DRAVOGRAD – Spomenik z grobnico padlih v NOB Gestapovski zapori

Lokacija: Slovenija; Dravograd

Avtor: Ni podatka.

Opis: Ohranjene zaporniške celice in granitni obelisk z grobnico padlih v NOB ter spominska plošča iz leta 1958.

 Zapori so bili v pritličju občinske zgradbe Trg 4. julija 7, spomenik z grobnico pa stoji pred stavbo.

MARIBOR - Gestapovska mučilnica

Lokacija: Slovenija; Maribor - Aškerčeva ulica 7. Ob mestnem parku.

Avtor: Ni podatka.

Opis: Hiša iz 1903, v kateri je v letih 1941-43 okupatorjeva varnostna policija in varnostna služba mučila ter obsojala pripadnike osvobodilnega boja.

PTUJ - Sedež Gestapa

Lokacija: Slovenija; Ptuj (Ulica heroja Lacka 7, v strnjenem jedru mesta)
Avtor: Ni podatka.
Opis: V tej hiši je bil med 1941-45 sedež Gestapa v Ptuju, kjer so zasliševali in mučili jetnike (tudi narodnega heroja Jožeta Lacka).

CELJE - Spomenik narodnemu heroju Slavku Šlandru Alešu

Lokacija: Celje
Avtor: kipar Janez Pirnat
Opis: V marmor vklesana obrazna plastika narodnega heroja Slavka Šlandra Aleša, se dviga nad grobo obdelanim podstavkom.

Spomenik je bil postavljen leta 1976, v parku pred II. osnovno šolo (prej OŠ Slavko Šlander), Ljubljanska cesta 46.

Šlander (Alojzij) Slavko-Aleš, narodni heroj, rojen 20. junija 1909 v Dolenji vasi (Prebold) krojaču Alojzu in Mariji, ustreljen kot talec 24. avgusta 1941 v Mariboru pod ilegalnim imenom Franc Veber, upepeljen v Gradcu, žara pokopana leta 1949 v grobnici narodnih herojev v Ljubljani.

Osnovno šolo je obiskoval v Preboldu, meščansko v Žalcu in Celju (po 2 leti), se 3 leta učil zobotehnike v Rogaški Slatini; po pomočniškem izpitu je tu še nekaj časa delal, leta 1928 pa se je preselil v Prebold. Bil je član sokolskega društva, režiral je, igral, se ukvarjal z glasbo, foto amaterstvom, športom. Leta 1932 je bil sprejet v KP. Ko so jeseni 1933 odkrili njene celice v Celju in Savinjski dolini, je bil Šlander od 29. novembra 1933 zaprt in med 22 obtoženci v Celju obsojen na 3 leta robije, najprej v Mariboru, od 10. julija 1934 pa v Sremski Mitrovici.

Po prestani kazni, brez službe in koncesije, je blizu doma v Latkovi vasi uredil lastno pollegalno zobno ordinacijo, a bil krajše presledke zaprt. Da bi se odtegnil odgonu v koncentracijsko taborišče Bileće, se je 7. februarja 1940 umaknil v ilegalo v okolico Celja, na pomlad v Maribor, konec leta 1940 pa v trboveljsko področje, kjer je padel policiji v roke, a ušel. Nato je bil v revirjih, do nemškega napada na Jugoslavijo.

Dne 7. avgusta 1941 so ga v Mariboru na Kolodvorski ulici, v bližini ilegalnega stanovanja zaprli, ko je skušal iztrgati gestapovcem narodno herojinjo Slavo Klavoro; 25. oktobra 1943 so ga proglasili za narodnega heroja.

vir: www.slovenska-biografija.si

O življenju in delu tudi tu.

 

 

DOLANE - Gestapovska mučilnica na gradu Borl

Lokacija: Dolane 1
Opis: Srednjeveški grad, z delno ohranjenim parkom, je dograjen z baročnimi dodatki. Ohranjeni so deli kvalitetne opreme, portal, kipi in poslikave.

Je pomemben spomenik druge svetovne vojne, saj so bili v gradu Borl med leti1941 in 1943 gestapovski zapori z mučilnico. Zapornike so sprva zapirali v grajske hleve, kasneje v grajske prostore. 1956 urejena spominska soba in odkrita spominska plošča.

Grad Borl dominira visoko nad desnim bregom Drave.

 

LJUTOMER - Spomenik Jurešu Cirilu-Maksu

Lokacija: Ljutomer
Avtor: Ni podatka.
Opis: Iz kamnitih kosov sestavljen spomenik s ploščo je bil odkrit 1957 v spomin na partizana Cirila Jureša - Maksa, ki so ga Kozaki in nemški gestapovci ujeli v borbi pri Žalikovi domačiji in po mučenju v ljutomerskih zaporih, 3.2.1945 obesili na bližnji kostanj.

V okviru celovite prenove Glavnega trga v Ljutomeru (2007-2013) so prenovili tudi spomenik ter ga posvetili še ostalim padlim borcem in žrtvam nacizma iz Ljutomera.

LJUBLJANA – Spominska plošča Tonetu Čufarju

Lokacija: Slovenija; Ljubljana

Avtor: Ni podatka.

Opis: Na stransko fasado večstanovanjskega objekta, Prušnikova ulica 3, je pritrjena svetla, kamnita, spominska plošča. Označuje bližino kraja, kjer je padel Tone Čufar.

Po njem se imenujejo osnovne šole v Ljubljani, Jesenicah in Mariboru ter gledališče na Jesenicah.

Ploščo so leta 1972 (ob 30 letnici smrti) odkrili učenci osnovnih šol, ki nosijo njegovo ime.

Tone Čufar, slovenski pesnik, pisatelj in dramatik, * 14. november 1905, Jesenice, † 11. avgust 1942, Ljubljana.

Otroštvo je preživljal kot pastir pri svojem stricu v planinah okrog Bohinjske Bele, kamor sta ga zaradi slabega zdravja poslala starša. Zaradi pastirstva in izbruha prve svetovne vojne ni mogel redno obiskovati šole, je pa na paši veliko bral. Po vojni se je izučil za mizarja.
Med vajenskim obdobjem se je včlanil v izobraževalno društvo narodne socialistične mladine Bratstvo in delavsko prosvetno društvo Svoboda. Po končanem vajenstvu se je vpisal v dveletno mizarsko obrtno šolo v Ljubljani in pogosto obiskal gledališče. Šolo je zaključil in se vrnil na Jesenice, se zaposlil kot tovarniški mizar in nadaljeval s pisateljevanjem in delovanjem pri delavskem prosvetnem društvu.
Leta 1929 je postal član SKOJ in dve leti kasneje član Komunistične partije Jugoslavije. Leta 1932 je postal član Kluba slovenskih socialnih pisateljev in se odločil, da se bo preživljal kot pisatelj, kar je zaradi nerednih honorarjev pomenilo skromno življenje. Bil je izdajatelj, urednik in novinar. Leta 1936 so ga zaradi naprednega delovanja v delavskemu gibanju aretirali in v Ljubljani zaprli. Iz ljubljanskih zaporov so ga preselili v Beograd, kjer je prestal enoletno zaporno kazen, pol leta v samici in pol leta v beograjskem političnem zaporu Glavnjači. Po izpustitvi je za pet let izgubil državljanske pravice.
Preselil se je v Maribor, kjer je prijateljeval z mariborsko učiteljico Silviro Tomasini. Za tri leta se je zaposlil pri časopisu Toti list. Leta 1940 je bila Tomasinijeva premeščena v Kosovsko Mitrovico. Tik pred izbruhom druge svetovne vojne jo je imel namen za dalj časa obiskati, a mu je to preprečila okupacija Jugoslavije. Tako je dočakal prihod Nemcev v Mariboru. Kmalu po razdelitvi Dravske banovine je pobegnil v Ljubljano, ki so jo zasedli Italijani, saj je tam pričakoval manj napetosti.
Takoj po prihodu v Ljubljano se je vključil v Osvobodilno fronto, bil je dejaven na kulturnem in obveščevalnem področju. Izvedel je, da je njegov brat v partizanih padel nekje na Mežakli in da so starše izselili na Bavarsko ter v začetku leta še novico, da je Gestapo aretiral Silviro Tomasini. Kmalu za tem so italijanske oblasti v Ljubljani aretirale tudi Toneta Čufarja in ga poslale v furlansko koncentracijsko taborišče Gonars. 10. avgusta 1942 so Italijani Čufarja skupaj s sojetniki iz Gonarsa prepeljali v Šentvid pri Ljubljani, da bi jih predali Nemcem. Pri predaji je v jutranjem mraku s tovornjaka kot zadnji stopil Čufar in poskušal pobegniti, pri čemer so nanj streljali in ga smrtno ranili. Tri dni pozneje, v noči s 13. na 14. avgust 1942, je Gestapo pod poveljstvom SS-Hauptsturmführerja Hausdinga v Kosovski Mitrovici ustrelil tudi Silviro Tomasini.

LJUBLJANA - Park narodnih herojev v Črnučah

Lokacija: Slovenija; Ljubljana

Avtor: Glej opis.
Opis: Sedem bronastih doprsnih kipov črnuških narodnih herojev, je bilo delo kiparjev A. Sigulina, S. Kolenca, M. Keršiča in L. Vodopivca. Park je bil po načrtih Andreja Kovača urejen 1990. Doprsja so bila ukradena leta 2006.
Kiparji Paola Korošec, Aleš Jurič, Matjaž Rebec, Vasja Ulrih so leta 2008 izdelali kamnite kopije.
Park narodnih herojev je urejen na zelenici severno od Osnovne šole Maksa Pečarja, Črnuška cesta 9.

Na območju Črnuč in Ježice je od leta 1934 delovala močna partijska celica, katere najbolj vidni člani so bili Maks Pečar, Janko Bizjak, Rezka Dragar, Franc Ravbar in Cene Štupar (vsi od naštetih razen slednjega so po vojni postali narodni heroji).23. junija 1941 so odšli v gozdove med Rašico in Dobenom, kjer so se nekaj časa skrivali. 19. julija so skupaj s skupino komunistov iz Tacna in Šmartnega ustanovili Rašiško četo in 22. julija izvedli prvo akcijo. 17.8.1941 se je Rašiška četa združila z Radomeljsko, Kamniško ter Mengeško-Moravško četo v Kamniški partizanski bataljon.V boj z njimi so vpoklicali nemški policijski bataljon, ki je razbijal četo po četo, hkrati pa skušal z zastraševanjem in izselitvami od krajanov iztisniti podatke. 18.9.1941 je na Rašico prišla nemška komisija, ki so ji partizani ob vračanju v dolino pripravili zasedo. V zasedi so umrli vsi Nemci, nakar je 20.9.1941 sledilo veliko maščevanje. Vse krajane so deportirali, vas pa izropali ter 22.9.1941 požgali. Rašica je bila tako prva požgana vas na Slovenskem. 27. septembra so Nemci nadaljevali pogon za četo, jo okolili in dan zatem je bila razpuščena. Med vrnitvijo domov sta v zasedah padla komisar čete Maks Pečar in komandant Stane Kosec.Veliko ljudi se je pred nemškim preganjanjem preselilo v italijansko Ljubljano oziroma Ljubljansko pokrajino.Pod pritiski ponemčevanja so bile Črnuče sprva preimenovne v Tschernutsch, nato v Schwarzendorf (Črna vas). Nemška oblast je župnika pregnala, župnišče zaplenila ter uvedla nemški vrtec, mladino pa vključevala v Hitlerjugend. Izseljevanje zavednih družin se je nadaljevalo, v njihove hiše pa so naseljevali nemške družine. Nemčija je konec leta 1942 podelila državljanstvo in začela izvajati mobilizacijo. Tako je bilo na začetku leta 1943 veliko Črnučanov vpoklicanih tudi v nemško vojsko, drugi pa so se pred vpoklicom pridružili partizanskemu gibanju, med drugim veliko v Kamniško-Zasavski odred. V nemško vojsko je bilo mobiliziranih okrog sto ljudi, od tega jih je 14 padlo, 6 ostalo pogrešanih, eden pa je ostal invalid.Med vojno se je zgodilo nekaj partizanskih usmrtitev domnevnih kolaborantov. Kljub temu se domobranstvo na Črnučah ni ukoreninilo.Zanimivo je, da je nekaj črnuških žandarjev začelo simpatizirati z OF. Sklenili naj bi tudi dogovor, s katerim so žandarji preprečili delovanje domobrancev, ovirali delo Gestapa ter zalagali partizane z orožjem.Ob bližajočem koncu vojne so se vrstili zavezniški in partizanski napadi na komunikacije, predvsem na vlake. Nemci so ob umiku načrtovali razstrelitev skladišča razstreliva v črnuški opekarni ter obeh mostov na Savi. To so skušali preprečiti aktivisti OF ter nemški žandarji. Kljub trudom je podtaknjeni eksploziv uničil železniški most.


Franc Ravbar-Vitez, slovenski komunist, partizan in narodni heroj, * 2. avgust 1913, Vrhovlje pri Repentaboru, † 13. januar 1943, Loge ob Srednjiški Grapi.

Franc Ravbar se je rodil kot prvi od treh otrok očetu litografu, zaposlenemu pri železniški direkciji v Trstu, in mami gospodinji. Med prvo svetovno vojno se je morala družina umakniti v frontno zaledje, se ob zlomu Avstro-Ogrske vrnila, a so se morali že leta 1920 spet umakniti pred Italijani. Nastanili so se v Trzinu, leta 1924 pa se preselili v Podboršt pri Črnučah in tam ostali.

Po končani osnovni šoli na Črnučah se je Franc šel učit za železostrugarja v Strojne tovarne in livarne v Ljubljani, kjer se je srečal s sindikalnim gibanjem pod vodstvom Franca Leskoška-Luke in postal delavski zaupnik. Večkrat je moral menjati zaposlitev, delal pri izsekavanju trase daljnovoda Velenje-Črnuče, v železarni Štore in se končno dobil stalno zaposlitev v tovarni Unitas.

Skupaj z Maksom Pečarjem in drugimi črnuškimi komunisti je aktivno deloval v društvu Svoboda in po njeni razpustitvi v Vzajemnosti. Leta 1936 je bil sprejet v KPJ, leta 1937 postal član rajonskega komiteja KPS Ježica. Bil je organizator partije v ljubljanskih tovarnah in se med drugim udeležil posveta na Vinjah, kjer se je srečal s Titom. Ob zlomu Kraljevine Jugoslavije je bil v svoji vojaški enoti v Veliki Gorici pri Osijeku. Vrnil se je domov v Posavje, stanoval pri starših v Podborštu in postal član vojaške komisije okrožnega komiteja KPS za Ljubljano. Po 23. juniju se je ukvarjal z oblikovanjem Rašiške čete, nazadnje pa bil imenovan za komisarja VOS OF v Ljubljani.

Postal je član glavnega poveljstva slovenske partizanske vojske in bil maja 1942 poslan v Obrije ob Savi, kjer naj bi se sestal z Borisom Kraigherjem, da bi uredil neke zadeve glede partizanskih enot. Med racijo pa so Italijani oba zajeli, a ju niso prepoznali (Ravbar je imel legitimacijo na ime Jakob Slapar). Oba so poslali v koncentracijsko taborišče Gonars. Že ob prihodu v taborišče sta Ravbar in Kraigher začela razmišljati o pobegu. Skupaj z najbolj zaupnimi tovariši so začeli kopati rov iz barake, ki je imel izhod v koruzi onkraj bodeče žice. V noči s 30. na 31. avgust 1942 je osem taboriščnikov z njima na čelu uspešno pobegnilo na prostost in se dokopalo do Goriških brd.

Zatem je Franc Ravbar po nalogu Centralnega Komiteja KPS in glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet odšel na Gorenjsko, da bi skupaj z Borisom Kidričem uredil razmere v organizaciji NOB. 26. decembra 1942 je bil imenovan za politkomisarja III. operativne cone.

Med opravljanjem drugih nalog se je na začetku leta 1943 ustavil v bunkerju v Logeh ob Srednjiški Grapi. Z njim so bili komandant Gorenjskega odreda in namestnik komandanta cone Stane Starc-Fazan, sekretar Pokrajinskega Komiteja KPS Jože Sluga-Lenart in dva spremljevalca. 13. januarja 1943 zjutraj je bunker obkolila nemška policija. Pobeg ni bil mogoč. Še preden bi jih Nemci lahko ujeli, je vseh pet storilo samomor.

Za narodnega heroja so ga proglasili 5. julija 1951.

Po njem so bili poimenovani bivša krajevna skupnost in današnja prostorska enota v Četrtni skupnosti Črnuče ter strelsko in taborniško društvo.


Maks Pečar (partizanski imeni Črne in Andrejev), slovenski komunist, partizan in narodni heroj, * 10. oktober 1907, Dobrava pri Črnučah, † 30. september 1941, Selo pri Vodicah.

Maks Pečar se je rodil očetu Blažu in materi Mariji, rojeni Kočar. Izšel je iz številne družine, ki je morala zlasti med prvo svetovno vojno pogosto občutiti pomanjkanje. Po končani osnovni šoli je postal mizarski vajenec. Zaposlil se je pri Mizarski zadrugi Vič in se vključil v sindikat mizarjev. Kmalu je postal sindikalni voditelj in med drugim pomagal organizirati zmagovito stavko mizarjev, ki se je končala s sklenitvijo kolektivne pogodbe delavcem.

Politično je deloval tudi izven sindikata ter leta 1931 predlagal ustanovitev črnuške podružnice društva Svoboda. Društvo so prijavili na začetku leta 1932 in 16. februarja zanj dobili dovoljenje. Postal je predsednik društva in ga vodil do razpustitve leta 1935. Devet mesecev kasneje so bili bivši člani Svobode ustanovitelji ježenske podružnice društva Vzajemnost. Deloval je tudi v sokolskem gibanju in v Društvu kmečkih fantov in deklet Beričevo.

Leta 1933 (po nekaterih virih tudi 1932 oz. 1934) je bil sprejet v Komunistično Partijo Jugoslavije in leta 1934 postal član partijske celice Črnuč in Ježice. Ker je nasprotoval tedanji oblasti, je imel večkrat opraviti s policijo. Ko je leta 1940 sodeloval v protidraginjskih protestih, so ga skupaj s štirimi drugimi Črnučani poslali na »orožne vaje« v Ivanjico, t. j. v kazensko taborišče za oblasti nezaželene. Od tam se je vrnil tik pred napadom sil osi na Jugoslavijo.

Po okupaciji Jugoslavije se je skupaj z drugimi črnuškimi komunisti pripravljal na začetek oboroženega odpora proti okupatorju. 23. junija 1941 so z njim na čelu odšli od doma, se dan zatem utaborili v hribovju okoli Rašice in ustanovili Rašiško partizansko četo. Maks Pečar si je nadel partizansko ime Črne. Nekaj časa po tem je spet deloval na terenu, v drugi polovici avgusta pa se vrnil v četo in postal njen politkomisar.

Po razbitju čete konec septembra je spremljal skupino ranjenih in bolnih proti domu. 29. septembra so se utaborili v vasi Selo pri Vodicah, kjer jih je ponoči presenetil sovražnik. Odklonili so, da bi se predali, in se borili do zadnjega. Zadnjo kroglo je Maks Pečar prihranil zase.

22. julija 1953 je bil razglašen za narodnega heroja. Po njem se imenujeta Pečarjeva ulica in Osnovna šola v Črnučah.


Vida Janežič-Lučka, slovenska aktivistka OF, partizanka in narodni heroj, * 6. junij 1914, Podbrdo, † 6. oktober 1944, Ljubljana.

Janežičeva je leta 1939 diplomirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Po diplomi je delala kot tajnica na Poljanski gimnaziji v Ljubljani.

Janežičeva je že kot študentka delovala v Slovenskem akademskem klubu. Leta 1934 je bila sprejeta v SKOJ. Po okupaciji 1941 se je vključila v OF in še istega leta postala članica KPS. Opravljala je razne dolžnosti v ilegali: bila je sekretarka različnih rajonskih odborov OF v Ljubljani, članica OK KPS in OO OF mesta Ljubljane. Februarja 1944 je bila aretirana ter aprila odpeljana v koncentracijsko taborišče pri Salzburgu, od koder je bila avgusta meseca vrnjena na zasliševanja v Ljubljano, kjer je po mučenju v zaporu umrla. Po nekaterih podatkih je bila obešena v ljubljanskih zaporih. Za narodno herojinjo je bila razglašena 22. julija 1953.


Janez (Ivan, Janko) Bizjak, slovenski komunist, partizan in narodni heroj, * 31. december 1911, Otlica, † 29. oktober 1941, Šujica.

Janko Bizjak je bil rojen na območju, ki ga je kmalu prizadela soška fronta, in se je moral že kot otrok seliti. Njegova družina se je nastanila v Dobravi pri Črnučah, kjer je oče kot invalid dobil službo cestarja na cestnem odseku Črnuče-Trzin. Končal je osnovno šolo na Črnučah in se šel v Trzin učit za ključavničarja. Nato si je poiskal delo v Ljubljani, kjer se je seznanil z osnovami socializma in postal član črnuške podružnice društva Svoboda.

Med služenjem vojaškega roka je dosegel napredovanje v narednika in se po odsluženem roku leta 1936 zaposlil v Avtomontaži za Bežigradom, kjer je delal tudi njegov brat Stane. Postala sta sindikalna voditelja in med drugim organizirala zmagovito stavko delavcev tovarne.

Leta 1936 sta bila z bratom (skupaj z njima tudi Franc Ravbar in Cene Štupar) sprejeta v Komunistično partijo Jugoslavije. Po razpustitvi Svobode si je skupaj z drugimi črnuškimi komunisti prizadeval za novo društvo te vrste in bil spomladi 1938 med ustanovnimi člani društva Vzajemnost. Ker so zaradi gospodarske krize postajale razmere za delavce v industriji vedno težje, se je tega leta osamosvojil, si najel delovni lokal v Podborštu in začel izdelovati štedilnike.

Leta 1940 je sodeloval v protidraginjskih protestih na Ježici in ker je bil tudi sicer nasprotnik oblasti, so ga vpoklicali na »orožne vaje« in ga skupaj z bratom ter še tremi drugimi Črnučani poslali v kazensko taborišče v Ivanjico, njuno družino pa preselili v Učak pri Trojanah.

Ko sta se leta 1941 vrnila iz Ivanjice, sta dobila poziv na vojsko in se mu odzvala. Po propadu Kraljevine Jugoslavije sta se nato vrnila na Posavje, kjer je Janko postal eden od organizatorjev oboroženega odpora. Na Črnučah so komunisti in njihovi simpatizerji zbirali orožje in ga skrivali.

23. junija 1941 je skupaj z drugimi črnuškimi komunisti odšel od doma. Utaborili so se v gozdovih okoli Rašice in ustanovili Rašiško partizansko četo. Ob ustanovitvi Kamniškega bataljona je postal komandir Mengeško-moravške čete. Bil je znan tudi kot dober poveljnik. Ko sta njegovo četo 21. septembra na Mohorju po dvodnevni hajki obkolili dve četi nemškega 171. rezervnega policijskega bataljona, je sam hudo ranil poveljujočega nemškega majorja in v nastali vrzeli spretno umaknil četo, tako da je ta imela eno samo izgubo.

V prvi polovici oktobra je četa dobila ukaz, da se premakne v italijansko cono. Doma je moral pustiti očeta, sestro in ženo, ki so se pred Gestapom zatekli v četo. Na Samotorici v Dolomitih se je srečal s preživelimi borci Rašiške čete. Tam sta se skupini združili v Samotorsko četo.

29. oktobra 1941 je s četo prišel v vas Šujica pri Dobrovi, kjer so se ustavili na znani domačiji, da bi pridobili podatke o gibanju sovražnikovih enot. Medtem se je domačiji približala skupina Italijanov in na 100 metrih udarila. Borci so Italijane sicer razgnali, a je že po prvih strelih zadet v glavo padel njihov poveljnik Janko Bizjak.

Za narodnega heroja je bil razglašen 27. novembra 1951.


Rezka Dragar (roj. Južina), slovenska komunistka, partizanka, prvoborka in narodna herojinja, *16. november 1913, Krašnja pri Moravčah, Kranjska, †16. oktober 1941, Lancovo pri Radovljici.

Rezka Južina je bila nezakonska hči tovarniške delavke, kar je bilo v času njenega otroštva še vedno velika sramota in je bila zaradi tega velikokrat zapostavljena.

Že zelo mlada je postala tovarniška delavka, se vključila v sindikat in v črnuško podružnico društva Svoboda. Zaradi politične usmerjenosti je morala velikokrat menjavati službo in bila pogosto brezposelna. Najprej je delala v tovarni platna v Jaršah, nato v Eiflerjevi tekstilni tovarni za Bežigradom, zatem v tovarni Jugobruna v Kranju.

V tej tovarni se je leta 1937 udeležila tudi znane stavke, v kateri je dokazala svojo borbenost, ko se je postavila pred vlak, ki naj bi iz tovarne med stavko odpeljal izgotovljeno blago. Če bi namreč vlak začel natovarjati blago, bi izbruhnili nemiri, ki bi bili povod za nasilno prekinitev stavke. Po koncu stavke je bila aretirana kot kolovodja in imela opravka s policijo.

Že pred letom 1934 (viri o tem se razlikujejo) je postala članica KPJ in se tega leta vključila v partijsko celico za Črnuče in Ježico. Leta 1938 se je poročila s Tonetom Dragarjem. Ker v tem času že ni mogla več dobiti službe, je kot tekstilka s strojem delala doma ter se še naprej udejstvovala v KPS in Vzajemnosti ter leta 1940 sodelovala v protidraginjskih protestih na Ježici.

Po okupaciji Jugoslavije se je začela pripravljati na oborožen odpor ter opravljala propagandno delo med dekleti in ženami. 23. junija 1941 je z drugimi črnuškimi komunisti zapustila dom in odšla v gozdove okoli Rašice. Sredi julija je postala borka Rašiške čete ter se udeleževala njenih akcij, še zmeraj pa je veliko delala tudi na terenu. Po ustanovitvi Kamniškega bataljona je pogosto opravljla kurirske posle, saj sovražniki med partizani niso pričakovali ženske.

Po razpadu Rašiške čete se je znašla v skupini ranjenih in bolnih, ki jo je vodil Maks Pečar. Ko so skupino 29. septembra v Selu pri Vodicah obkolili Nemci, je ta padel, njo pa so zajeli. Odpeljali so jo v Begunje in jo mučili, a jim ni izdala ničesar uporabnega. Ker so partizani sredi oktobra v Lancovem pri Radovljici požgali veliko žago, so Nemci sestavili skupino talcev, med katerimi je bila tudi Rezka Dragar, in jih 16. oktobra v tem kraju postrelili.

Za narodno herojinjo je bila razglašena 15. julija 1951. Med leti 1980 in 1998 se je po njej imenovala krajevna skupnost Rezka Dragar-Črnuče.

LJUBLJANA - Spomenik narodni herojinji Majdi Vrhovnik

Lokacija: Slovenija; Ljubljana

Avtor: Kipar Stojan Batič.

Opis: Kamniti doprsni kip narodne herojine Majde Vrhovnik stoji na kvadrastem kamnitem podstavku z vklesanim imenom. Postavljen je bil leta 1961, pod starejše osamelo drevo (ginko biloba), s katerim predstavlja vstopni in ulični poudarek.

Spomenik stoji na manjši tlakovani ploščadi, pred osnovno šolo Majde Vrhovnik, na Gregorčičevi ulici 16.

Po končani prvi svetovni vojni, ko je razpadlo nekdaj močno Avstro - Ogrsko cesarstvo, je z Dunaja odšlo precej uradništva. Eden takšnih je bil tudi Franc Vrhovnik. Zaželel si je živeti med rojaki in sodelovati pri urejanju razmer v novi državi, Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Prišel je v Ljubljano in si poiskal primerno službo. Leta 1916 se mu je še na Dunaju rodil sin Vladimir, v Ljubljani pa 1922 hči Majda. Kot je bilo v navadi pri takšnih družinah, je oče oba poslal po končani OŠ v gimnazijo. Vladimir je potem, ko je končal gimnazijo, odšel k vojakom in postal rezervni podporočnik, Majda pa se je vpisala na medicinsko fakulteto v Ljubljani, da bi bila nekoč zdravnica.

Veljala je za bistro dekle, učila se je z lahkoto. Ne samo tistega, kar je bilo predpisano z učnimi načrti za šole v Kraljevini Jugoslaviji, ampak tudi marsičesa drugega, kar je bilo včasih celo prepovedano. Zato je kmalu spoznala, kako krivičen je kapitalistični družbeni red. Kot za mnoge druge, njej podobne, ji je bilo treba narediti le še korak in že se je znašla v vrstah tistih, ki jim besed ni bilo dovolj, ampak so hoteli tudi dejanja.

Tako so jo še kot gimnazijko sprejeli v Zvezo komunistične mladine Jugoslavije, na univerzi pa je 1940 postala članica KPS, stara komaj 18 let. To je bilo v tistih časih za tako mladega človeka veliko priznanje za njeno požrtvovalnost in delovno vnemo. Še posebno, ker je v Evropi že divjala druga svetovna vojna. Jugoslavija je bila sicer zaenkrat še nevtralna, toda vse je kazalo, da ne bo več dolgo.

Naslednjega leta, 1941, so se zvrstili usodni dogodki, ki jih večina naših ljudi pozna, če ne prek osebnih doživetij, pa vsaj iz zgodovinskih učbenikov. Kot članica KP je Majda sodelovala pri organiziranju demonstracij proti pristopu Jugoslavije k trojnemu paktu in pri zbiranju prostovoljcev. Potem ko so italijanske čete zasedle Ljubljano in ko so se začele priprave na ustanovitev Protiimperialistične, kasneje Osvobodilne fronte, pa je postala kurirka centralnega komiteja.

To je pomenilo novo prizanje njeni iznajdljivosti. Dolžnost kurirke najvišjega političnega in v prvem razdobju tudi vojaškega vodstva osvobodilnega gibanja je bila namreč sila odgovorna in tudi nevarna naloga. Sovražnik je dobro vedel, kdo so zanj najbolj nevarni nasprotniki, zato se je na vse kriplje trudil, da bi jih polovil. Kurirka bi lahko nehote izdala tovariše, če ne bi opazila morebitnih zasledovalcev. Ko bi jo prijeli, policija niti najmanj ne bi oklevala, da tudi z najhujšim mučenjem pride do podatkov.

Majda je bila za takšno nalogo kot nalašč. Pogumna in iznajdljiva, prebrisana in odločna. Kdo bi tudi mogel pomisliti, da prikupno in uglajeno dekle iz »boljše« družine dela nekaj prepovedanega in celo smrtno nevarnega. Povrh vsega celo proti koristim družbene skupine, ki ji pripada.

Velikokrat je bila policija sila presenečena, ko je odkrila, da so takšni ljudje za OF. Sicer je bil to odraz množičnosti osvobodilnega boja in pravilnega razmerja komunistov do vseh, ki so bili pripravljeni sodelovati v boju. Ena izmed takšnih družin so bili tudi Vrhovnikovi starši. Oče in mati sta vedela, kaj počne Majda, kasneje pa tudi Vladimir. Ta je bil banovinski uradnik in član tamkajšnjega matičnega odbora za OF že poleti 1941, proti koncu leta pa so ga sprejeli za kandidata za člana KP.

Proti koncu leta 1941 je nastala »centralna tehnika« kot važno delovno področje. Vodstvo se je dobro zavedalo pomena tiska za obveščenost ljudstva, organiziralo je več tiskarn oziroma »tehnik«, kakor smo jim rekli zaradi tajnosti. Ena izmed tistih, ki so vzdrževali zveze med »centralno tehniko« in CK, je bila tudi Majda. Zato so jo spomladi 1942, ko se je vodstvo osvobodilnega gibanja iz Ljubljane preselilo na osvobojeno ozemlje in zato kot kurirka ni bila več potrebna, določili za delo v vodstvu »centralne tehnike«.

Pri tem delu je preživela več kot leto dni. Večkrat je za las ušla aretaciji, saj je v Ljubljani zaradi belogardističnega izdajstva postajalo vedno bolj nevarno. Posebno na jesen 1942 je bilo hudo.

Ob italijanski kapitulaciji je odšel k partizanom Majdin brat. Tudi zanjo je postajalo vedno bolj nevarno, saj so za njeno delo vedeli mnogi, povrh pa je imela brata partizana. Domobranska policija pod nemškim vodstvom je bila zaradi poznavanja razmer in zvez z delom meščanov zelo uspešna in prizadevna. Zato je vodstvo sklenilo jeseni 1943 Majdo poslati k partizanom. Odpeljala se je z vlakom proti Primorski, ker na Dolenjsko ni bilo več mogoče.

Na Primorskem je nadaljevala z delom v propagandnem aparatu. Izkušnje iz Ljubljane ter splošna razgledanost so ji precej pomagale, da se je vnovič izkazala. Povrh je tudi dobro znala nemško, nekaj iz šole, nekaj pa od doma, kjer so včasih govorili v tem jeziku. Zato jo je CK sredi 1944, ko se je razmahnila vstaja na Koroškem, sklenil poslati tja.

Postala je član oblastnega komiteja KPS za Koroško, kot taka je odgovarjala za agitacijo in propagando. Nekako mimogrede se je ukvarjala tudi z organizacijskimi zadevami in obveščevalnimi nalogami. Proti koncu 1944 je slovensko osvobodilno gibanje navezovalo vedno tesnejše stike z avstrijskimi protifašisti, da bi jih spodbudilo in jim pomagalo organizirati vstajo po slovenskih in jugoslovanskih zgledih. Zato je Majda pogosto odhajala s hribov v Celovec in Beljak ter se tam dlje časa zadrževala.

Februarja 1945 so jo v Celovcu aretirali gestapovci, očitno zaradi izdaje. Kljub ponarejenim dokumentom so vedeli, kdo je in kaj počne. Začeli so jo zasliševati in ker ni hotela govoriti, so jo tudi mučili. Celo zadnje dni aprila, ko je bilo več kot očitno, da so nacistični Nemčiji dnevi šteti, niso odnehali. Nacisti in pristaši meščanskih strank so se znašli v svojem sovraštvu do slovenskega osvobodilnega gibanja skupaj, obenem pa računali, da bi to utegnilo ugajati tudi zahodnim državam.

V tem času so se začela pogajanja med partizani in poveljnikom kriminalne policije v Celovcu. Med drugim so partizani zahtevali, naj policija izpusti politične jetnike. Nekaj so jih res, žal pa med njimi ni bilo Majde.

Neke noči so jo namreč odpeljali, kot da jo vodijo na zaslišanje. Ni se več vrnila. Kasneje se je zvedelo, da so jo odpeljali iz mesta in jo na Kalvariji ponoči ustrelili. Grob si je morala izkopati sama. Dolgo je veljalo, da se je to zgodilo 4. maja 1945, novejši podatki pa govore že o 2. maju. Vsekakot so gestapovci z ustrelitvijo pohiteli, da bi kaj prikrili, ali da bi se enostavno maščevali nad Majdo zaradi njene upornosti.

Ko je Majda tiste noči kopala svoj grob v koroško zemljo, ni mogla vedeti, da je teden dni prej blizu Opčin nad Trstom padel tudi brat Vladimir, kapetan JA, član operativnega oddelka 9. korpusa.

Tako sta po usodnem naključju v kratkem časovnem razmaku sedem dni umrla brat in sestra, vsak na meji slovenskega prostora in v okolici dveh mest, izgubljenih zaradi imperialističnih koristi velesil v dveh svetovnih vojnah.

Vir: Dogovori – glasilo občinske konference SZDL Ljubljana Center, Mile Pavlin: Heroji Ljubljane, 10. november 1976

TRBOVLJE - Spominska plošča na mestu zbirnega taborišča in gestapovske mučilnice

Lokacija: Slovenija; Trbovlje

Avtor: Nimam podatka.

Opis: Spominska plošča, obeležje kraja, kjer sta imela nemška policija in gestapo zbirno taborišče za aretirane trboveljske protifašiste. Odkrita je bila leta 1978.

Plošča je pritrjena na oporni zid pod hišo na Vodenski cesti 30 nasproti tovarne SMTT.

V kleti te stavbe je bila gestapovska mučilnica. Sedaj je v stavbi gostinski lokal.