LJUBLJANA - Park narodnih herojev v Črnučah

Lokacija: Slovenija; Ljubljana

Avtor: Glej opis.
Opis: Sedem bronastih doprsnih kipov črnuških narodnih herojev, je bilo delo kiparjev A. Sigulina, S. Kolenca, M. Keršiča in L. Vodopivca. Park je bil po načrtih Andreja Kovača urejen 1990. Doprsja so bila ukradena leta 2006.
Kiparji Paola Korošec, Aleš Jurič, Matjaž Rebec, Vasja Ulrih so leta 2008 izdelali kamnite kopije.
Park narodnih herojev je urejen na zelenici severno od Osnovne šole Maksa Pečarja, Črnuška cesta 9.

Na območju Črnuč in Ježice je od leta 1934 delovala močna partijska celica, katere najbolj vidni člani so bili Maks Pečar, Janko Bizjak, Rezka Dragar, Franc Ravbar in Cene Štupar (vsi od naštetih razen slednjega so po vojni postali narodni heroji).23. junija 1941 so odšli v gozdove med Rašico in Dobenom, kjer so se nekaj časa skrivali. 19. julija so skupaj s skupino komunistov iz Tacna in Šmartnega ustanovili Rašiško četo in 22. julija izvedli prvo akcijo. 17.8.1941 se je Rašiška četa združila z Radomeljsko, Kamniško ter Mengeško-Moravško četo v Kamniški partizanski bataljon.V boj z njimi so vpoklicali nemški policijski bataljon, ki je razbijal četo po četo, hkrati pa skušal z zastraševanjem in izselitvami od krajanov iztisniti podatke. 18.9.1941 je na Rašico prišla nemška komisija, ki so ji partizani ob vračanju v dolino pripravili zasedo. V zasedi so umrli vsi Nemci, nakar je 20.9.1941 sledilo veliko maščevanje. Vse krajane so deportirali, vas pa izropali ter 22.9.1941 požgali. Rašica je bila tako prva požgana vas na Slovenskem. 27. septembra so Nemci nadaljevali pogon za četo, jo okolili in dan zatem je bila razpuščena. Med vrnitvijo domov sta v zasedah padla komisar čete Maks Pečar in komandant Stane Kosec.Veliko ljudi se je pred nemškim preganjanjem preselilo v italijansko Ljubljano oziroma Ljubljansko pokrajino.Pod pritiski ponemčevanja so bile Črnuče sprva preimenovne v Tschernutsch, nato v Schwarzendorf (Črna vas). Nemška oblast je župnika pregnala, župnišče zaplenila ter uvedla nemški vrtec, mladino pa vključevala v Hitlerjugend. Izseljevanje zavednih družin se je nadaljevalo, v njihove hiše pa so naseljevali nemške družine. Nemčija je konec leta 1942 podelila državljanstvo in začela izvajati mobilizacijo. Tako je bilo na začetku leta 1943 veliko Črnučanov vpoklicanih tudi v nemško vojsko, drugi pa so se pred vpoklicom pridružili partizanskemu gibanju, med drugim veliko v Kamniško-Zasavski odred. V nemško vojsko je bilo mobiliziranih okrog sto ljudi, od tega jih je 14 padlo, 6 ostalo pogrešanih, eden pa je ostal invalid.Med vojno se je zgodilo nekaj partizanskih usmrtitev domnevnih kolaborantov. Kljub temu se domobranstvo na Črnučah ni ukoreninilo.Zanimivo je, da je nekaj črnuških žandarjev začelo simpatizirati z OF. Sklenili naj bi tudi dogovor, s katerim so žandarji preprečili delovanje domobrancev, ovirali delo Gestapa ter zalagali partizane z orožjem.Ob bližajočem koncu vojne so se vrstili zavezniški in partizanski napadi na komunikacije, predvsem na vlake. Nemci so ob umiku načrtovali razstrelitev skladišča razstreliva v črnuški opekarni ter obeh mostov na Savi. To so skušali preprečiti aktivisti OF ter nemški žandarji. Kljub trudom je podtaknjeni eksploziv uničil železniški most.


Franc Ravbar-Vitez, slovenski komunist, partizan in narodni heroj, * 2. avgust 1913, Vrhovlje pri Repentaboru, † 13. januar 1943, Loge ob Srednjiški Grapi.

Franc Ravbar se je rodil kot prvi od treh otrok očetu litografu, zaposlenemu pri železniški direkciji v Trstu, in mami gospodinji. Med prvo svetovno vojno se je morala družina umakniti v frontno zaledje, se ob zlomu Avstro-Ogrske vrnila, a so se morali že leta 1920 spet umakniti pred Italijani. Nastanili so se v Trzinu, leta 1924 pa se preselili v Podboršt pri Črnučah in tam ostali.

Po končani osnovni šoli na Črnučah se je Franc šel učit za železostrugarja v Strojne tovarne in livarne v Ljubljani, kjer se je srečal s sindikalnim gibanjem pod vodstvom Franca Leskoška-Luke in postal delavski zaupnik. Večkrat je moral menjati zaposlitev, delal pri izsekavanju trase daljnovoda Velenje-Črnuče, v železarni Štore in se končno dobil stalno zaposlitev v tovarni Unitas.

Skupaj z Maksom Pečarjem in drugimi črnuškimi komunisti je aktivno deloval v društvu Svoboda in po njeni razpustitvi v Vzajemnosti. Leta 1936 je bil sprejet v KPJ, leta 1937 postal član rajonskega komiteja KPS Ježica. Bil je organizator partije v ljubljanskih tovarnah in se med drugim udeležil posveta na Vinjah, kjer se je srečal s Titom. Ob zlomu Kraljevine Jugoslavije je bil v svoji vojaški enoti v Veliki Gorici pri Osijeku. Vrnil se je domov v Posavje, stanoval pri starših v Podborštu in postal član vojaške komisije okrožnega komiteja KPS za Ljubljano. Po 23. juniju se je ukvarjal z oblikovanjem Rašiške čete, nazadnje pa bil imenovan za komisarja VOS OF v Ljubljani.

Postal je član glavnega poveljstva slovenske partizanske vojske in bil maja 1942 poslan v Obrije ob Savi, kjer naj bi se sestal z Borisom Kraigherjem, da bi uredil neke zadeve glede partizanskih enot. Med racijo pa so Italijani oba zajeli, a ju niso prepoznali (Ravbar je imel legitimacijo na ime Jakob Slapar). Oba so poslali v koncentracijsko taborišče Gonars. Že ob prihodu v taborišče sta Ravbar in Kraigher začela razmišljati o pobegu. Skupaj z najbolj zaupnimi tovariši so začeli kopati rov iz barake, ki je imel izhod v koruzi onkraj bodeče žice. V noči s 30. na 31. avgust 1942 je osem taboriščnikov z njima na čelu uspešno pobegnilo na prostost in se dokopalo do Goriških brd.

Zatem je Franc Ravbar po nalogu Centralnega Komiteja KPS in glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet odšel na Gorenjsko, da bi skupaj z Borisom Kidričem uredil razmere v organizaciji NOB. 26. decembra 1942 je bil imenovan za politkomisarja III. operativne cone.

Med opravljanjem drugih nalog se je na začetku leta 1943 ustavil v bunkerju v Logeh ob Srednjiški Grapi. Z njim so bili komandant Gorenjskega odreda in namestnik komandanta cone Stane Starc-Fazan, sekretar Pokrajinskega Komiteja KPS Jože Sluga-Lenart in dva spremljevalca. 13. januarja 1943 zjutraj je bunker obkolila nemška policija. Pobeg ni bil mogoč. Še preden bi jih Nemci lahko ujeli, je vseh pet storilo samomor.

Za narodnega heroja so ga proglasili 5. julija 1951.

Po njem so bili poimenovani bivša krajevna skupnost in današnja prostorska enota v Četrtni skupnosti Črnuče ter strelsko in taborniško društvo.


Maks Pečar (partizanski imeni Črne in Andrejev), slovenski komunist, partizan in narodni heroj, * 10. oktober 1907, Dobrava pri Črnučah, † 30. september 1941, Selo pri Vodicah.

Maks Pečar se je rodil očetu Blažu in materi Mariji, rojeni Kočar. Izšel je iz številne družine, ki je morala zlasti med prvo svetovno vojno pogosto občutiti pomanjkanje. Po končani osnovni šoli je postal mizarski vajenec. Zaposlil se je pri Mizarski zadrugi Vič in se vključil v sindikat mizarjev. Kmalu je postal sindikalni voditelj in med drugim pomagal organizirati zmagovito stavko mizarjev, ki se je končala s sklenitvijo kolektivne pogodbe delavcem.

Politično je deloval tudi izven sindikata ter leta 1931 predlagal ustanovitev črnuške podružnice društva Svoboda. Društvo so prijavili na začetku leta 1932 in 16. februarja zanj dobili dovoljenje. Postal je predsednik društva in ga vodil do razpustitve leta 1935. Devet mesecev kasneje so bili bivši člani Svobode ustanovitelji ježenske podružnice društva Vzajemnost. Deloval je tudi v sokolskem gibanju in v Društvu kmečkih fantov in deklet Beričevo.

Leta 1933 (po nekaterih virih tudi 1932 oz. 1934) je bil sprejet v Komunistično Partijo Jugoslavije in leta 1934 postal član partijske celice Črnuč in Ježice. Ker je nasprotoval tedanji oblasti, je imel večkrat opraviti s policijo. Ko je leta 1940 sodeloval v protidraginjskih protestih, so ga skupaj s štirimi drugimi Črnučani poslali na »orožne vaje« v Ivanjico, t. j. v kazensko taborišče za oblasti nezaželene. Od tam se je vrnil tik pred napadom sil osi na Jugoslavijo.

Po okupaciji Jugoslavije se je skupaj z drugimi črnuškimi komunisti pripravljal na začetek oboroženega odpora proti okupatorju. 23. junija 1941 so z njim na čelu odšli od doma, se dan zatem utaborili v hribovju okoli Rašice in ustanovili Rašiško partizansko četo. Maks Pečar si je nadel partizansko ime Črne. Nekaj časa po tem je spet deloval na terenu, v drugi polovici avgusta pa se vrnil v četo in postal njen politkomisar.

Po razbitju čete konec septembra je spremljal skupino ranjenih in bolnih proti domu. 29. septembra so se utaborili v vasi Selo pri Vodicah, kjer jih je ponoči presenetil sovražnik. Odklonili so, da bi se predali, in se borili do zadnjega. Zadnjo kroglo je Maks Pečar prihranil zase.

22. julija 1953 je bil razglašen za narodnega heroja. Po njem se imenujeta Pečarjeva ulica in Osnovna šola v Črnučah.


Vida Janežič-Lučka, slovenska aktivistka OF, partizanka in narodni heroj, * 6. junij 1914, Podbrdo, † 6. oktober 1944, Ljubljana.

Janežičeva je leta 1939 diplomirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Po diplomi je delala kot tajnica na Poljanski gimnaziji v Ljubljani.

Janežičeva je že kot študentka delovala v Slovenskem akademskem klubu. Leta 1934 je bila sprejeta v SKOJ. Po okupaciji 1941 se je vključila v OF in še istega leta postala članica KPS. Opravljala je razne dolžnosti v ilegali: bila je sekretarka različnih rajonskih odborov OF v Ljubljani, članica OK KPS in OO OF mesta Ljubljane. Februarja 1944 je bila aretirana ter aprila odpeljana v koncentracijsko taborišče pri Salzburgu, od koder je bila avgusta meseca vrnjena na zasliševanja v Ljubljano, kjer je po mučenju v zaporu umrla. Po nekaterih podatkih je bila obešena v ljubljanskih zaporih. Za narodno herojinjo je bila razglašena 22. julija 1953.


Janez (Ivan, Janko) Bizjak, slovenski komunist, partizan in narodni heroj, * 31. december 1911, Otlica, † 29. oktober 1941, Šujica.

Janko Bizjak je bil rojen na območju, ki ga je kmalu prizadela soška fronta, in se je moral že kot otrok seliti. Njegova družina se je nastanila v Dobravi pri Črnučah, kjer je oče kot invalid dobil službo cestarja na cestnem odseku Črnuče-Trzin. Končal je osnovno šolo na Črnučah in se šel v Trzin učit za ključavničarja. Nato si je poiskal delo v Ljubljani, kjer se je seznanil z osnovami socializma in postal član črnuške podružnice društva Svoboda.

Med služenjem vojaškega roka je dosegel napredovanje v narednika in se po odsluženem roku leta 1936 zaposlil v Avtomontaži za Bežigradom, kjer je delal tudi njegov brat Stane. Postala sta sindikalna voditelja in med drugim organizirala zmagovito stavko delavcev tovarne.

Leta 1936 sta bila z bratom (skupaj z njima tudi Franc Ravbar in Cene Štupar) sprejeta v Komunistično partijo Jugoslavije. Po razpustitvi Svobode si je skupaj z drugimi črnuškimi komunisti prizadeval za novo društvo te vrste in bil spomladi 1938 med ustanovnimi člani društva Vzajemnost. Ker so zaradi gospodarske krize postajale razmere za delavce v industriji vedno težje, se je tega leta osamosvojil, si najel delovni lokal v Podborštu in začel izdelovati štedilnike.

Leta 1940 je sodeloval v protidraginjskih protestih na Ježici in ker je bil tudi sicer nasprotnik oblasti, so ga vpoklicali na »orožne vaje« in ga skupaj z bratom ter še tremi drugimi Črnučani poslali v kazensko taborišče v Ivanjico, njuno družino pa preselili v Učak pri Trojanah.

Ko sta se leta 1941 vrnila iz Ivanjice, sta dobila poziv na vojsko in se mu odzvala. Po propadu Kraljevine Jugoslavije sta se nato vrnila na Posavje, kjer je Janko postal eden od organizatorjev oboroženega odpora. Na Črnučah so komunisti in njihovi simpatizerji zbirali orožje in ga skrivali.

23. junija 1941 je skupaj z drugimi črnuškimi komunisti odšel od doma. Utaborili so se v gozdovih okoli Rašice in ustanovili Rašiško partizansko četo. Ob ustanovitvi Kamniškega bataljona je postal komandir Mengeško-moravške čete. Bil je znan tudi kot dober poveljnik. Ko sta njegovo četo 21. septembra na Mohorju po dvodnevni hajki obkolili dve četi nemškega 171. rezervnega policijskega bataljona, je sam hudo ranil poveljujočega nemškega majorja in v nastali vrzeli spretno umaknil četo, tako da je ta imela eno samo izgubo.

V prvi polovici oktobra je četa dobila ukaz, da se premakne v italijansko cono. Doma je moral pustiti očeta, sestro in ženo, ki so se pred Gestapom zatekli v četo. Na Samotorici v Dolomitih se je srečal s preživelimi borci Rašiške čete. Tam sta se skupini združili v Samotorsko četo.

29. oktobra 1941 je s četo prišel v vas Šujica pri Dobrovi, kjer so se ustavili na znani domačiji, da bi pridobili podatke o gibanju sovražnikovih enot. Medtem se je domačiji približala skupina Italijanov in na 100 metrih udarila. Borci so Italijane sicer razgnali, a je že po prvih strelih zadet v glavo padel njihov poveljnik Janko Bizjak.

Za narodnega heroja je bil razglašen 27. novembra 1951.


Rezka Dragar (roj. Južina), slovenska komunistka, partizanka, prvoborka in narodna herojinja, *16. november 1913, Krašnja pri Moravčah, Kranjska, †16. oktober 1941, Lancovo pri Radovljici.

Rezka Južina je bila nezakonska hči tovarniške delavke, kar je bilo v času njenega otroštva še vedno velika sramota in je bila zaradi tega velikokrat zapostavljena.

Že zelo mlada je postala tovarniška delavka, se vključila v sindikat in v črnuško podružnico društva Svoboda. Zaradi politične usmerjenosti je morala velikokrat menjavati službo in bila pogosto brezposelna. Najprej je delala v tovarni platna v Jaršah, nato v Eiflerjevi tekstilni tovarni za Bežigradom, zatem v tovarni Jugobruna v Kranju.

V tej tovarni se je leta 1937 udeležila tudi znane stavke, v kateri je dokazala svojo borbenost, ko se je postavila pred vlak, ki naj bi iz tovarne med stavko odpeljal izgotovljeno blago. Če bi namreč vlak začel natovarjati blago, bi izbruhnili nemiri, ki bi bili povod za nasilno prekinitev stavke. Po koncu stavke je bila aretirana kot kolovodja in imela opravka s policijo.

Že pred letom 1934 (viri o tem se razlikujejo) je postala članica KPJ in se tega leta vključila v partijsko celico za Črnuče in Ježico. Leta 1938 se je poročila s Tonetom Dragarjem. Ker v tem času že ni mogla več dobiti službe, je kot tekstilka s strojem delala doma ter se še naprej udejstvovala v KPS in Vzajemnosti ter leta 1940 sodelovala v protidraginjskih protestih na Ježici.

Po okupaciji Jugoslavije se je začela pripravljati na oborožen odpor ter opravljala propagandno delo med dekleti in ženami. 23. junija 1941 je z drugimi črnuškimi komunisti zapustila dom in odšla v gozdove okoli Rašice. Sredi julija je postala borka Rašiške čete ter se udeleževala njenih akcij, še zmeraj pa je veliko delala tudi na terenu. Po ustanovitvi Kamniškega bataljona je pogosto opravljla kurirske posle, saj sovražniki med partizani niso pričakovali ženske.

Po razpadu Rašiške čete se je znašla v skupini ranjenih in bolnih, ki jo je vodil Maks Pečar. Ko so skupino 29. septembra v Selu pri Vodicah obkolili Nemci, je ta padel, njo pa so zajeli. Odpeljali so jo v Begunje in jo mučili, a jim ni izdala ničesar uporabnega. Ker so partizani sredi oktobra v Lancovem pri Radovljici požgali veliko žago, so Nemci sestavili skupino talcev, med katerimi je bila tudi Rezka Dragar, in jih 16. oktobra v tem kraju postrelili.

Za narodno herojinjo je bila razglašena 15. julija 1951. Med leti 1980 in 1998 se je po njej imenovala krajevna skupnost Rezka Dragar-Črnuče.