petek, 25. november 2011

ŽUŽEMBERK - Spomenik NOB

Lokacija: Slovenija; Žužemberk - Cvibelj
Avtor: Arhitekt Marjan Tepina
Opis: Na vzpetini Cvibelj nad Žužemberkom (imenovani tudi Tumplac) je največja partizanska grobnica v Sloveniji. Kostnica je skupna za umrle iz večih grobišč po Suhi krajini. Vitek spomenik nad njo, viden daleč naokoli, zlasti pa v pokončne plošče vklesana imena 1150 partizanov, aktivistov OF, ki so kot antifašisti izgubili življenje med vojno, internirancev in tudi pripadnikov mednarodnih enot, ki so bile v sestavi slovenske narodnoosvobodilne vojske – spomenik vsem njim, ki so tu na večni straži, opozarjajo sedanje in bodoče rodove na okupatorjevo nasilje na območju Suhe krajine nad upornim slovenskim ljudstvom ter na boje, ki so tod divjali v času 2. svetovne vojne.
Veličastno obeležje, postavljeno v spomin žrtvam za svobodo, s svojo monumentalnostjo obvladuje celotno gornjo dolino Krke in v človeku, ki se vzpenja k njemu, vzbuja spoštovanje in veličino. Obdajajo ga tišina, mir in spomini. Opozarja na grozote vojne. S svojo vitko linijo in navzgor obrnjenimi kipečimi oblikami simbolizira vso tisto notranjo svetlobo, ki je ljudstvo dvignila kvišku, k uporu in ga predala revolucionarni vznesenosti in poletu. Postavljen, da spominja na najtežje in najslavnejše dni naše zgodovine.
Na območju Suhe krajine so umirali borci in borke legendarnih partizanskih enot, zlasti pripadniki 7. korpusa, pa tudi borci proti fašizmu in nacizmu iz drugih republik nekdanje Jugoslavije, držav nekdanje Sovjetske zveze, iz Italije, Avstrije, Češke, Litve in še katere države.
Do sedaj je na spomeniku 1150 padlih borcev in umrlih žrtev, od tega jih je 243 s širšega območja Žužemberka (69 padlih borcev od skupno 231 borcev iz tega območja, 143 ubitih civilnih žrtev, 31 umrlih od skupno 261 interniranih).
Spomenik je postavil Republiški odbor ZZBNOB Slovenije 22. 06. 1961, ob 20-letnici vstaje slovenskega naroda v okviru celotne republike ter tudi praznika občine Žužemberk.
Aluminijast obelisk je težak 4500kg, 16-metrski spomenik meri v višino z betonskim podstavkom vred skoraj 25m. Pod spomenikom je grobnica, vendar v njej niso pokopani vsi, katerih imena so navedena na ploščah – nekatere so sorodniki po vojni prekopali na pokopališča v domačih krajih. Zaslediti pa je tudi podatek, da na ploščah manjka še 985 imen.
Spomenik je bil prvič obnovljen leta 1973, drugič leta 1988, ko so ob spomeniku na novo postavili 9 granitnih blokov (oblikovna reštev arh. Jova Grobovška) in tretjič leta 2004, ko so med drugim obnovili napise in uredili okolico.
Danes je spomenik vpisan v Zbirni register dediščine, ima status kulturnega spomenika in status spomenika tujih armad, v postopku pa je pridobtev statusa spomenika državnega pomena. Seznam padlih partizanov, aktivistov in sodelavcev OF v Suhi krajini iz leta 1961 hrani Dolenjski muzej Novo mesto, seznam imen iz leta 1988, ki so danes zapisana na spomeniku, pa ZVKDS OE Novo mesto.
povzeto po: Škufca, J., Kocijan, L., Bregar, M.: Spomenik narodnoosvobodilne vojne pri Žužemberku. Novo mesto, Zveza društev združenj borcev za vrednote NOB, območni odbor, 2007.






 

4 komentarji:

  1. Če se ne motim, imaš tudi ene nočne slike?

    OdgovoriIzbriši
  2. Ekola, a si vidu? Nartalejpšejša! :D

    OdgovoriIzbriši
  3. Slovenske zgodovine, 1941- 1946, ne moremo in ne smemo poenostavljati.
    Inštitut za novejšo zgodovino je ugotovil, da je največ žrtev povzročil nemški okupator, več kot 31.700.
    Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej.
    Izgube okupatorjev pa so 7.800 mrtvih.
    ------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
    Slovenske zgodovine med letoma 1941 in 1946 ne moremo in ne smemo poenostavljati.
    Komunistična partija je ves čas vojne in seveda še po njej nadvse pretkano igrala svojo dvolično vlogo z enim samim zelo jasnim ciljem: prevzeti oblast. Začelo se je že na ustanovnem sestanku pri Vidmarjevih: protiimperialistična fronta, kot so jo imenovali 27. aprila 1941, je bila v govorici tistega časa fronta, uperjena proti angleškim in ameriškim imperialistom. Šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo so komunisti zamenjali sovražnika in pričeli uporabljati naziv Osvobodilna fronta. V drugem letu vojne je Komunistična partija s svojimi eksekutorji izvedla veliko strašnih zločinov nad civilnim prebivalstvom in nad duhovniki, predvsem na Notranjskem in Dolenjskem.
    Nastanek domobranstva in državljanska vojna sta bila del premišljenega načrta Partije, ki si po končani vojni nikakor ni želela demokracije: političnega nasprotnika so prisilili v sodelovanje z okupatorjem in ga zato že vnaprej onemogočili. In ker tudi to ni bilo dovolj, so po končani vojni pobili desettisoče civilistov.
    Brezna na Rogu, Huda jama in številna druga grobišča pričajo o zločinih, ki nikoli niso bili kaznovani.
    Strinjam se: sodstvo ne sme biti del dnevne politike. Toda preiskovalci, tožilci in sodniki morajo razumeti, koliko nedolžnih, vsega spoštovanja vrednih ljudi trpi zaradi njihove neodločnosti. Partizani so res večinoma že pokojni, njihove družine pa še vedno čutijo breme krivde, ki jo – povsem izkrivljeno – pripisujemo celotnemu osvobodilnemu gibanju.
    Če bi Ivana Mačka Matijo ali Mitjo Ribičiča obsodili zaradi zločinov, ki sta jih ukazala, če bi Komunistično partijo jasno označili za zločinsko združbo, potem bi tudi na partizanski boj lahko gledali z občudovanjem in ponosom.
    Če je možna posthumna rehabilitacija, naj se izpelje tudi posthumna obsodba.
    Sodstvo naj pokaže, da razume svojo odgovornost pri narodni spravi.
    Prof. dr. Matjaž Zwitter, Ljubljana
    Vir:DELO, Sobotna priloga, 04.01.2014; » So bili vsi na napačni strani?«
    Oče dr. Zwittra se je po kapitulaciji fašistične Italije iz koncentracijskega taborišča v Aprici prebil do osvobojenega ozemlja in bil tu direktor partizanskega Znanstvenega inštituta!? Njegov stric dr. Marjan Žiliči je pri 25 letih kot partizanski zdravnik reševal ranjence v Brkinih!
    Prof. dr. Matjaž Zwitter je bil zdravnik specialist na Onkološkem inštitutu v Ljubljani ter profesor na mariborski in ljubljanski medicinski fakulteti
    --------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------»Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik", pravi gospod Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu.
    -------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
    »Če bi se distancirali od revolucije, če bi priznali njeno narodno razdiralno vlogo med samo vojno in po njej, če bi se Zveza združenj borcev kritično distancirala od revolucije, ki je že med vojno, še posebej pa prva leta po njej naredila ljudem toliko hudega, bi bilo prav », pravi tudi dr. Spomenka Hribar.
    Strinjam se.
    Franc Mihič

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Zahvaljujem se za obsežen komentar.

      Vabljeni k ogledu ostalih objav.

      Izbriši