METLIKA – Grad – belokranjski muzej

Lokacija: Slovenija; Metlika

Opis: Mestni grad, grajsko jedro s stanovanjskimi trakti okvirja notranje arkadno dvorišče. V gradu, na naslovu, Trg svobode 4, je Belokranjski muzej. Pred gradom je Spominski park NOB. Grad stoji v jedru srednjeveške Metlike, na njenem najvišjem delu, nad dolino potoka Obrh.

Opis stalne razstave:
Življenje ljudi v Beli krajini od prazgodovine do sredine 20. stoletja.

Uvod v razstavo je petnajstminutni film Podobe Bele krajine, ki z besedo in sliko seznani obiskovalce z zgodovino ter s kulturno in naravno dediščino pokrajine med Gorjanci in Kolpo. V sprejemnici muzeja je na ogled še zanimiva zbirka radijskih aparatov.
Bela krajina je svojevrstna tako v geografskem kot etničnem, kulturološkem in zgodovinskem pogledu. Kdo vse so bili njeni prebivalci niti ne vemo točno, so pa najstarejši ohranjeni predmeti, ki so jih uporabljali, iz časa mlajše kamene dobe. Od takrat (sredi 5. tisočletja pr. Kr.) do pozne antike so tu živela razna ljudstva, ki so za seboj puščala sledove, danes vidne v arheološki zbirki Belokranjskega muzeja.
V kulturnozgodovinski zbirki je prikazana zgodovina Bele krajine od nastanka mest v 14. stoletju do Ilirskih provinc. Zlasti težki časi so bili v 15. in 16. stoletju. Ko so Turki leta 1408 pri Metliki prvič prestopili tla nekdanje Kranjske, so v naslednjih 170-ih letih še velikokrat morili, požigali in plenili po Beli krajini. Da bi se dežela ubranila napadov, je bil v 16. stoletju ob meji zgrajen obrambni sistem, imenovan Vojna krajina, ki so jo poselili Uskoki, pred Turki pobegli Srbi in Hrvati.
Največ predmetov in drugega gradiva je povezanih z Belokranjci, ki so predstavljeni v etnološki zbirki. Ime Beli Kranjci se je pojavilo v prvi polovici 19. stoletja po tedaj tu splošni beli noši in ti prebivalci jugovzhodnega dela nekdanje dežele Kranjske so dali ime celi pokrajini. Prikaz sledi spominu na resnične ljudi, ki so na razstavi prisotni s svojimi predmeti, fotografijami, dokumenti, glasovi. Na tiste, ki so se vse življenje spogledovali z revščino, pa so vseeno peli, tkali lepe otirače in delali še lepše pisanice. Na meščane, ki so po materialnem bogastvu zelo zaostajali za onimi v večjih mestih, po duhovnem pa so jih morda celo prekašali, ko so ustanavljali prva društva na Dolenjskem in Slovenskem.
Zbirka novejše zgodovine opozarja na najpomembnejše dogodke v prvi polovici 20. stoletja. Ob prelomu stoletij so težke gospodarske razmere prisilile na tisoče Belokranjcev, da so se izseljevali v razne evropske dežele, največ pa v Ameriko. V stari Jugoslaviji se je Bela krajina le počasi trgala iz zaostalosti. Bila je brez vsake industrije; imela je le nekaj večjih obrtnih delavnic in premogovnik Kanižarico. Ob izbruhu druge svetovne vojne so jo zasedli Italijani, po kapitulaciji Italije v septembru 1943 pa je dežela med Kolpo in Gorjanci postala svobodno partizansko ozemlje, kar je bil edinstven pojav ne le v drugi svetovni vojni, temveč v zgodovini vojskovanja sploh.