SPODNJE PIRNIČE - Rojstna hiša narodnega heroja Franca Rozmana-Staneta

Lokacija: Slovenija; Spodnje Pirniče

Avtor: Glej opis.

Opis: Rojstna hiša narodnega heroja Franca Rozmana-Staneta, na kateri je vzidana napisna plošča (odkrita leta 1952), je bila leta 1983 preurejena v spominski muzej po načrtih arhitekta Marjana Lobode.
Hiša stoji na severovzhodnem robu naselja na naslovu Spodnje Pirniče 41. Pot do muzeja je označena.
Pred hišo jer na pokončnem granitnem podstavku bronast Rozmanov doprsni kip (M. Kocković, 1980).

Franc Rozman-Stane (Tekst je povzet po letaku, ki ga dobite v muzeju)
Prva svetovna vojna je že na svojem začetku prizadela družino Rozman iz Spodnih Pirnič pod Šmarno goro pri Ljubljani. Oče Franc je jeseni 1914 padel na ruski fronti, mati je ostala sama s štirimi majhnimi otroki, od katerih tretji, France, je bil rojen 27 marca 1911. Zaradi slabih gmotnih in drugih razmer je mali France že z devetimi leti postal hlapček in pastir pri sosedovih. Skrbnik Rozmanovih otrok zanje ni skrbel, fant je rasel prt svojem učitelju Alojziju Macarolu, primorskemu Slovencu, ki je svoje učence vzgajal v napredni slovenski in protifašistčni miselnosti. Osnovno šolo je France končal leta 1925. Petnajstleten je dobil novega skrbnika Tineta Rožanca, udeleženca oktobrske revolucije in komunista. Življenje se je obrnilo na bolje. Z Rožančevo pomočjo se je izučil za peka pri naprednem mojstru Lovru Cimpermanu, kar je odločilno vplivalo na njegovo nadaljnjo politično usmeritev in živo zanimanje za probleme delavskega razreda. Ko je France jeseni 1933 odslužil vojaški rok in se vrnil domov, ni več našel stalne zaposlitve, saj je bil to čas najhujše gospodarske krize pri nas.
Julija 1936 se je začel vojaški upor proti legalni republikanski vladi v Španiji. Španska in jugoslovanska komunistična partija sta pozvali na pomoč španskemu ljudstvu in zakoniti vladi. Franc Rozman se je temu pozivu odzval. Septembra 1936 je odpotoval v Španijo in bil med prvimi jugoslovanskimi prostovoljci. V Španiji je z odličnim uspehom končal podoficirsko šolo, dosegel čin kapetana in postal komandant bataljona. Njegova sposobnost in veselje do vojaškega poklica, borbenost, organizacijske sposobnosti so tu prišle do polne veljave.
Po zmagi frankistov se je 1939 leta z mnogimi interbrigadisti umaknil v Francijo, kjer so jih francoske oblasti sprejemale kot sovražnike in jih zapirale v taborišča. V francoskih taboriščih je ostal Franc Rozman do pomladi 1941. Tudi tu je bil aktiven organizator internirancev. Zaradi svojih sposobnosti je postal poveljnik slovenskih interbrigadistov. Junija 1941 se je po navodilih komunistične partije Jugoslavije s tovariši prijavil na delo v Nemčijo. Iz Metssna, kjer je delal, se je julija 1941 ilegalno vrnil v domovino.
V Ljubljani se je takoj vključil v narodnoosvobodilno gibanje, saj je lahko pomagal z izkušnjami borca iz španske državljanske vojne. Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet ga je imenovalo za vojaškega inštruktorja. Obiskoval je partizanske enote v bližini Ljubljane in jim svetoval pri organizaciji in delu na sploh. Ko je nameraval obiskati rašiško četo, si je vzel nekaj ur, da je po dolgem času in zadnjič obiskal domačijo, kjer je gospodaril brat Martin.
Jeseni 1941 je Franc Rozman - Stane Mlinar prevzel novo nalogo. Glavno poveljstvo ga je postavilo za komandanta 1 štajerskega bataljona. Ta je novembra 1941 zaradi izdaje doživel hude izgube, zato je bil iz dolenjskih čet ustanovljen Il štajerski bataljon, ki mu je prav tako poveljeval Stane. Njegova naloga je bila prodreti v nemško okupacijsko cono, a je bil bataljon za takšno vojaško operacijo še premalo izkušen. Komandant Stane je vedel da morajo imeti borci za večje vojaške akcije tudi primerno teoretično znanje. Zato je v prvi partizanski zimi ustanovil vojaško-politično šolo, ki je usposobila borce za težje preizkušnje. Na pomlad je imel komandant Stane najbolj vzorno urejene m politično zgrajene bojne enote. Med slovenskimi partizani se je že razširil glas o junaškem partizanskem komandantu, ki so ga njegovi soborci spoštovali in občudovali. Število borcev bataljona je naraščalo, tako da so se bataljoni združili v 1 slovensko brigado. Po reorganizaciji pa se je formacija preimenovala v Il grupo odredov.
Borci so se pod Stanetovim poveljstvom kmalu izkazali v bojih. Slavne so bitke II. grupe na Jančjem, kjer so premagali elitne nemške enote. Pa pri Muljavi, kjer je 500 partizanov po tridnevnih bojih pognalo v beg 6000 Italijanov. Legendaren je pohod II. grupe odredov na Štajersko. Šla je preko dolenjske, Dolomitov in gorenjske. Pohod je trajal tri mesece, borci so se na štajerskem zbrali v začetku septembra. Zmage in porazi so gradilli komandanta Staneta. Posebno hud udarec je bil zanj uničenje pohorskega bataljona, ki ga je še posebno cenil.
1 maja 1943 je bil Franc Rozman-Stane povišan v čin generalmajorja. Njegov značaj, znanje in izkušnje se ga tako zelo odlikovale in prekalile, da je bil komaj dvaintridesetleten imenovan za komandanta narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije. Tedaj je slovenska partizanska vojska že začela preraščati v pravo revolucionarno armado. Že tedaj je Stane postajal legenda. To je dosegel s tovarištvom, z domiselnostjo in zgledom. Na tem je temeljilo zaupanje vanj. 1 septembra 1944 je bil povišan v generallajtnanta. Težko je bilo sporočiti slovenskim partizanom in zavednemu slovenskemu narodu, da je na položaju, ko je preizkušal novo orožje, 7. Novembra 1944 padel njihov priljubljeni in cenjeni komandant.
Franca Rozmana-Staneta je predsedstvo Avnoj 11 novembra 1944 odlikovalo z redom narodnega heroja.