IDRIJSKI LOG - Spominska plošča Janku Premrlu-Vojku

Lokacija: Slovenija; Idrijski Log

Avtor: Ni podatka.

Opis: Bronasta plošča, pritrjena na skalo, označuje bližino mesta, kjer je bil smrtno ranjen narodni heroj Janko Premrl - Vojko. Odkrita je bila 16.5.1955.

Plošča je vzidana na skalo ob cesti Idrija - Idrijska Bela.

ZADLOG - Spomenik padlim v NOB in žrtvam vojnega nasilja

Lokacija: Slovenija; Zadlog

Avtor: Ni podatka.

Opis: Na kamnitem bloku v obliki kvadra je pritrjena napisna plošča z vklesanimi imeni padlih v NOV in žrtev vojnega nasilja. Odkrit je bil 1. 6. 1958 in kasneje obnovljen.

Spomenik je postavljen na zahodni rob Zadloške kotline, ob poti, ki vodi v Črni Vrh.

ČRNI VRH NAD IDRIJO – Grobišče NOB na pokopališču

Lokacija: Slovenija; Črni Vrh nad Idrijo

Avtor: Ni podatka.

Opis: Grobišče je urejeno na vogalu pokopališča.

ČRNI VRH NAD IDRIJO – Spomenik zamolčanim žrtvam

Lokacija: Slovenija; Črni Vrh nad Idrijo

Avtor: Ni podatka.

Opis: Spomenik stoji ob cerkvi.

LOME - Spominska plošča padlim v prvi svetovni vojni

Lokacija: Slovenija; Lome

Avtor: Ni podatka.

Opis: Na marmorni spominski plošči so vklesana imena 14 domačinov, padlih v prvi svetovni vojni. Vzidana je bila po 1. svetovni vojni.

Plošča je vzidana na kapelico, ki stoji severno pred vasjo Spodnje Lome, na križišču poti.

PREDGRIŽE - Spomenik bitki NOB

Lokacija: Slovenija; Predgriže

Avtor: Ni podatka.

Opis: Spomenik je kamnit kvader z vklesanim napisom. Na njem je pritrjena kovinska plastika. Odkrit je bil septembra 1988.

Spomenik stoji severno nad cesto Črni Vrh - Godovič, nasproti domačije Klavžar.

VOJSKO PRI IDRIJI - Partizanska bolnišnica Pavla

Lokacija: Slovenija; Vojsko pri Idriji
Opis: SVPB Pavla, ki je imela več postojank, je delovala od novega leta 1944 do osvoboditve. V centralni postojanki so bile barake za osebje in ranjence, skladišče, bunkerji za zaščitne enote, pretočna elektrarna. Vidni ostanki grobov in lokacije barak.

Območje centralne postojanke partizanske bolnišnice Pavla je zahodno od Vrha Bata in jugovzhodno pod Hudim poljem, nad Putrihovimi klavžami blizu Krekovš v Trnovskem gozdu.

Same lokacije si nisem ogledal. Zanimive pa so bile informativne table ob cesti Idrija-Vojsko, pred začetkom vasi.

 

 

VOJSKO PRI IDRIJI – Osrednja proslava ob 70-letnici delovanja Partizanske tiskarne Slovenija in prenosa ranjencev

Lokacija: Slovenija; Vojsko pri Idriji
Opis: Ob prihodu praporščakov in pohodnikov je v popoldanskih urah sobote, 30. avgusta 2014, stekla osrednja prireditev ob 70-letnici Tiskarne Slovenija na Vojskem.

Kot prvi je številno množico ob gostišču Grošelj nagovoril Jelko Kašca, predsednik združenja borcev Idrija-Cerkno. Ob pogledu na množico je dejal, da toliko obrazov ni še videl ob taki prireditvi v tamkajšnji vasi, še bolj pa se mu je zdelo pomembno dejstvo, da je še veliko takih, ki prenašajo in ohranjajo vrednote NOB.
Direktorica Mestnega muzeja Idrija Ivana Leskovec, ki neposredno skrbi za Tiskarno, je podčrtala bogastvo epopeje snovalcev Partizanskega dnevnika. Misel pa je odšla tudi do tistih redkih, ki so še med nami in ki so se kljub starosti udeležili proslave na Vojskem. Za hip so se nekoliko odmaknjeno, daleč od odra znašli, pravi junaki tistih dni: gospe Irma Golja, Marta Bitežnik, Evgenija Srečka Vovk, ter graditelj tiskarne in kurir gospod Štefan Erjavec. Zadnjič so bili skupaj natanko pred desetimi leti, vsi pa so si srčno želeli vrnitve v tiste gozdove. Njim je bil gotovo posvečen najbolj pristen in prisrčen aplavz.

Odgovorni urednik Primorskega dnevnika Dušan Udovič je o njih dejal še, da so bili to pogumni ljudje, ki so imeli čiste, poštene in plemenite nagibe, v cerkljanskih hribih pa so osvobodilnemu boju dodali kulturno in humano razsežnost.

Slavnostni govorec je bil tokrat na Vojskem Samo Bevk, slovenski politik in poslanec. Bevk se je spustil skozi takratne zgodovinske okoliščine, ki niso krojile samo usodo partizanske tiskarne, temveč tudi oskrbo ranjencev in delovanje partizanskih bolnišnic, kot sta bili bolnici Franja ter Pavla. Dotaknil se je še slovenskega političnega trenutka, upada gospodarske rasti in brezposelnosti, ki bi jih lahko po njegovem mnenju reševali le s spremenjeno Evropo.

Nekoliko nenapovedano je na oder stopil še zadnji urednik Partizanskega dnevnika Dušan Fortič, ki se je še enkrat zaustavil pri kulturnem pomenu takratnega partizanskega glasila za Gorenjsko in Primorsko.

Vir: Primorski Dnevnik

 

 

VOJSKO PRI IDRIJI - Partizanska tiskarna Slovenija

Lokacija: Slovenija; Vojsko pri Idriji
Opis: Največja in tehnično najbolje opremljena partizanska tiskarna na Primorskem je bila tiskarna Slovenija. Po nasvetu domačina so zanjo izbrali skrivno mesto pod robom 1000 metrov visoke Vojskarske planote nad dolino Kanomljice.
Nemci tiskarne niso nikoli odkrili, celo med zadnjo ofenzivo spomladi 1945 ne, ko so ogorčeni boji divjali v njeni neposredni bližini in je samo na Vojščici nad njo padlo kar 305 partizanskih borcev.
Partizansko tiskarno Slovenija so po vojni razglasili za kulturno-zgodovinski spomenik. Za javnost so jo slovesno odprli 18. maja 1947 na velikem ljudskem zborovanju na Vojskem. Leta 1957 je skrb zanjo prevzel Mestni muzej Idrija. Do današnjih dni se je ohranila kot eden najbolj avtentičnih spomenikov iz časa II. svetovne vojne na Slovenskem - baraka za osebje, strojnica, stavnica, knjigoveznica in električna centrala so v celoti ohranjene, tiskarski stroj še vedno deluje.

Partizanska tiskarna se nahaja ob izviru v strmi grapi Studenca, najlažje dostopna po 14km dolgi cesti iz Idrije na Vojsko, od koder vodita do tiskarne Slovenija dve poti. Prva vodi proti Vojščici (partizansko grobišče iz leta 1945), odcep za tiskarno je po 2km vožnje. Druga pot pelje z Vojskega proti domačiji na Humu.

Spomladi 1944 je prišlo do postopne reorganizacije Pokrajinske tehnike KPS za Slovensko Primorje, ki je prevzela vso skrb za tiskanje in razmnoževanje narodnoosvobodilnega tiska in njegovo širjenje po terenu. Njen vodja je bil Ciril Lukman – Anjo. Tako so poleti 1944 pričeli graditi tiskarno Slovenija, oktobra pa še novo tiskarno Doberdob v grapi Strojenica pri Stropniku. Največja in tehnično najbolje opremljena je bila tiskarna Slovenija. Za njeno ustanovitev je bil zadolžen Andrej Kumar. Pravi podvig je predstavljala nabava avtomatskega tiskarskega stroja na električni pogon, ki so ga pripeljali iz Milana. Po naročilu Andreja Kumarja ga je z denarjem OF tam kupil Ladko Špacapan. Prevoz stroja iz Milana je bil izredno tvegan, saj je nemška vojska strogo nadzorovala ves transport proti Slovenskemu primorju. Goriški avtoprevoznik Doljak si je v Gorici priskrbel naročilo in uradno dovoljenje za prevoz kondenziranega mleka, med katerega so skrili dele stroja. V Padovi so Nemci tovornjak ustavili. Med pregledom tovora so sirene označile napad zavezniških letal, v nastali zmedi pa je Doljaku in Špacapanu skupaj s tovorom uspelo pobegniti. Srečno sta prispela do Gorice. Od tam so stroj po skrbnih pripravah prepeljali na Vojsko nad Idrijo in ga skrili v gozdu.
Istočasno so potekale priprave na gradnjo prostorov bodoče moderne partizanske tiskarne. Primeren prostor za postavitev barak je pokazal domačin Peter Kogej z Ogalc pod Vojskim. To je bila strma in težko dostopna grapa pod robom Vojskarske planote, ki ji domačini pravijo v studencih. Na bližnji domačiji v Gačniku, kjer je imel gospodar veliko žago, so izdelali barake s pripadajočo opremo in jih poskusno sestavili. Oštevilčili so deske in trame, jih ponovno razstavili in pripravili za prevoz, ki ga je z lastno vprego opravil Peter Kogej. V grapi so barake nato ponovno sestavili. Od konca julija do začetka septembra 1944 so postavili 6 barak: strojnico, električno centralo, kuhinjo z jedilnico, stavnico, knjigoveznico in stranišče.
Poleg hitrotiskalnega tiskarskega stroja, ki so ga z velikim naporom prenesli v novo zgrajeno strojnico, so iz tiskarne Ančka 222 prepeljali še manjši ročni zaklopni tiskarski stroj. Sredi septembra 1944 je bila tiskarna Slovenija, kot so jo poimenovali, pripravljena za delo. V nedeljo, 17. 9. 1944, je prejela od uredništva prvi rokopis za Partizanski dnevnik št. 248. Ponoči s 17. na 18. september so ga natisnili na večjem tiskarskem stroju v 4000 izvodih in ga 18. septembra preko kurirske relejne postaje P8 na kmetiji Hum v neposredni bližini tiskarne raznosili v svet.
Tiskarna Slovenija, ki jo je vodil Rado Čenčič – Mitja in v kateri je delovalo od 40 do 50 ljudi, je obratovala do 1. maja 1945. V njej so tiskali vrsto časopisov, brošur, letakov in lepakov, večbarvne ovitke in druge tiske. Natisnili so 228 številk desetih različnih časopisov na 805 straneh v nakladi 1.007.686 izvodov, 8 brošur na 317 straneh v 30.000 izvodih, 23 letakov in lepakov na 38 straneh v 176.750 izvodih, 10 večbarvnih ovitkov za razne brošure na 10 straneh v 33.150 izvodih in 44 drugih drobnih tiskov na 57 straneh v nakladi 146.725 izvodov. Vsega torej 313 raznih tiskov na 1247 straneh v 1.394.311 izvodih.
Graver Jože Bergman je poleg linorezov za ilustriranje tiskov v svinec ali linolej izrezal tudi 56 raznih žigov, in sicer 45 slovenskih za oblastne organe in vojaške enote, 8 nemških za ponarejanje nemških listin in 3 italijanske za italijanske enote v sestavi 9. korpusa.
Skupaj so v tiskani natisnili 188 številk Partizanskega dnevnika, ki je bil edini dnevni tiskani časopis kakega odporniškega gibanja v okupirani Evropi. Z redkimi izjemami je izhajal vsak dan v dnevni nakladi od 4000 do 7000 izvodov. Od 1. maja 1945 so Partizanski dnevnik tiskali v osvobojenem Trstu, kjer je 7. maja izšla zadnja številka. 13. maja 1945 je začel kot naslednik Partizanskega dnevnika izhajati Primorski dnevnik, ki izhaja še danes kot dnevnik slovenske manjšine v Italiji.

Vir: letak Mestnega muzeja Idrija

Pričevalec o tiskarni.

Delujoč stroj kupljen v Milanu.

Fotografije so bile posnete ob 70. letnici Tiskarne Slovenija.

Partizanski dnevnik natisnjen ob 70. letnici Tiskarne Slovenija.