LJUBLJANA - Doprsni kip Danile Kumar-Andreje

Lokacija: Slovenija; Ljubljana

Avtor: Kipar Anton Sigulin.

Opis: Bronast doprsni kip narodne herojine Danile Kumar-Andreje na visokem kamnitem podstavku z reliefnim napisom je bil odkrit leta 1977.

Kip stoji v parku pred osnovno šolo Danile Kumar-Andreje, Godeževa ulica 11.

Danila Kumar-Andreja se je rodila 13. novembra 1921 v Kojskem v Goriških brdih. Leta 1928 se je skupaj z bratom, materjo in očetom preselila na Ježico. Njen oče je v tem času preživel marsikaj, kar je imelo vpliv na njeno in bratovo poznejše življenje. Oče Andrej se je takoj po odisejadi prve svetovne vojne vključil v komunistično gibanje na Goriškem, ki se je šele rojevalo. Bil je med tvorci komunistične partije Italije. Zaradi svoje dejavnosti je moral emigrirati, odšel je v Argentino, od tam pa v Jugoslavijo. Vso to je zapustilo trajne učinke na Andreji in njenem bratu Adrijanu, ko sta iskala svojo življenjsko pot.

Andreja je dokončala meščansko šolo in se po šoli za nekaj časa zaposlila v tovarni nogavic v Savljah, pozneje pa v trgovini Tičar. Tako je postala uslužbenka, a ostala je zvesta delavskemu razredu. Zaradi domače vzgoje, okolja in samostojnega pogleda na svet je že v zgodnji mladosti našla pot med komuniste. Po letu 1937 so se vrstili shodi v obliki izletov v naravo, ki jih je organizirala partija, bodisi v okviru Ljudske fronte, Zveze delovnega ljudstva, Kmečkih fantov in deklet ali pa delavskega kulturno prosvetnega društva Vzajemnost. Andreja je bila mlada, toda zelo pogumna. Na vseh teh zborih delovnega ljudstva je nastopala, bodisi kot govornica, bodisi kot agitatorka in organizatorka. Po letu 1939, ko se je gibanje delovnega ljudstva vedno bolj uveljavljalo, se je komunistično gibanje vedno bolj kazalo kot edina in prava pot v boju za pravice delavca, kmeta, inteligenta. Andreja je v okviru delavskega društva Vzajemnost na Ježici pridobila več mladink, ki so pozneje v času revolucije odigrale z njo vred pomembno vlogo.

V septembru 1939 se je pričela obnavljati organizacija komunistične mladine Jugoslavije in Slovenije. Tako je bilo tudi na ljubljanskem Posavju. Že v tem mesecu je bil ustanovljen aktiv za Črnuče in Ježico. Članica tega aktiva je postala tudi Danila. Tako je postala komunistka, čeprav je temu gibanju pripadala že leta prej, saj je opravljala naloge partije že kot otrok.

V začetku leta 1941 je postala članica partije. Sprejemala je vedno večje naloge v zvezi z agitacijo in propagando ter razširjanjem ilegalnega tiska, razen tega je delala pri dobavi različnega materiala našim tehnikam, ki so razmnoževale ta tisk. Zaradi zvez, ki jih je imela, je uspela tudi v tem. Pri vsem tem pa ni ostala neopažena. Julija 1942. leta jo je prijela italijanska policija. Danila je izkoristila prvo priložnost in ušla iz zapora in nato bila do januarja 1944. leta v Tomšičevi brigadi na različnih političnih dolžnostih. Bila je bolničarka, kar je bilo svojstveno za vse partizanke, politdelegat voda, namestnik politkomisarja čete in končno bataljona. V vsem tem času se je izkazala v političnem in vojaškem pogledu. Tako je pri Litiji prevzela poveljstvo čete, ko je padel poveljnik, in jo je izpeljala iz obroča. Njene zasluge, kvalitete in osebna skromnost so odločile jeseni 1943, da je Andreja postala aktivistka ženskega gibanja. Januarja 1944 je bila poslana na Gorenjsko kot članica sekretariata Pokrajinskega odbora SPZZ. Vneto se je lotila danih nalog in ni mirovala, obiskovala je v vaseh naše žene, ki so bile nosilke gibanja v tistem času.

Toda ni imela sreče, kajti padla je v nemško zasedo pod Lubnikom nad Škofjo Loko. To se je dogodilo 18. marca 1944, ko se je vračala s sestanka. Padla je pod streli nemške policijske zasede. Tako se je končalo življenje Andreje, ki je bila zgled mladinske revolucionarke pred vojno in borke v času revolucije.

Povzeto po: Loški razgledi.

Za narodnega heroja je bila razglašena 20. decembra 1951. Po njej je v Stožicah imenovana osnovna šola, leta 1979 pa so na osnovni šoli v Kojskem odkrili spominsko ploščo.