sobota, 05. april 2014

LJUBLJANA - Tiskarna Podmornica

Lokacija: Slovenija; Ljubljana
Avtor: Ni podatka.
Opis:V skromni hiši, Cesta na Brdo 95, je v bunkerju pod zemljo, od septembra 1941 do julija 1942, delovala prva ljubljanska ilegalna tiskarna.

Potreba po večjih nakladah narodnoosvobodilnega tiska je Centralno tehniko prisililo k ureditvi nove ilegalne tiskarne. Iskali so prostor, kjer bi lahko varno in okupatorju skrito tiskali v velikih nakladah. Tako je vodja Centralne tehnike dr. Dušan Kraigher po več mesecih prizadevanj končno našel ustrezen prostor na pravem kraju. Ta hiša je bila takrat na samem obrobju mesta Ljubljane, danes še vedno stoji na Cesti na Brdo št. 95. CK KPS je za potrebe OF Slovenije kupil hišo in postavil zakonitega lastnika Avgusta Stareta. Ko so uredili vso potrebno dokumentacijo, so takoj začeli graditi skrivališče. Gradbena dela je vodil vodja gradbene Centralne tehnike KPS Rudolf Ganziti s svojimi sodelavci. Skrivališče so začeli graditi pod dvoriščnim prizidkom hiše. Prostor v velikosti 3 m x 2,5 m in višino 1,8 m so morali izkopati v izjemno žilavo ilovico. Izkopano luknjo so potem pokrili z betonsko ploščo, nanjo steptali ilovico ter v skrivališču postavili tlak. Stene so ometali z ometom, ki pa se ni obnesel, saj je prepuščal vodo. Tako je tiskarna dobila ime Podmornica, zato ker je v podzemno skrivališče, v katerem je delovala, večkrat ob močnih nalivih vdrla voda, pomešana z gnojnico iz bližnje greznice. Vhod v skrivališče so uredili skozi tla v stranišču, tako da so se vrata s pomočjo tračnic umaknila v skrivni prostor.

Vhod v samo skrivališče je bil tako neviden, da si ga le s težavo našel. Podzemni prostor je bil opremljen tudi z električno in opozorilno lučjo, ki so jo prižgali v kuhinji. Ko je bilo vse pripravljeno, so člani centralne tehnike pripeljali majhen tiskarski stroj Tigl, ki ga je priskrbel tiskarski strojnik Stane Cimperman pri Papirocelu v Šiški. Ta majhen stroj na ročni pogon je bil brez barvnika, ker v prejšnji tiskarni ni bil v rabi. Tako tiskanje brez barvnika bi bilo zelo zamudno, saj bi morali na vsake toliko izvodov namazati novo barvo, pa še ta ne bi bila enakomerno razmazana. Barvnik je tako priskrbel Viktor Avsenek, ki je takrat delal pri Narodni tiskarni. Preostalo tiskarsko gradivo so priskrbeli razni grafični sodelavci iz legalnih tiskarn in tako je začela delovati prva ilegalna tiskarna v Sloveniji. Delo v teh prostorih je bilo zelo nezdravo in zelo težavno, saj so se morali tiskarji ob deževjih zelo potruditi, da jim ni zalilo materiala in tiskarskega stroja.

Kljub razmeram pa delo v tiskarni ni zamrlo in nastalo je veliko protifašističnega gradiva. V začetku delovanja tiskarne sta najprej delala strojnik Stane Cimperman in vodja Centralne tehnike dr. Dušan Kraigher. Pri tem sta jim pomagala Avgust Stare in njegova žena. Za Stanetom Cimpermanom sta se jim pridružila še Srečko Pleško - Fiks, po poklicu tiskarski strojnik, in Rudolf Burić - Buro, stavec. Že 3. julija 1942 pa sta ju zamenjala nova tiskarja, in sicer stavec Viktor Avsenek in tiskarski strojnik Slavko Krušnik - Mihec.

Tako so v obdobju od septembra 1941 do zadnjih dni julija 1942 natisnili 31 različnih tiskov: »Tri številke Dela, organa Centralnega odbora KPS, v nakladi 5.000 izvodov; pet številk Osvobodilne fronte, osrednjega organa Osvobodilne fronte slovenskega naroda, v nakladi 6.000 izvodov; prvo številko Delavske novosti, vestnik glavnega odbora Delavske enotnosti, v nakladi 6.000 izvodov, dvanajst letakov, ki so jih izdali CK KPS, Izvršni odbor OF ter Glavno poveljstvo slovenske partizanske vojske; natisnili so še sedem brošur (med njimi Lenin, O revolucionarni vladi in revolucionarni vojski, Dimitrov, O kadrih), žepno knjigo pesmi Mateja Bora Previharimo viharje v nakladi 5.000 izvodov in sliki narodnih herojev Slavka Šlandra in Ljuba Šercerja.« V tiskarni so natisnili tudi nekaj letakov in brošur v italijanskem jeziku kot provokacijo okupatorskim vojakom.

Konec septembra 1941 se je iz hiše na Dolenjsko odselil Avgust Stare, ki je bil neposredno povezan z delom tiskarne. Na njegovo mesto se je potem z družino naselil Anton Bizjak, ki je bil tudi član OF Slovenije. Bizjak je bil mizar in je tako lahko lažje prikrival delovanje tiskarne. Na tak način so lahko lažje prinašali grafični material in odnašali natisnjeno literaturo. V tiskarni so sodelovali tudi drugi člani, med njimi študentka medicine Majda Vrhovnik - Lojzka (zveza s Centralno tehniko), Darinka Smolinski (kurirka), Pavel Kovač (pomožni delavec).

Ker je bila tiskarna samo 100 metrov od kontrolnih blokov in ker je bila kontrola pri prehodu vse strožja, so v Centralni tehniki kmalu po postavitvi žičnate ograde razmišljali o postavitvi nove tiskarne. Primeren prostor so tako dobili pri Erbežnikovi kovačiji v Kozarjah pri Ljubljani. Novo skrivališče je gradbeni oddelek Centralne tehnike pod vodstvom Rudolfa Ganzitija in njegovih kolegov sezidalo pod prostori kovačije. Vhod v bunker je bil zelo dobro skrit pod strojem, ki so ga uporabljali v kovačiji. Bližina ograde in zažig vasi Brdo 23. julija 1942 je za tiskarsko dejavnost na tem področju postala preveč nevarna. Strah pred morebitnim odkritjem in dograditev novega bunkerja v Kozarjah je bil zadosten razlog za selitev. Pred italijanskimi pogledi so jim bili v pomoč košati kostanji, ki so rasli med hišo in njihovimi položaji. Tako so lahko brez strahu naložili tiskarski stroj in vse druge tiskarske potrebščine na voziček, jih skrbno zakrili z odpadnim mizarskim materialom in vse skupaj podnevi preselili v novo skrivališče. Podobno kot Podmornica je bil tudi ta bunker opremljen s signalno lučjo in z vsem potrebnim za bivanje tiskarjev. V tiskarni sta tiskarja Viktor Avsenek in Slavko Krušnik do januarja 1943 natisnila več številk časopisa Delo in prvo številko časopisa Delavska enotnost, ki jo je uredil Edvard Kardelj v Ljubljani. Staviti so jo začeli 20. novembra, in do 5. decembra 1942 so jo natisnili v 6.000 izvodih. Natisnilo se je še brošuri Slovenski kristjan (v boj zoper belo gardo), Poslanica primorskim Slovencem ter po vrnitvi Borisa Kidriča iz Ljubljane v Dolomite še letaka Zavednim in prisilno mobiliziranim! ter Poziv vsem Slovencem, ki so sposobni nositi orožje!

Po italijanski ofenzivi na osvobojenem območju so belogardisti postali dejavni tudi na področju Kozarij, tako so bili 11. januarja 1943 spet prisiljeni k selitvi tiskarne v Dolomite, kjer se je takrat nahajalo vodstvo osvobodilnega gibanja. Tam je bil že vnaprej pripravljen bunker za tiskanje, ki pa je bil zaradi italijanske ofenzive na Dolomite 19. marca odkrit. Italijani so zasegli tiskarski stroj in material, bunker pa uničili. Tako je propadla prva ilegalna tiskarna, ki je od vseh najdlje delovala, inn sicer od leta 1941 pa do 1943.

Tiskarna Podmornica je edina še ohranjena ilegalna tiskarna v Ljubljani. Kljub prenovi hiše je prostor ostal nespremenjen. Hiša je bila prvotno last Centralnega komiteja KPS, po vojni pa je postal lastnik Anton Bizjak. V zgornjem delu hiše je tako še vedno razstavljeno veliko fotografij in tiskovin, ki so ponazarjale takratno delo Podmornice.

V glavnem prostoru, iz katerega se dostopa v skrivališče, so ohranjene fotografije skoraj vseh sodelavcev v Podmornici.

Vhod v Podmornico je bil narejen pod straniščno školjko. Posebnost tega vhoda je tudi v tem, da je WC tudi deloval. Vhod se je po tračnicah na protiutež odmaknil pod straniščno školjko. Po strmih stopnicah je treba vstopiti v ozek hodnik več kot dva metra nižje. Prostor v tiskarni je velik 3 x 2,5 m in visok 2 m. Prostor so po vojni adaptirali, tako da so naredili betonske zidove in na tla položili deske. Voda se zato danes v Podmornici ne nabira več. V prostoru je še vedno ohranjenih nekaj omar, svinčenih črk ter tiskarski stroj, ki pa ni originalen.

Na vidnem delu hiše je lepo vidna spominska plošča, ki mimoidočim pove, zakaj se avtobusna postaja mestnega prometa imenuje Podmornica.

Število vseh tiskov ljubljanskih ilegalnih tiskarn je ocenjeno na okoli 1.970.000 izvodov.
Po številu natisnjenih publikacij prednjačita Tiskarna Podmornica in Tiskarna Toneta Tomšiča. Obe tiskarni sta delovali sicer v različnih obdobjih, ki sta se nekaj časa tudi prepletali. Podmornica je kot tiskarna na vseh treh lokacijah obstajala skoraj 19 mesecev, od tega je bila aktivna 16 mesecev, Tiskarna Toneta Tomšiča pa 7 mesecev. Preostale tiskarne so delovale krajše obdobje. Tunel je recimo deloval 5 mesecev, Tehnika 2 meseca, Jama ali Truga en mesec in Cinkografija, ki je sicer delovala 8 mesecev, vendar kot tiskarna dobre 3 mesece.

povzeto po: Gorišek, Ž.: Partizanski tisk v Ljubljani (diplomsko delo). Ljubljana, 2009.


Ni komentarjev:

Objavite komentar