Avtor: arhitekt Vlasto Kopač.
Opis: Na fasado hiše Tabor 4 v Ljubljani je vzidana kamnita spominska plošča, ki spominja na čas med februarjem 1942 in septembrom 1943, ko je v tej hiši delovala ilegalna ciklostilna tehnika – ena izmed skrivnih enot Centralne tehnike.
S priključitvijo Avstrije k nemškemu rajhu je začelo vodstvo Komunistične partije Slovenije z organizacijo Partijske tehnike. Ta je skrbela za razširjanje in razmnoževanje napredne literature kot močnega orožja proti domačim in tujim sovražnikom. Največje zasluge za organizacijo je imel Tone Tomšič, ki pa je kasneje vodstvo prepustil dr. Dušanu Kraigherju - Jugu. Partijska tehnika je že takrat delovala na različnih področjih, kot so bili tiskanje, radio, gradbeni oddelek … Po okupaciji nemških in italijanskih sil 6. aprila 1941 pa je Partijska tehnika postala Centralna tehnika, ki je bila še bolj organizirana in protifašistično usmerjena. Organizirano je delovala na več področjih, od katerih je bil eden najpomembnejših gotovo tisk. Ta je bil kot edini tiskan medij velika moralna in psihološka podpora. Lastnost partizanskega tiska je bila, da je bil absolutno predan ciljem in ideologiji narodnoosvobodilnega gibanja. V svojem obdobju se je razvijal in bil vedno bolj estetsko grajen. V Ljubljani je bilo tako 55 aktivnih ciklostilnih tehnik in 6 ilegalnih tiskarn, ki so širile protifašistično idejo. Delovali so v slabih razmerah, pri slabi luči in v nenehnem strahu, da jih sovražnik odkrije. Kljub razmeram so se tiskarne tehnično vedno bolj razvijale, s tem pa tudi tisk. S pomočjo dokumentne tehnike in cinkografije so lahko tako ponarejali krušne karte in različne okupatorjeve dokumente.
Ilegalne tehnike – tiskarne so bile iznajdljivo, tehnično dovršena skrivališča, narejena v različnih okoljih. Organizirana je bila oskrba s papirjem, matricami, barvo in celo s tiskarskimi stroji. Centralna tehnika je skrivaj krepila povezave z grafičnimi delavci po legalnih tiskarnah, ki so na skrivaj dobavljali razno tiskarsko opremo, včasih stiskali kakšen narodnoosvobodilni tisk, sodelovali pri raznem ponarejanju dokumentov in na splošno sodelovali s Centralno tehniko.
Do jeseni 1942 je bila središče delovanja centralne tehnike Ljubljana, nato se je preselila v Kočevski Rog, potem v Polhograjsko hribovje in nazadnje zopet v Kočevski Rog. Centralna tehnika KPS je nehala delovati 15. maja 1945.
povzeto po: Gorišek, Ž.: Partizanski tisk v Ljubljani (diplomsko delo). Ljubljana, 2009.
O avtorju spominske plošče:
Arhitekt Vlasto Kopač (1913 – 2006) je kot napredno usmerjen študent že pred vojno politično delal na univerzi, leta 1938 postal član KPS, v okupirani Ljubljani pa je delal kot risar in grafik v ilegalni Centralni tehniki KPS.
Od leta 1941 je delal v dokumentni tehniki CT KPS in je grafično opremljal in ilustriral večji del narodnoosvobodilnega tiska v Ljubljani do svoje aretacije oktobra 1943.
Nad tiskarno Toneta Tomšiča si je postavil atelje. Vendar v ilegalnem ateljeju, ki je stal nedaleč od glavne policijske postaje, ni risal arhitekturnih načrtov. Risal je legitimacije, ponarejal je dokumente, risal partizanske znamke, za Osvobodilno fronto je risal vrednostne papirje, štampiljke, partizanske izkaznice. Rešil je celo problem vodnega tiska, ki naj bi onemogočil ponarejanje izkaznic.
Marjan Ocvirk, profesor na arhitekturi in predsednik odbora za varovanje Plečnikove dediščine, omenja še en Kopačev podvig: "Osvobodilna fronta je z bančno nakaznico, ki jo je ponaredil Kopač, dvignila milijon lir."
Na začetku leta 1943 je oblival tudi naslovnice prvih številk Mladine, ki so bile natisnjene v ciklostilni tehniki. Z naslovnicami je opremil Delo, Slovenskega poročevalca, Mladino, Našo ženo, številne brošure in še marsikaj.
Po aretaciji v letu 1943 so ga 6. januarja 1944 odvedli iz jetniškega oddelka ljubljanske bolnišnice v koncentracijsko taborišče Dachau. Tam je kmalu po prihodu organiziral prvo partijsko celico v 23. karantenskem bloku. Od junija 1944 pa do osvoboditve taborišča aprila 1945 je bil član ilegalnega komiteja jugoslovanskih komunistov v taborišču, 6 mesecev pa tudi njegov sekretar. V tem času je skrivaj upodobil vrsto prizorov iz življenja in umiranja v taborišču (risbe sedaj hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije).
Vlastu Kopaču so sodili na drugem dachauskem procesu, avgusta 1948. Skupaj z Andrejem Bohincem in Romanom Vidmarjem je bil obsojen na smrt. Septembra 1948 jim je vrhovno sodišče kazen znižalo; Kopaču na 20 let zapora s prisilnim delom. Aprila 1952 je bil pogojno izpuščen. Vlasto Kopač sicer ni pogosto govoril o dachauskih procesih. Bil je med zadnjimi pričami ene najbolj mračnih epizod slovenske zgodovine.
Upokojen je bil leta 1969 s priznano dvojno dobo od 1941 do 1945 kot udeleženec NOB. Več let je bil član odbora za pohod ob žici okupirane Ljubljane, član redakcijskih odborov za vrsto monografij, "Ljubljana v revoluciji", "Dachau", "Revolucionarni boj na ljubljanski univerzi", "Centralna tehnika KPS" itd. Oblikoval je več stalnih muzejskih razstav. "Muzej maršala Tita" na Trebčah, "Spominski dom dr. Franceta in Borisa Kidriča" na Knežcu, "Muzej Tomaža Godca" v Bohinjski Bistrici, "Muzej zapornikov in internirancev" v Brestanici in "Muzejsko zbirko na Urhu".
Vlasto Kopač je bil predsednik odbora bivših internirancev taborišča Dachau pri komisiji za zapornike, internirance in izgnance RO ZZB NOV Slovenije. Poleg tega je načrtoval vrsto spomenikov NOB in ljudske revolucije po vsej Sloveniji, med njimi v Kamniški Bistrici, Stranjah, Trenti, Žirovnici, Vevčah, Robu, Velikih Laščah itd. Oblikoval je tudi celo vrsto razstav tiska NOB in razstav PZS in GRS. Kot Plečnikovemu učencu in njegov risarju mu je bila zaupana obnova ljubljanskih Žal in potem še obnova Plečnikove tržnice. Če je med vojno ponarejal izkaznice, ki so omogočale beg iz z žico obkrožene Ljubljane, je po vojni uredil pot, ki stoji na mestu, kjer je bila nekoč žica.
Leta 1996 je prejel Plečnikovo nagrado za obnovo arkad Plečnikove tržnice. Leta 1999 mu je predsednik republike podelil zlati častni znak svobode - "Za vse, kar je dobrega napravil za Slovenijo."
povzeto po: Planinski vestnik 1983/12/639.
povzeto po: Mladina, Ali H. Žerdin: Kopač, 1913 – 2006, Žrtev dachauskih procesov, Plečnikov učenec, grafični oblikovalec glasil Osvobodilne fronte. Mladina 18, 14. 05. 2006
Ni komentarjev:
Objavite komentar