Avtor: Ni podatka.
Opis: Pravokotna plošča iz svetlega naravnega kamna z napisom je posvečena družini Rode, katere pet članov je leta 1943 padlo v NOB. Ploščo so odkrili leta 1955; vzidana je na fasado hiše, iz katere izhaja družina Rode (hiša stoji na skrajnem severozahodnem koncu vasi ob cesti, na naslovu Veliko Mlačevo 2).
Številna Rodetova družina je nadvse aktivno sodelovala v
narodnoosvobodilnem boju. Odtod tudi njen visok krvni delež domovini.
Leta 1932 so se iz Horjula preselili v Veliko Mlačevo. Takoj
po okupaciji leta 1941 so se vsi pri hiši vsak po svoje vključili v
narodnoosvobodilno gibanje.
Jerneja Rodeta so zaradi otrok, ki so bili v partizanih, z
ženo in 12-letno hčerko Ivano poleti 1942 odpeljali v internacijo v Italijo. Po
kapitulaciji Italije se je vrnil domov. Postal je član rajonskega odbora OF
Žalna – Račna. Kot odposlanec slovenskega naroda je od 1. do 3. oktobra 1943
sodeloval na zboru v Kočevju. Med nemško ofenzivo so ga aretirali in 7.
novembra 1943 v Boštanju ustrelili.
Sin Franc se je izučil za trgovskega pomočnika, nakar je
služboval v Črnomlju, Ogulinu in Zagrebu. Tu je bil sprejet v KPJ. Leta 1940 se
je zaposlil na Vrhniki. Po okupaciji Jugoslavije je delal kot terenec in
obveščevalec OF, bil pa je tudi sekretar partijske celice na Stari Vrhniki.
Leta 1942 so ga Italijani po izdaji aretirali in zaprli na Vrhniki, pozneje pa
so ga odpeljali v internacijo v Italijo. Po vrnitvi po kapitulaciji Italije je
nadaljeval delo kot aktivist OF. Kmalu so ga aretirali belogardisti in 26.
oktobra 1943 v gozdu pod Verdom zverinsko ubili.
Sin Janko, po poklicu zidar, je kot organizator OF ob
ustanovitvi Okrožnega komiteja KPS Grosuplje junija 1941 postal njegov član.
29. oktobra 1941 so ga Italijani aretirali in zaprli v Grosupljem skupaj z
Dolfetom Jakhlom in Radkom Poličem, vendar jim je uspelo še isto noč pobegniti
iz zapora. V Grosupeljski partizanski četi je postal namestnik komandirja s partizanskim
imenom Ilija, spomladi pa komandir čete v II. grupi odredov, ki se je po njem
imenovala Ilijeva četa. Kot komandant 3. bataljona Cankarjeve brigade je 29.
junija 1944 junaško padel ob napadu na ustaško postojanko Bosiljevo na
Hrvaškem.
Hči Francka, delavka v tovarni Motvoz in platno v
Grosupljem, je bila pogumno dekle. Proti koncu leta 1941 je bila sprejeta v
SKOJ, junija 1942 pa je odšla v partizane. Kot borka Gubčeve brigade je bila v
boju ob železniški progi pri Semiču 18. marca 1943 težko ranjena. Prenesli so
jo v partizansko bolnišnico Spodnji Hrastnik na Kočevskem Rogu, kjer je 28.
marca 1943 umrla.
Hči Zalka, tkalka, je kot mladinska aktivistka delovala v
tovarni Motvoz in platno, spomladi 1942 pa se je morala umakniti v ilegalo. Ko
je 11. marca 1943 padla pod belogardističnimi kroglami s skupino tovarišev pri
Pecah pri Šentjurju, današnjem Podtaboru, je bila članica Okrožnega komiteja
KPS Grosuplje.
povzeto po: Lojze Kikelj
(ur.): Pomniki NOB v občini Grosuplje. Grosuplje, 1987.
Ni komentarjev:
Objavite komentar