IŠKI VINTGAR – Bercetova partizanska bolnišnica Krvavice

Lokacija: Slovenija; Iški Vintgar
Avtor: Glej opis.
Opis: Iška ali Krvavice je prva prava, zunanja partizanska bolnišnica na slovenskih tleh, ki je nastala 20. maja 1942 v Iškem Vintgarju. Na skrbno izbranem mestu, s pristopom po vodi, jo je zgradil izkušen partizanski bolničar France Berce, ki je bil ves čas njenega delovanja tudi njen upravnik in hkrati edini zdravstveni delavec, bolnišnico sta obiskovala še zdravnika Marjan Južnič in Dušan Mravljak.

Bolnišnica je delovala v skupini lesenih barak ob vznožju pečin na strmih gozdnatih pobočjih zahodno nad sotesko Vintgarja, jugozahodno od gostišča v Iškem Vintgarju. V italijanski ofenzivi julija 1942 jo je sovražnik odkril in požgal, osebje z ranjenci pa se je še pravočasno umaknilo dober kilometer proč, kjer so postavili novo barako. Belogardisti so kasneje tudi to požgali, vendar se je celotna ekipa z ranjenci še pravočasno umaknila na varno. Vrnili so se na staro mesto prve barake in jo prenovili. 

Tri barake (kuhinja, bolniška soba) so bile po vojni (1952) večkrat obnovljene.
V približno stotih slovenskih partizanskih bolnišnicah se je v času NOB zdravilo okoli 11.000 ranjencev in bolnikov. Po nekaterih virih je v NOB sodelovalo 183 zdravnikov od osemstotih, kolikor jih je tedaj premogla dravska banovina. Štirje so bili iz drugih republik, osemnajst pa je bilo tujcev. Od 350 medicincev jih je v partizane odšlo 201. Partizanska saniteta je živela svoje, še bolj burno življenje tudi izven bolnišničnih postojank, se pravi v samih borbenih enotah Narodnoosvobodilne vojske in Partizanskih odredov, kot mobilna saniteta z raznimi organizacijskimi oblikami, do najbolj kvalitetnih, se pravi, do potujočih kirurških ekip, ki so obvladovale s svojimi vrhunskimi operaterji naloge tedanje vojne kirurgije in ki so nudile svojo takojšnjo pomoč kar v neposredni bližini vojnih operacij. 

Zavezniki po vojni, pa tudi tisti, po večini britanski opazovalci, člani zavezniških misij, ki so se mudili med partizani, so lahko le nemo opazovali vrhunsko organiziranost naše sanitete. Sovražnik se je posluževal vsega, da bi jo ohromil ali jo uničil, da bi z njenim uničenjem omajal in naposled zrušil borbeno moralo partizanov. Samo z globoko in predano vero v svetlo stvar in v zmago partizanske vojske, je bilo moč razviti čuječnost, premetenost, drznost in osebno junaštvo, lastnosti in kreposti, s katerimi so kljubovali krutim sovražnikovim silam in nakanam. Partizanska medicina je herojska in pomeni epopejo v zgodovini slovenske medicine nasploh. O herojstvu naroda je pričal neideološki in svetal spomin – zemljevid Slovenije z označenimi partizanskimi bolnišnicami, postavljen v avli UKC Ljubljana – ki je bil odstranjen zaradi subjektivne presoje in nikakor ne zaradi objektivnih okoliščin, ki naj bi jih narekovala prenova avle UKC.

Precej dragocenih žrtev je zahteval ta neizprosen boj na življenje in smrt. Dolga je vrsta padlih partizanskih zdravnikov in zdravnic, medicincev in medicink, mučencev – talcev. Darovali so svoja življenja v naročje večne Caritas – za svobodo in blaginjo svojega naroda.

Povzeto po Črtu Kanoniju.