HRIBARJEVO - Spominska plošča Milošu Zidanšku

Lokacija: Slovenija; Hribarjevo
Avtor: Ni podatka.
Opis: Pravokotna kamnita plošča z vklesanim napisom (odkrita leta 1952), je posvečena komandantu Šercerjevega bataljona narodnemu heroju Milošu Zidanšku, ki je na tem mestu padel v boju z Italijani 8. februarja 1942.

Spominska plošča je pritrjena na čelni fasadi hiše Hribarjevo 2.

Zidanšek Miloš, s partizanskima imenoma Vencelj in Zdravko, narodni heroj, je bil rojen 12. septembra 1909 na Straži na Gori (pri Dramljah) viničarju Jakobu in Lizi rojeni Polanec, padel v boju z Italijani 6. februarja 1942 na Hribarjevem (pri Velikih Blokah), 1949 prekopan v grobnico narodnih herojev v Ljubljani.

Osnovno šolo je obiskoval v Celju in Gotovljah, za peka se je izučil v letih 1925 – 1926 pri Maksu Janiču v Celju in bil v letu 1927 pri njem pomočnik, nato je nekaj mesecev služboval v Ribnici na Dolenjskem, med leti 1928 – 1930 v Zagrebu (tu je bil leta 1929 sprejet v SKOJ), v letu 1930 v Mariboru (sodeloval je v pekarski strokovni organizaciji in bil član pekovskega pevskega in tamburaškega zbora). V letih 1931 – 1932 je služil vojaški rok v Trebinju, med letoma 1932 – 1933 je bil v Zagrebu najprej pekovski pomočnik, potem skladiščnik v hotelu Palace. Sodeloval je pri pekovskem nogometnem klubu in sindikatu živilskih delavcev, kjer ga je v politično delo usmeril odbornik sindikata S. Margetić. V krog komunistov ga je uvedel partijski organizator v Zagrebu V. Špiranec. Leta 1933 je bil sprejet v KPJ, od 1934 dalje je sodeloval s pekom J. Krašem pri organizaciji obrambnih enot. V letu 1935 se je preselil v Zvonarničko ulico, kjer je imela njegova zaročenka L. Gjuren mlekarno, ki je bila zelo pomembna partijska javka. Tu je bil januarja 1936 aretiran, junija 1936 pa v Beogradu obsojen na 2 leti zapora, ki ga je prestajal v Sremski Mitrovici (od avg. 1936 do febr. 1937 je bil zaprt v Mariboru).

Po vrnitvi iz zapora, januarja 1938 ga je policija izgnala iz Zagreba. Odšel je k staršem v Medlog pri Celju in bil nekaj mesecev brezposeln. Aprila 1938 se je udeležil I. konference KPS v Šmiglovi zidanici nad Grajsko vasjo v Savinjski dolini (prisoten tudi J. Broz Tito), kjer so mu zaupali vodstvo KPS v Mariboru. Maja 1938 se je zaposlil v mariborski pekarni Scherbaum, vodil je ustanovitev okrožnega komiteja KPS (v času med junijem in oktobrom 1938 je bil zaradi komunističnega delovanja zaprt v Mariboru in Ljubljani), v letih med 1938 1941 bil sekretar okrožnega (od 1939 oblastnega) komiteja KPS v Mariboru, sindikalni organizator, tajnik Zveze živilskih delavcev in podpredsednik med strokovnega odbora v Mariboru. Izkazal se je pri organizaciji stavk, demonstracij (protidraginjskih in solidarnostnih s ČSR) in zbiranja podpisov za ustanovitev Društva prijateljev SZ ter v raznih v narodnoobrambnih in protifašističnih akcijah. S prepričljivo besedo in pogumnim zgledom je znal ustvarjati politično atmosfero. V letih 1939 in 1940 se je udeležil nekaterih pomembnih slovenskih in jugoslovanskih zborovanj KP, npr.: državnega posvetovanja KPJ (junija 1939 v Tacnu pri Ljubljani), II. konference KPS (dec. 1939 v Joštovem mlinu v Medlogu pri Celju), III. konference KPS (junija 1940 na Vinjah nad Dolskim, kjer je bil izvoljen za člana CK KPS), V. državne konference KPJ (okt. 1940 v Zagrebu, kjer je bil predlagan za kandidata CK KPJ). Ker mu je grozila konfinacija, se je januarja 1941 umaknil v ilegalo. Pred napadom na Jugoslavijo je bil vodja vojaške komisije pri PK KPS, aprila bil organizator odhoda partijskih prostovoljcev v jugoslovansko vojsko, kamor je vstopil tudi sam. Po razsulu Jugoslavije je prišel iz ilegale, se maja 1941 v Mariboru poročil s Slavico Komel, junija pa se znova vrnil v ilegalo.

Od začetka okupacije do decembra 1941 je bil organizator partizanstva v celotni severovzhodni Sloveniji kot član in vodja vojno revolucionarnega komiteja pri PK KPS za severno Slovenijo (pozneje je bil tudi sekretar tega komiteja). Pred 22. junijem je bil član vojaške komisije pri CK KPS, nato član Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet. Jeseni 1941 se je udeležil nekaterih pomembnih partizanskih akcij, med drugim boja Pohorske čete na Klopnem vrhu na Pohorju (septembra 1941), napada na Šoštanj, boja na Čreti in pohoda proti Brežicam (vse s Štajerskim bataljonom, oktobra in novembra 1941). Decembra 1941 ga je Glavni štab slovenskih partizanskih čet poklical v Ljubljano.
Od začetka 1942 je poveljeval III. bataljonu Ljubo Šercer, ki se je tedaj zadrževal na Kožljeku (Notranjska), pozneje pa na Blokah (blizu Verda). Februarja 1942 je vodil bataljonov napad na železniško postajo Verd. V spopadu z Italijani na Hribarjevem 6. februarja 1942 je padel; Italijani so ga 7. februarja pokopali na pokopališču pri Fari (blizu Nove vasi).

Po njem se je aprila 1942 poimenovala Rakovška četa (Bataljon M. Zidanška) in januarja 1944 XI. brigada SNOB (Brigada M. Zidanška).
Za narodnega heroja je bil proglašen 20. decembra 1951.

povzeto po Slovenska biografija