Lokacija: Hrvaška, Podhum
Avtor: Šime Vulas (osrednji spomenik), Duško Rakić (grobišče), Igor Emili (arhitekturna zasnova celotnega območja)
Opis: Spomenik žrtvam italijanskega fašizma, ki so umrli kot talci, dne 12.7.1942, je zasnovan kot spominski park, z monumentalnim osrednjim spomenikom, stiliziranimi brezni oz. jamami, grobiščem in spominskim zidom, ki obdaja celotno ureditev. Že pred vhodom v območje spominskega kompleksa je čutiti veličino žrtev, ko stojimo pred zidom in se nad njim v nebo dviga osrednji spomenik. Ob vstopu v spominski kompleks pa se pred nami razgrne tragična zgodba Podhumske vasi in nemo, s pieteto do streljanih talcev, se začne pot skozi park.
Bel beton, oblikovan v nerazprt cvet, katerega cvetne liste lahko enačimo s številom žrtev, ki so svoja življenja končali, preden bi lahko zacveteli, se dviga iz tal na višino 22m. Monumentalnost spomenika priča o množici civilov, ki so bili izbrani za talce zaradi poznavanja ali sorodstvenih vezi s partizani.
Dva v teren vdolbena betonska kroga predstavljata brezni s streljanimi talci, lahko pa ju razumemo tudi kot strelno rano ali praznino po opustošenju vasi.
V bližini brezen so urejeni grobovi talcev, z betonskimi nagrobniki v obliki prisekanih kvadrov in umeščeni v mrežno urejeno grobno polje. Imena žrtev so zapisana tudi na belih kamnitih ploščah, nameščenih na obodni kamniti pokopališki zid. Križ ob grobišču je bil postavljen leta 2009, celoten spominski kompleks podhumskim žrtvam pa je bil dokončan leta 1971.
Spominski park v Podhumu, ki je viden tudi z avtoceste Zagreb – Reka, je urejen na mestu, kamor so bili vrženi usmrčeni talci.
Rana, ki še vedno peče, je naslov članka v Informatorju občine Jelenje.
Martin Rožić se spominja: "Ob zori, 12. julija 1942, so italijanski vojaki obkolili vas. Ko smo se prebudili, je bilo pred vsako hišo nekaj vojakov. Zbali so vse moške, otroke starejše od trinajst let, mlado in staro, in jih odvedli na rob vasi. Nato so jih v manjših skupinah vodili dvesto metrov naprej in jih streljali. Med njimi je bil tudi moj oče Ivan (Rožić, op. avtor). Po tem so zažgali vse hiše v vasi, ženske in otroke pa vkrcali na vlak in odpeljaji v taborišče…«
Z bratom sta ušla gotovi smrti zaradi nereda, ko je dvojica talcev pobegnila v gozd. V nastalem zapletu sta pri italijanskem častniku izprosila izpustitev, češ da sta še otroka in grobe besede „Via, Via!” so ju pognale v beg skozi gozd.
„Italijani so zavzeli Grobnik in z njimi sta v naš Podhum prišla italijanski učitelj in učiteljica”, se spominja Anton Ban, tedaj desetletnik. Čeprav ni nihče govoril italijansko, se je pouk odvijal v italijanščini. Ker so jim vzeli jezik, so jim vzeli vse in jim dali dodaten razlog za sovraštvo. Ko so se učitelji po letnem dopustu vrnili v Podhum, so jih partizani zajeli in postrelili. To je izzvalo italijanske povračilne ukrepe. Že prej so grozili s streljanjem stotih vaščanov za enega Italijana, tokrat so to zares storili.
Številka talcev se je ustavila pri 91, ko se je oglasil cerkveni zvon.
Po tragičnem dogodku so ženske in otroke odvedli v Čavle, od tam pa z avtobusom v Lovran, kjer so v nečloveških razmerah ostali 25 dni. Smrt zaradi lakote ni bila daleč, se spominja Anton Ban. Sledila je deportacija v taborišče v Frozinone v Italiji, kjer so jih pridržali do kapitulacije. Taboriščniki so skupaj z domačini Frozinona obdelovali zemljo. Prvoten slabšalen in ponižujoč odnos domačinov se je spremenil, ko so spoznali, da so sami še siromašnejši od njih. Po kapitulaciji so se na domove vračali peš, z vagoni in na druge načine; Anton Ban se je z materjo in 4 preživeli brati in sestrami ob povratku v domovino za osem dni ustavil v Vatikanu, kjer so jih nahranili.
V italijanska koncentracijska taborišča je bilo odpeljanih skupno okoli 800 starejših, žensk in otrok, s področja enega največjih pokolov hrvaških civilnih žrtev, ki so jih izvedli italijanski fašisti med II. svetovno vojno. V taboriščih je umrlo še 46 ljudi, med njimi 7 otrok.
Do današnjih dni je število ubitih še vedno netočno, giblje se med 91 in 128.
Opis: Spomenik žrtvam italijanskega fašizma, ki so umrli kot talci, dne 12.7.1942, je zasnovan kot spominski park, z monumentalnim osrednjim spomenikom, stiliziranimi brezni oz. jamami, grobiščem in spominskim zidom, ki obdaja celotno ureditev. Že pred vhodom v območje spominskega kompleksa je čutiti veličino žrtev, ko stojimo pred zidom in se nad njim v nebo dviga osrednji spomenik. Ob vstopu v spominski kompleks pa se pred nami razgrne tragična zgodba Podhumske vasi in nemo, s pieteto do streljanih talcev, se začne pot skozi park.
Bel beton, oblikovan v nerazprt cvet, katerega cvetne liste lahko enačimo s številom žrtev, ki so svoja življenja končali, preden bi lahko zacveteli, se dviga iz tal na višino 22m. Monumentalnost spomenika priča o množici civilov, ki so bili izbrani za talce zaradi poznavanja ali sorodstvenih vezi s partizani.
Dva v teren vdolbena betonska kroga predstavljata brezni s streljanimi talci, lahko pa ju razumemo tudi kot strelno rano ali praznino po opustošenju vasi.
V bližini brezen so urejeni grobovi talcev, z betonskimi nagrobniki v obliki prisekanih kvadrov in umeščeni v mrežno urejeno grobno polje. Imena žrtev so zapisana tudi na belih kamnitih ploščah, nameščenih na obodni kamniti pokopališki zid. Križ ob grobišču je bil postavljen leta 2009, celoten spominski kompleks podhumskim žrtvam pa je bil dokončan leta 1971.
Spominski park v Podhumu, ki je viden tudi z avtoceste Zagreb – Reka, je urejen na mestu, kamor so bili vrženi usmrčeni talci.
Rana, ki še vedno peče, je naslov članka v Informatorju občine Jelenje.
Martin Rožić se spominja: "Ob zori, 12. julija 1942, so italijanski vojaki obkolili vas. Ko smo se prebudili, je bilo pred vsako hišo nekaj vojakov. Zbali so vse moške, otroke starejše od trinajst let, mlado in staro, in jih odvedli na rob vasi. Nato so jih v manjših skupinah vodili dvesto metrov naprej in jih streljali. Med njimi je bil tudi moj oče Ivan (Rožić, op. avtor). Po tem so zažgali vse hiše v vasi, ženske in otroke pa vkrcali na vlak in odpeljaji v taborišče…«
Z bratom sta ušla gotovi smrti zaradi nereda, ko je dvojica talcev pobegnila v gozd. V nastalem zapletu sta pri italijanskem častniku izprosila izpustitev, češ da sta še otroka in grobe besede „Via, Via!” so ju pognale v beg skozi gozd.
„Italijani so zavzeli Grobnik in z njimi sta v naš Podhum prišla italijanski učitelj in učiteljica”, se spominja Anton Ban, tedaj desetletnik. Čeprav ni nihče govoril italijansko, se je pouk odvijal v italijanščini. Ker so jim vzeli jezik, so jim vzeli vse in jim dali dodaten razlog za sovraštvo. Ko so se učitelji po letnem dopustu vrnili v Podhum, so jih partizani zajeli in postrelili. To je izzvalo italijanske povračilne ukrepe. Že prej so grozili s streljanjem stotih vaščanov za enega Italijana, tokrat so to zares storili.
Številka talcev se je ustavila pri 91, ko se je oglasil cerkveni zvon.
Po tragičnem dogodku so ženske in otroke odvedli v Čavle, od tam pa z avtobusom v Lovran, kjer so v nečloveških razmerah ostali 25 dni. Smrt zaradi lakote ni bila daleč, se spominja Anton Ban. Sledila je deportacija v taborišče v Frozinone v Italiji, kjer so jih pridržali do kapitulacije. Taboriščniki so skupaj z domačini Frozinona obdelovali zemljo. Prvoten slabšalen in ponižujoč odnos domačinov se je spremenil, ko so spoznali, da so sami še siromašnejši od njih. Po kapitulaciji so se na domove vračali peš, z vagoni in na druge načine; Anton Ban se je z materjo in 4 preživeli brati in sestrami ob povratku v domovino za osem dni ustavil v Vatikanu, kjer so jih nahranili.
V italijanska koncentracijska taborišča je bilo odpeljanih skupno okoli 800 starejših, žensk in otrok, s področja enega največjih pokolov hrvaških civilnih žrtev, ki so jih izvedli italijanski fašisti med II. svetovno vojno. V taboriščih je umrlo še 46 ljudi, med njimi 7 otrok.
Do današnjih dni je število ubitih še vedno netočno, giblje se med 91 in 128.
Ni komentarjev:
Objavite komentar