Lokacija: Slovenija; Ljubljana
Avtor: Kipar Janez Boljka, ureditev arhitekt Nikolaj Bežek
Opis: Visoka, valjasta, reliefna skulptura, stoji na nizkem, kvadrastem, kamnitem podstavku z vklesanim napisom, upodablja glave vojakov in bolničark ter simbolne atribute.
Spomenik stoji v zahodnem delu Dvornega trga ob Gosposki ulici, pod palačo univerzo proti Hribarjevemu nabrežju. Postavljen je bil leta 1981.
Napis v talni plošči pravi:
Slovenskim vojnim dobrovoljcem in prostovoljcem borcem za osvoboditev, združitev in enakopravnost jugoslovanskih narodov v letih 1912-1918.
Dobrovoljci so bili več kot klasični junaki neke vojne, saj jih je poleg poguma gnala zavest, da ima njihovo dejanje tudi ogromen nacionalni pomen.
Z najvišjimi srbskimi in tujimi odlikovanji so bili odlikovani naslednji slovenski dobrovoljci v srbski vojski 1912–1918:
• Franjo Cajs, rez. častnik – dobrovoljec 1. polka 1. brigade 1. srbske dobrovoljske divizije 1916 v Odesi, nosilec Karađorđeve zvezde z meči, ruskega in romunskega vojnega križca;
• Vinko Janež – Vinko Bosanac, rez. podporočnik 1. srbske dobrovoljske divizije 1916 v Odesi, solunski borec Šumadijske divizije, nosilec zlate kolajne Miloša Obiliča, ruskega reda sv. Ane in sv. Stanislava in romunske krone;
• Antonija Javornik – Natalija Bjelajac, narednica, nosilka Karađorđeve zvezde z meči, albanske spomenice, dveh zlatih medalj za pogum Miloša Obilića, reda belega orla z meči, francoskega reda legije časti – skupno 12 srbskih in tujih odlikovanj;
• Martin Javornik, kapetan srbske vojske, padel 1914 na Ceru, posmrtno odlikovan s Karađorđevo zvezdo z meči;
• Vitomir Jelenc – Fedor, rez. podporočnik, dobrovoljec srbske vojske 1914 in udeleženec umika čez Albanijo, solunski borec, nosilec francoskega in češkega vojnega križa, zlate medalje za pogum Miloša Obilića in albanske spomenice;
• Franjo Kolarič, rez. podporočnik 1. srbske dobrovoljske divizije, nosilec zlate medalje za pogum Miloša Obilića;
• Venceslav Kopal, rez. podporočnik 1. srbske dobrovoljske divizije, nosilec Karađorđeve zvezde z meči 4. stopnje;
• Leopold Kovač, vojak 1. srbske dobrovoljske divizije, nosilec Karađorđeve zvezde z meči;
• Jaka Koželj, rez. kapetan 2. razreda 1. srbske dobrovoljske divizije, nosilec Karađorđeve zvezde z meči, belega orla z meči 4. stopnje in sv. Save 4. stopnje;
• Franjo Kreačič, narednik 1. srbske dobrovoljske divizije, nosilec treh odlikovanj;
• Štefan Levišnik, rez. častnik, dobrovoljec srbske vojske 1914, nosilec Karađorđeve zvezde z meči;
• Viktor Merlak, prostovoljec v srbskem uporu v Bosni in Hercegovini 1875, za izjemen pogum v bojih ob Drini odlikovan s Karađorđevo zvezdo z meči (prvi odlikovanec);
• Avgust Škabar, rez. podporočnik 1. srbske dobrovoljske divizije, iz Maribora, nosilec Karađorđeve zvezde z meči 4. stopnje;
• Franjo Troha, narednik 1. srbske dobrovoljske divizije 1916 v Odesi, nosilec Karađorđeve zvezde z meči;
• Franc Vulč, rez. častnik 1. srbske dobrovoljske divizije, nosilec ruske in zlate medalje za pogum Miloša Obilića;
• Franc Zorič, solunski in koroški borec, 1918 odlikovan s Karađorđevo zvezdo z meči, zaradi napačnega naslova so mu odlikovanje vročili šele leta 1934;
• Anton Zupanič, dobrovoljec – kaplar srbske vojske 1914, nosilec Karađorđeve zvezde z meči.
Med vsemi pa izstopa življenjska zgodba Antonije Javornik – Natalije Bjelajac.
Antonija Javornik (13. 05. 1893, Maribor – 16. 08. 1974, Beograd) je bila prva in najbolj pogumna slovenska prostovoljka v srbski vojski v obeh balkanskih vojnah in v prvi svetovni vojni.
Marca 1912 je, po dveh neuspelih poskusih prebega iz Avstro-Ogrske, iz Maribora odšla v Zemun in od tam ilegalno preko Save v Beograd in naprej v Kragujevac, k stricu Martinu Javorniku, poročniku avstro-ogrske vojske na službi v BiH, ki je zbežal v Kragujevac, kot prvi častnik te vojske in se pridružil srbski vojski, ki se je v 1. balkanski vojni ogorčeno borila proti turški vojski. (Martin je kasneje postal bataljonski poveljnik v 11. pehotnem polku Karađorđe.) V Srbiji se je Antonija pridružila vojski kot bolničarka v polkovni bolnišnici.
Ker je bilo dezertiranje ali samovoljno zapuščanje avstro-ogrske vojske zelo strogo kaznovano, odhod na nasprotno stran oz. med dobrovoljce pa veleizdaja, kaznovana s smrtjo, je mlada Mariborčanka v Srbiji postala Natalija Bjelajac, da bi s tem odvrnila pozornost avstrijskih oblasti od sorodnikov v Mariboru.
Natalija je v srbski vojski uživala velike simpatije srbskih vojakov, saj je pri njih veljalo, da dekleta lahko sicer skrbijo samo za celjenje ran in prinašanje vode, kot je to počela znana kosovska djevojka… da pa bi nosila puško in jurišala na sovražnika – tega srbski vojaki niso mogli razumeti. Pravili so ji tudi »vražja Slovenka«, kar je pomenilo večje priznanje kot vseh njenih dvanajst odlikovanj po prav toliko ranah.
Svoj bojni krst je doživela iznad Drenika, na koti 550. Bila je v prvem bataljonu, stric Martin pa v drugem, vendar oba v prvi bojni vrsti. Doživela je pravo klavnico, vendar je pripomogla, da so njeni soborci zajeli bolgarsko topniško baterijo. Tako si je zaslužila prvo zlato – Obilićevo medaljo za pogum. Po končanih balkanskih vojnah je nekaj časa delala kot bolničarka po vojaških bolnišnicah, vendar vedno ob strici Martinu, ki je že postal kapetan 2. razreda in poveljnik čete. Ob začetku 1. svetovne vojne, sredi slavne cerske bitke in srbske zmage, je ob splošnem veselju vojakov Natalijo doletela strašna vest; stric Martin je v boju omahnil. Njegovo ime je zabeleženo na plošči skupne grobnice srbskih vojakov na Ceru.
Natalija je stoično prenašala vso tragiko, ki je doletela srbsko vojsko: umik na jug, kalvarijo pohoda skozi albanske soseske in planine, umiranje soborcev in prijateljev na otoku Krfu in nazadnje – odhod na solunsko fronto. Po prihodu na solunsko fronto je bila povišana v čin desetnika (kaplarja). Jeseni 1916 je sodelovala v srditi bitki za osvajanja planine Kajmakčalan, pa potem v bojih na Črni reki. V samem preboju solunske fronte je še bolj pogumno jurišala na čelu svoje desetine. Njena Šumadijska divizija se je borila na Moglenu. Natalija se je na Črni reki borila kot prava levinja, vse dokler ni omahnila, nemočna, zaradi rane na nogi. Soborci so jo odnesli do previjališča, kjer so ji bolničarji in zdravniki nudili prvo pomoč. V bolnišnici je ostala le deset dni. Ko se je vrnila v enoto, je bil njen polk še vedno na istih položajih. Že drugo noč se je izmuznila iz enote in se priplazila do bolgarskih položajev. Presenetila je 30 bolgarskih vojakov, na način, da jim je polglasno ukazala, naj odvržejo puške in dvignejo roke. Uspelo je! Vsi so dvignili roke … Natalija jih je, seveda osramočene, ker jih je zajela ženska, privedla pred poveljnika bataljona. Po osvoboditvi Bitolja so vojaki 11. pešpolka enoglasno zaklicali, da si prav Natalija zasluži najvišje vojaško odlikovanje; tako je prejela za vojaka najvišje odlikovanje - Karađorđevo zvezdo z meči. Potem je bila ponovno ranjena in se ni več vrnila v svojo enoto. Z napredovanjem srbske in zavezniške vojske je dospela v niško vojaško bolnišnico, kjer so ji pozdravili rane. Le nekaj svinca je ostalo v nogi kot spominek na vse vojne tegobe in uspehe.
Brez strica Martina se je odpravila v Maribor, da po devetih letih ponosno pozdravi svoje starše in sorodnike. Komaj so je prepoznali, vendar so bili veseli, da se je vrnila živa med domače. Kasneje se je vrnila v Srbijo, za katero se je tudi borila in ji darovala svojo kri. Nastanila se je na obrobju Beograda, v Malem Mokrem Lugu, kjer ji je oblast kot vojaškemu invalidu priskrbela službo. Med obema vojnama je v težkih razmerah živela v Srbiji in Bosni, med drugo svetovno vojno pa je 9 mesecev preživela v gestapovskem koncentracijskem taborišču na Banjici pri Beogradu. Po osvoboditvi je živela skromno od svoje vojaške pokojnine. Skoraj pozabljena je umrla v Beogradu, 16. avgusta 1974, v svojem 81 letu. Sovaščani so ji pravili »Nana«. Pokopana je v Malem Mokrem Lugu, na skromnem spomeniku pa je pisalo: Natalija Bjelajac, narednik srbske vojske. Vendar njenega groba ni več mogoče najti.
Za svoja dejanja je prejela 12 odlikovanj, med drugim red Karađorđeve zvezde, Albansko spomenico, red belega orla z meči in francoski viteški red Legije časti 5. stopnje (najvišje francosko državno odlikovanje), medaljo za vojaške vrline, medaljo za usluge kraljevskemu domu in ruski red Svetega Jurija 3. stopnje.
povzeto po:
Milisav Sekulić:
Slovenski dobrovoljci v srbskih osvobodilnih vojnah 1912–1918, Vojaška
zgodovina, št. 1 (17), letnik/volume 11/2010
Marijan F. Kranjc:
Slovenske junakinje (heroine) - Dvanajst ran – dvanajst odlikovanj: Antonija
Javornik, mariborčanka – srbska junakinja Natalija Bjelajac
Ni komentarjev:
Objavite komentar