Prikaz objav z oznako Šercerjeva brigada. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Šercerjeva brigada. Pokaži vse objave

torek, 7. oktober 2014

RAKITNA - Skupni grob padlih borcev

Lokacija: Slovenija; Rakitna
Avtor: Ni podatka.
Opis: Kamnit pravokoten steber z belo marmornato ploščo na skupnem grobu padlih borcev Šercerjeve in Ljubljanske brigade ter Notranjskega odreda.

Grob je bil urejen 16.7.1960 in stoji na jugozahodnem vogalu pokopališča na Rakitni.

 




petek, 3. oktober 2014

GRAHOVO - Spomenik padlim v NOB

Lokacija: Slovenija; Grahovo
Avtor: arhitekt Anton Skuk
Opis: Spomenik v obliki zidanega kvadrastega obeliska s širšim spodnjim delom. Obelisk je obložen z marmornatimi ploščami, na spodnjem delu je vklesano posvetilo. Spomenik je bil odkrit leta 1968 in stoji na ploščadi v parku, jugozahodno od stare šole.

V neposredni bližini stoji nov spomenik zamolčanim žrtvam.
 





sreda, 1. oktober 2014

HRIBARJEVO - Spominska plošča Milošu Zidanšku

Lokacija: Slovenija; Hribarjevo
Avtor: Ni podatka.
Opis: Pravokotna kamnita plošča z vklesanim napisom (odkrita leta 1952), je posvečena komandantu Šercerjevega bataljona narodnemu heroju Milošu Zidanšku, ki je na tem mestu padel v boju z Italijani 8. februarja 1942.

Spominska plošča je pritrjena na čelni fasadi hiše Hribarjevo 2.

Zidanšek Miloš, s partizanskima imenoma Vencelj in Zdravko, narodni heroj, je bil rojen 12. septembra 1909 na Straži na Gori (pri Dramljah) viničarju Jakobu in Lizi rojeni Polanec, padel v boju z Italijani 6. februarja 1942 na Hribarjevem (pri Velikih Blokah), 1949 prekopan v grobnico narodnih herojev v Ljubljani.
Osnovno šolo je obiskoval v Celju in Gotovljah, za peka se je izučil v letih 1925 – 1926 pri Maksu Janiču v Celju in bil v letu 1927 pri njem pomočnik, nato je nekaj mesecev služboval v Ribnici na Dolenjskem, med leti 1928 – 1930 v Zagrebu (tu je bil leta 1929 sprejet v SKOJ), v letu 1930 v Mariboru (sodeloval je v pekarski strokovni organizaciji in bil član pekovskega pevskega in tamburaškega zbora). V letih 1931 – 1932 je služil vojaški rok v Trebinju, med letoma 1932 – 1933 je bil v Zagrebu najprej pekovski pomočnik, potem skladiščnik v hotelu Palace. Sodeloval je pri pekovskem nogometnem klubu in sindikatu živilskih delavcev, kjer ga je v politično delo usmeril odbornik sindikata S. Margetić. V krog komunistov ga je uvedel partijski organizator v Zagrebu V. Špiranec. Leta 1933 je bil sprejet v KPJ, od 1934 dalje je sodeloval s pekom J. Krašem pri organizaciji obrambnih enot. V letu 1935 se je preselil v Zvonarničko ulico, kjer je imela njegova zaročenka L. Gjuren mlekarno, ki je bila zelo pomembna partijska javka. Tu je bil januarja 1936 aretiran, junija 1936 pa v Beogradu obsojen na 2 leti zapora, ki ga je prestajal v Sremski Mitrovici (od avg. 1936 do febr. 1937 je bil zaprt v Mariboru).
Po vrnitvi iz zapora, januarja 1938 ga je policija izgnala iz Zagreba. Odšel je k staršem v Medlog pri Celju in bil nekaj mesecev brezposeln. Aprila 1938 se je udeležil I. konference KPS v Šmiglovi zidanici nad Grajsko vasjo v Savinjski dolini (prisoten tudi J. Broz Tito), kjer so mu zaupali vodstvo KPS v Mariboru. Maja 1938 se je zaposlil v mariborski pekarni Scherbaum, vodil je ustanovitev okrožnega komiteja KPS (v času med junijem in oktobrom 1938 je bil zaradi komunističnega delovanja zaprt v Mariboru in Ljubljani), v letih med 1938 1941 bil sekretar okrožnega (od 1939 oblastnega) komiteja KPS v Mariboru, sindikalni organizator, tajnik Zveze živilskih delavcev in podpredsednik med strokovnega odbora v Mariboru. Izkazal se je pri organizaciji stavk, demonstracij (protidraginjskih in solidarnostnih s ČSR) in zbiranja podpisov za ustanovitev Društva prijateljev SZ ter v raznih v narodnoobrambnih in protifašističnih akcijah. S prepričljivo besedo in pogumnim zgledom je znal ustvarjati politično atmosfero. V letih 1939 in 1940 se je udeležil nekaterih pomembnih slovenskih in jugoslovanskih zborovanj KP, npr.: državnega posvetovanja KPJ (junija 1939 v Tacnu pri Ljubljani), II. konference KPS (dec. 1939 v Joštovem mlinu v Medlogu pri Celju), III. konference KPS (junija 1940 na Vinjah nad Dolskim, kjer je bil izvoljen za člana CK KPS), V. državne konference KPJ (okt. 1940 v Zagrebu, kjer je bil predlagan za kandidata CK KPJ). Ker mu je grozila konfinacija, se je januarja 1941 umaknil v ilegalo. Pred napadom na Jugoslavijo je bil vodja vojaške komisije pri PK KPS, aprila bil organizator odhoda partijskih prostovoljcev v jugoslovansko vojsko, kamor je vstopil tudi sam. Po razsulu Jugoslavije je prišel iz ilegale, se maja 1941 v Mariboru poročil s Slavico Komel, junija pa se znova vrnil v ilegalo.
Od začetka okupacije do decembra 1941 je bil organizator partizanstva v celotni severovzhodni Sloveniji kot član in vodja vojno revolucionarnega komiteja pri PK KPS za severno Slovenijo (pozneje je bil tudi sekretar tega komiteja). Pred 22. junijem je bil član vojaške komisije pri CK KPS, nato član Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet. Jeseni 1941 se je udeležil nekaterih pomembnih partizanskih akcij, med drugim boja Pohorske čete na Klopnem vrhu na Pohorju (septembra 1941), napada na Šoštanj, boja na Čreti in pohoda proti Brežicam (vse s Štajerskim bataljonom, oktobra in novembra 1941). Decembra 1941 ga je Glavni štab slovenskih partizanskih čet poklical v Ljubljano.
Od začetka 1942 je poveljeval III. bataljonu Ljubo Šercer, ki se je tedaj zadrževal na Kožljeku (Notranjska), pozneje pa na Blokah (blizu Verda). Februarja 1942 je vodil bataljonov napad na železniško postajo Verd. V spopadu z Italijani na Hribarjevem 6. februarja 1942 je padel; Italijani so ga 7. februarja pokopali na pokopališču pri Fari (blizu Nove vasi).
Po njem se je aprila 1942 poimenovala Rakovška četa (Bataljon M. Zidanška) in januarja 1944 XI. brigada SNOB (Brigada M. Zidanška).
Za narodnega heroja je bil proglašen 20. decembra 1951.

povzeto po Slovenska biografija
 



nedelja, 11. avgust 2013

GOLUŠNIK – Spomenik in spominski park NOB

Lokacija: Slovenija; Golušnik (Trška gora pri Novem mestu)
Avtor: Ni podatka. Pokrovitelj ureditve je bila Srednja kmetijska šola Grm.
Opis: Na dveh naravnih kamnih sta pritrjeni dve glajeni temno sivi kamniti plošči. Na eni so imena 21 partizanskih enot in organizacij OF, ki so delovale na širšem območju Trške gore.

To so:
Okrožni odbor OF
Novomeška četa
1. dolenjski partizanski bataljon
Dolenjski odred
Krški odred
Zapadno dolenjski odred
Vzhodno dolenjski odred
Tomšičeva brigada
Gubčeva brigada
Cankarjeva brigada
Šercerjeva brigada
Šlandrova brigada
12. brigada
15. brigada – belokranjska
9. brigada – kočevska
14. želežničarska brigada
1. slovenska artilerijska brigada
Štab 15. divizije
1. brigada vojske državne varnosti
13 proleterska brigada Rade Končar
Primorsko goranski odred.

Na drugi, všečno prirezani plošči je posvetilo nad njo pa reliefna peterokraka zvezda, ki je zanimivo v temno sivi barvi.
Ob spomeniku so posajene lipe, ki ponazarjajo posamezne enote. Urejen je bil 17. oktobra 1987 in stoji na pobočju severozahodno od cerkve Marijinega rojstva na Trški gori, v naselju Golušnik, nasproti objekta Golušnik 30.





 



Lep razgled na Novo mesto.

sreda, 16. maj 2012

GRAČNICA - Spominsko obeležje živi zid

Lokacija: Slovenija; Laško; Gračnica
Avtor: Glej opis.
Opis: Najprej je vrsto let na mestu, kjer je padel in je pokopan komandant 1. bataljona Šercerjeve brigade in narodni heroj Ilija Badovinac, stal samo njegov spomenik. Leta 1983 pa je Rudi Stopar iz Sevnice, pesnik, pisatelj in ljubiteljski kipar, postavil še spominsko znamenje za otroke, udeležence živega zidu. Svojevrsten spomenik v obliki skupine telohovih cvetov simbolizira pričetek pomladi. Njihovi pestiči so v obliki zvezde. En cvet leži na tleh in simbolizira umrlega otroka, dva zlomljena cvetova pa ranjene otroke. Obeležje je izdelano iz oplemenitega jekla in kamna, zaokroža ga pladenj za sveče v obliki zvezde in Kajuhov verz iz njegove pesmi Štirinajsti diviziji v njegovem rokopisu: »Plovi pesem borb in zmage preko gmajn, gora.« Na nasprotni strani ceste pa je v breg do platoja zgrajenih troje stopnišč, ki nosijo imena treh brigad: Tomšičeve, Bračičeve in Šercerjeve. Te stopnice služijo tudi kot tribuna ob spominskih prireditvah.

V živem zidu je bilo udeleženih med 20 in 25 otrok, ki so jih nemški okupatorji uporabili za svoj ščit pred partizani 12. februarja 1944. Bil je zadnji dan prvega polletja, otroci so se vračali s filmske predstave, Nemci pa so se pomikali po dolini Gračnice, da bi presekali pot 14. diviziji. V napadu je bil ubit en otrok (13-letni Ivan Lapornik), štirje so bili ranjeni (Peter Deželak, Ivan Hliš, Ivan Požin in Anton Belej), ostali so bili nepoškodovani. V živem zidu so bili še: Cvetko Tišlar, Anton Belej, Silvo Kajtna, Alojz Biderman, Alojz Zamuda, Marica Klenovšek, Ana Stariha, Janez Kolar, Jože Lončar … (* podatki niso popolni).
Obeležje živega zidu je eno od postajališč na vsakoletnem spominskem pohodu po poteh 14. divizije od Sedlarjevega do Gračnice. Letos je bil že 37. Organizira ga Društvo za ohranjanje spomina na pohod XIV. divizije.