Avtor: Glej opis.
Opis: Ploščad z grobnico, kamnitim kipom talca z zvezanimi rokami (kipar Stojan Batič, 1946) in deblom hruške, pred katero je bilo šest talcev ustreljenih 28.4.1942, obdaja kovinska in zidana ograja. Na njej so za kipom štiri napisne plošče.
Grobnica s spomenikom leži ob poti iz Radohove vasi, približno 250 metrov severno od glavne ceste iz Ivančne Gorice proti dolini Temenice – odcep za Šentpavel.
Na tem mesu so 28. aprila 1942 Italijani ustrelili prvih šest talcev v t.i. Ljubljanski pokrajini na podlagi objavljenega razglasa o tem pred štirimi dnevi.
Enota druge grupe odredov je v noči na 26. april 1942 pri Radohovi vasi napadla vojaški vlak. Pri tem sta bila ubita dva italijanska vojaka. Okupatorske oblasti so ta napad izkoristile kot povod za maščevanje. Iz novomeških zaporov so 27. aprila 1942 pripeljali v Trebnje kar šest aktivistov OF, ki so jih izbrali za talce. Naslednjega dne so jih s posebno zastraženim oklopnim vlakom prepeljali v Radohovo vas in jih ustrelili pod veliko hruško, ki so jo prej daleč naokrog močno zastražili.
Na pobudo Krajevnega odbora ZB NOV Šentvid pri Stični so pri spomeniku uredili še grobnico za 44 padlih borcev s tega območja kot tudi za 50 neznanih borcev padlih v bojih v tem okolišu. Okolje spomenika z grobnico so večkrat obnavljali. Deblo hruške, pri kateri so streljali talce, je shranjeno v muzeju ljudske revolucije Slovenije v Ljubljani.
Med padlimi borci s tega območja je tudi Francoz Charles Bonafedi, rojen 10. 7. 1925 v Petretu-Bicchisanu (Francija, južna Korzika), umrl 2. 3. 1945 v Lazah-Poljanah (Jugoslavija).
Charles Bonafedi, imenovan Charlot, je bil starejši izmed
dveh sinov iz drugega zakona očeta Basile Banafedi-ja, kovača iz Petreta-Bicchisana.
Basilev sin iz prvega zakona, Jacques, je bil prav tako kot Charles med prvimi,
ki so se uprli okupatorju.
Od dne, ko je okupator zasedel Korziko, je Charles aktivno sodeloval v gibanju francoske patriotske mladine, kjer je postal odgovoren za Petreto-Bicchisano. Zaradi tega je bil 6. julija 1943 aretiran in deportiran na otok Elbo in nato v Avstrijo. 26. avgusta 1944 je pobegnil in se pridružil jugoslovanskim partizanom. Bil je v Gubčevi brigadi NOV in v partizanskih odredih Slovenije, strelec v prvi vrsti 1. bataljona. Umrl je v boju z nemškimi vojaki v zadnji bitki Gubčeve brigade, ko ga je zadel delec granate, 2. marca 1945 v Lazah-Poljanah blizu Primskovega. Zaradi svojega poguma je bil nagrajen z jugoslovansko medaljo za pogum. Posthumno je prejel tudi medaljo francoskega odpora, naziv odporniškega borca prostovoljca ter čin francoskih vojaških sil.
Charles Bonafedi počiva v Radohovi vasi, na grobišču nacionalnega pomena, skupaj s 74 soborci narodno osvobodilne borbe Jugoslavije. Spominska slovesnost se v Radohovi vasi odvija dvakrat letno; 27. aprila ob dnevu vstaje in 1. novembra.
Da Bonafedi ne bi bil nikoli pozabljen, mu je leta 1993, ob 50-letnici osvoboditve prvega francoskega departmaja, mesto Ajaccio (glavno mesto Korzike) namenilo spominski prostor. Od 5. oktobra 1986, pa nosi četrt Centurica (ob severnem vhodu v Petreto-Bicchisano v bližini stare očetove kovačnice) njegovo ime.
Od dne, ko je okupator zasedel Korziko, je Charles aktivno sodeloval v gibanju francoske patriotske mladine, kjer je postal odgovoren za Petreto-Bicchisano. Zaradi tega je bil 6. julija 1943 aretiran in deportiran na otok Elbo in nato v Avstrijo. 26. avgusta 1944 je pobegnil in se pridružil jugoslovanskim partizanom. Bil je v Gubčevi brigadi NOV in v partizanskih odredih Slovenije, strelec v prvi vrsti 1. bataljona. Umrl je v boju z nemškimi vojaki v zadnji bitki Gubčeve brigade, ko ga je zadel delec granate, 2. marca 1945 v Lazah-Poljanah blizu Primskovega. Zaradi svojega poguma je bil nagrajen z jugoslovansko medaljo za pogum. Posthumno je prejel tudi medaljo francoskega odpora, naziv odporniškega borca prostovoljca ter čin francoskih vojaških sil.
Charles Bonafedi počiva v Radohovi vasi, na grobišču nacionalnega pomena, skupaj s 74 soborci narodno osvobodilne borbe Jugoslavije. Spominska slovesnost se v Radohovi vasi odvija dvakrat letno; 27. aprila ob dnevu vstaje in 1. novembra.
Da Bonafedi ne bi bil nikoli pozabljen, mu je leta 1993, ob 50-letnici osvoboditve prvega francoskega departmaja, mesto Ajaccio (glavno mesto Korzike) namenilo spominski prostor. Od 5. oktobra 1986, pa nosi četrt Centurica (ob severnem vhodu v Petreto-Bicchisano v bližini stare očetove kovačnice) njegovo ime.
povzeto po: Lojze Kikelj (ur.): Pomniki NOB v občini Grosuplje. Grosuplje, 1987.
povzeto po:
"Itinéraire de Dix Jeunes Corses en RESISTANCE", Collège Laetitia
Bonaparte, Professeur Mlle N. Vincenzi
Spet lepa objava, vsebinsko in slikovno bogata!
OdgovoriIzbriši