Avtor: Ni podatka.
Opis: Spominska plošča spominja na noč iz 3. na 4. junij 1942, ko je II. grupa odredov izvedla veliko prehranjevalno akcijo iz italijanskega skladišča v mestni hiši. Pritrjena je na stavbo Mestni trg 21, v neposredni bližini spomenika padlim v NOB.
Po hudi zimi 1941/42 se je rodilo varljivo upanje, da bo leta 1942 konec vojne. To je vplivalo na razmah osvobodilnega gibanja v t.i. Ljubljanski pokrajini. Spomladi 1942 je začela nastajati tudi narodna zaščita kot nekakšna rezervna partizanska vojska. V njej so bili kot narodni zaščitniki domala vsi moški na osvobojenem in neosvobojenem ozemlju.
Na osvobojenem ozemlju je postajala problematična preskrba prebivalstva in partizanske vojske s hrano in drugim blagom. Okrožni intendanti narodne zaščite so po vaseh zbirali hrano za vojsko. Trgovine na osvobojenem ozemlju so se hitro praznile, zato so blago uvažali iz okupiranih krajev. V takih razmerah je Nace Fabjan – Ilija, intendant grosupeljsko-stiškega okrožja, predlagal, da bi izpraznili italijansko preskrbovalno skladišče v Višnji Gori, kjer je bilo okrog 17 ton živil (moka, riž, mast, olje, sladkor, testenine, sir, sol, itd.).
3. julija 1942, zvečer, se je zbral na Polževem 3. (Šiškov) bataljon II. grupe odredov, ki je tedaj štel okrog 700 članov, ter dve četi Stiškega in dve četi Krškega bataljona narodne zaščite, skupaj okrog 450 zaščitnikov. Vsak zaščitnik se je moral opremiti z dvometrskim kolom za nošenje blaga. Mobiliziranih je bilo tudi okoli 40 vprežnih voz. Naloga Šiškovega bataljona je bila, da obkroži in zavaruje mesto Višnja Gora, od stavbe sodišča do kopališča. V Višnji Gori je bil tedaj nastanjen bataljon »črnih srajc« (fašistov), ki je štel okoli 500 oboroženih vojakov. Bili so locirani delno v stavbi sodišča, v zgradbah in barakah okrog železniške postaje ter pred železniškim predorom. V mestu italijanskih vojakov ni bilo.
Zaščitniki so se začeli spuščati po poti pod razvalinami starega gradu, kjer je danes speljana Jurčičeva pohodna pot, do glavne ceste pri stari šoli in potem po cesti do skladišča. Tam sta po dva in dva zaščitnika prevzela vrečo z moko ali testeninami in zaboje s sladkorjem ali oljem, jih obesila na drogove in nesla po isti poti navzgor, do Pristave pod Višnjo Goro. Tako je ena kolona hodila prazna navzdol, druga pa otovorjena navzgor.
Praznjenje skladišča je trajalo pet ur ter se uspešno končalo pred svitom. Akcija je potekala, kar je bilo izjemno za tisti čas, brez enega samega strela na obeh straneh. Partizani so medtem izvedli še dve lokalni akciji. V eni od hiš so ostrigli italijanske ljubice, v osnovni šoli pa so sneli z zidov slike kralja Emanuela in Mussolinija ter ju razbili. V šolsko razrednico so za slovo napisali: »Obisk partizanov 4. junija 1942«.
Vprežni vozovi so bili bogato naloženi na Pristavi nad Višnjo Goro. Tovor so potem odpeljali mimo Polževega čez Vrhe in Kravjek do Znojil nad Krko. Tam so jih čakali civilni in vojaški intendanti. Večji del živi je bil namenjen v Suho krajino za bolnišnice, partizanske kuhinje in civilno prebivalstvo. Del je dobila II. grupa odredov, ki se je kmalu po muljavski bitki, 20. junija 1942 odpravila na drugi pohod na Gorenjsko in Štajersko.
Posledice akcije so bile večstranske. Ob tako uspešni in brez žrtev izvedeni akciji in zagotovitev hrane za dlje časa je bil zlasti pomemben dvig morale. Okupacijska vojska, ki je bila osramočena, pa se je hudo maščevala Višnjanom. Kaznovali so jih s trimesečnim odvzemom hrane, ki so jo dobivali na živilske karte. Nekateri občinski uslužbenci so bili odpeljani v internacijo. Uradno poročilo, objavljeno 8. junija 1942 v italijanskem »Informacijskem vestniku XI. armadnega korpusa«, se je glasilo takole: »Uporniška banda je ponoči vdrla v naselje Višnja Gora in prisilila občinskega tajnika, da ji je izročil ključe občine, nato so odnesli iz skladišča okoli 500 stotov moke in druga živila. Vdrli so v šolske prostore in uničili slike njegove visokosti kralja in Duceja, nato pa odšli v stanovanje nekega Lužarja ter odnesli radijski sprejemnik in osebne predmete oficirja, ki je tam nastanjen, ki pa je bil takrat odsoten. Banda se je po akciji oddaljila v smeri: Sv. Duh – Kriška vas. Pregledali smo okolico, toda uspeha ni bilo. Poizvedbe še trajajo.«
povzeto po: Klasje – časopis prebivalcev občine Ivančna Gorica, Franc Godeša: Prehranjevalna akcija v Višnji Gori leta 1942. Letnik XIX, številka 9, december 2013.
Ni komentarjev:
Objavite komentar