi rokopis za Partizanski dnevnik št. 248. Ponoči s 17. na 18. september so ga natisnili na večjem tiskarskem stroju v 4000 izvodih in ga 18. septembra preko kurirske relejne postaje P8 na kmetiji Hum v neposredni bližini tiskarne raznosili v svet.
Tiskarna Slovenija, ki jo je vodil Rado Čenčič – Mitja in v kateri je delovalo od 40 do 50 ljudi, je obratovala do 1. maja 1945. V njej so tiskali vrsto časopisov, brošur, letakov in lepakov, večbarvne ovitke in druge tiske. Natisnili so 228 številk desetih različnih časopisov na 805 straneh v nakladi 1.007.686 izvodov, 8 brošur na 317 straneh v 30.000 izvodih, 23 letakov in lepakov na 38 straneh v 176.750 izvodih, 10 večbarvnih ovitkov za razne brošure na 10 straneh v 33.150 izvodih in 44 drugih drobnih tiskov na 57 straneh v nakladi 146.725 izvodov. Vsega torej 313 raznih tiskov na 1247 straneh v 1.394.311 izvodih.
Graver Jože Bergman je poleg linorezov za ilustriranje tiskov v svinec ali linolej izrezal tudi 56 raznih žigov, in sicer 45 slovenskih za oblastne organe in vojaške enote, 8 nemških za ponarejanje nemških listin in 3 italijanske za italijanske enote v sestavi 9. korpusa.
Skupaj so v tiskani natisnili 188 številk Partizanskega dnevnika, ki je bil edini dnevni tiskani časopis kakega odporniškega gibanja v okupirani Evropi. Z redkimi izjemami je izhajal vsak dan v dnevni nakladi od 4000 do 7000 izvodov. Od 1. maja 1945 so Partizanski dnevnik tiskali v osvobojenem Trstu, kjer je 7. maja izšla zadnja številka. 13. maja 1945 je začel kot naslednik Partizanskega dnevnika izhajati Primorski dnevnik, ki izhaja še danes kot dnevnik slovenske manjšine v Italiji.
Vir: letak Mestnega
muzeja Idrija
Pričevalec o tiskarni.
Delujoč stroj kupljen v Milanu.
Fotografije so bile posnete ob 70. letnici Tiskarne Slovenija.
Partizanski dnevnik natisnjen ob 70. letnici Tiskarne Slovenija.
Zaradi zadnjih 25 let me je sram, da živim v Sloveniji; zaradi NOB, hrabrih in domoljubnih partizank in partizanov ter terenk in terencev, klenih pregnank in pregnancev, žilavih internirank in internirancev, vsega hrabrega dela naroda in tovrstnih epopejnih podvigov med 2. svetovno vojno pa sem srčno ponosen, da sem Slovenec. Tu so moje najdebelejše korenine, ki jih ne more nihče izruvati. Lepa in bogata objava.
OdgovoriIzbriši