NOVO MESTO - Razstava ob 70. obletnici izbruha Slovaške nacionalne vstaje proti fašizmu

Lokacija: Slovenija; Novo mesto (Knjižnica Mirana Jarca)
Avtor: Glej opis.
Opis: Veleposlaništvo Slovaške republike v Sloveniji je v sodelovanju s Knjižnico Mirana Jarca v Novem otvorilo razstavo, posvečeno 70. obletnici izbruha Slovaške nacionalne vstaje (SNP) proti fašizmu (29. avgusta 1944), ki je zaznamovala ne le potek 2. svetovne vojne na širšem ozemlju, temveč tudi prihodnost Slovaške.

Slednjo je namreč prestavila s strani poražencev na stran zmagovalnih sil, jasno pa je pokazala mnenje in dejanja običajnih ljudi, ki so nasprotovali usmeritvi in dejanjem takratnega režima na Slovaškem.

Za razstavljeno strokovno gradivo je poskrbel osrednji Muzej SNP, ki deluje v Banski Bystrici, centru vstajniškega dogajanja iz leta 1944/45.

 

Slovaška narodna vstaja

Leto 1943 je bilo za režim in odporniško gibanje prelomno. Navdušenje nad lastno državo je počasi splahnelo, režim se je pogrezal v hudo notranjo krizo, se kompromitiral z arizacijami, predvsem pa prebivalcem ni mogel ponuditi jasne povojne perspektive. Medtem ko sta madžarska in romunska vlada že iskali izhodišče iz bližajočega se nemškega poraza z »izstopom iz vojne«, je bila usoda Slovaške republike neločljivo povezana z usodo tretjega rajha. Sopotniki režima so mu začeli obračati hrbet, aktivisti so bili vse bolj osamljeni, razpadala je tudi slovaška armada na vzhodu. Zaščitno divizijo v Belorusiji in Ukrajini so zaradi nezanesljivosti in dezertaciji premestili kot inženirsko enoto v Italijo. Iz elitne motorizirane enote, ki je leta 1942 prišla na Kavkaz, je pri umiku pobegnilo toliko vojakov, da so lahko v ZSSR ustanovili samostojno slovaško desantsko brigado, ki se je bojevala v vrstah Češkoslovaške armade.

Konec leta 1943 so komunisti z nekaterimi odporniškimi skupinami sklenili božični sporazum. Ustanovili so osrednji organ odporniškega gibanja Slovaški narodni svet (SNS).  Predstavniki komunistov v SNS so bili Karol Šmidke, Gustav Husak in Ladislav Novomesky, meščanski blok pa so predstavljali Jezef Lettrich, Jan Ursiny in Matej Josko. Pozneje so v SNS vstopili še predstavniki drugih odporniških skupin. SNS naj bi postal koordinator odporniške dejavnosti vseh skupin in dopornikov v slovaški armadi, glavni cilj je bila priprava vstaje, ki bi olajšala prodor Rdeče armade proti Dunaju in Berlinu.

Načrt za narodno vstajo so prilagodili napredovanju Rdeče armade proti Karpatom, v primernem trenutku naj bi se Slovaška armada uprla in ji omogočila hiter prodor proti Dunaju. Vojaške priprave je načrtoval Ilegalni vojaški štab, ki je tesno sodeloval s SNS, za pripravo vstaje pa ga je pooblastil predsednik Beneš.

Za uspeh tega ambicioznega načrta je moralo biti izpolnjenih kar nekaj pogojev, ugodna situacija in razmerje sil na fronti, skladnost s strateškim načrtovanjem in možnostmi Rdeče armade. Za koordinacijo med partizani in Rdečo armado je skrbela delegacija SNS, ki je v Moskvo priletela 4. 8. 1944. Razvoj dogodkov na Slovaškem je strateške predstave in načrt prehitel. Sovjetsko poveljstvo je leta 1944 poslalo na Slovaško številne desantne skupine z nalogo, da v nemškem zaledju pripravljajo diverzantske akcije in zanetijo partizansko vojno. V napetem ozračju se je sovjetskim diverzantom pridružilo veliko civilistov in vojakov, kar je omogočilo hiter razmah partizanskega gibanja. Sovjetski poveljniki in partizani so z izkušnjami iz Ukrajine in Belorusije začeli izvajati diverzantske akcije in kruto obračunavati s kolaboranti, Nemci, vojaki in civilisti. V drugi polovici avgusta 1944 so partizani že osvobodili veliko področje. Bratislavska vlada je bila proti njim nemočna, njen oblastniški aparat, vojska in orožništvo so odpovedali. 20. 8. 1944 je začela nemška vojska s privoljenjem predsednika Tisa zasedati Slovaško. Ilegalni štab je poveljnikom, ki so sedelovali pri pripravah vstaje, ukazal, naj se Nemcem uprejo. Začela se je dvomesečna Slovaška narodna vstaja.

Vojaškim enotam, ki so se organizirano pridružile vstaji, se je tako dolgo posrečilo zaustaviti nemško napredovanje, da je slovaška vojska vzpostavila nadzor nad strnjenim ozemljem s središčem v Banski Bystrici. Tu je oblast prevzel Slovaški narodni svet, iz enot Slovaške armade je nastala Prva češkoslovaška armada na Slovaškem, ki je ob koncu septembra štela že 60.000 mož. Partizanske enote, ki so delovale na osvobojenem ozemlju in v nemškem zaledju, so štele 18.000 mož. Z letališč na osvobojenem ozemlju je operiral tudi Prvi češkoslovaški lovski polk, ki so ga ustanovili v SZ. Že na začetku vstaje pa so na vzhodu Slovaške nepričakovano izgubili dve najbolje oboroženi diviziji, ki so ju Nemci presenetljivo hitro razorožili. Pomanjkanje protitankovskega orožja je dopolnjeval zračni most iz SZ, orožje so partizanom z letali pošiljali tudi Američani iz južne Italije.

Na začetku vstaje so Nemci proti partizanom poslali okoli 15.000 vojakov. Prevrat v Romuniji 23. 8. 1944 je omogočil, da se je Romunska armada lahko obrnila proti nemški in madžarski vojski, kar je zamajalo nacistično moč v celotni JV Evropi. Veliko nemških vojaških enot je nase vezala hitra ofenziva Rdeče in Češkoslovaške armade od 8. 9. 1944 čez Karpate (Dukelski prelaz) na vzhodno Slovaško. Partizani so z uporabo letalstva in topništva šest tednov uspešno zadrževali nemško napredovanje. V nemško korist se je vojaška sreča obrnila 17. oktobra, ko je nemška vojska poslala v boj 40.000 vojakov. 27. oktobra je padla Banska Bystrica. Del slovaške vojske se je razbežal, drugi del pa je padel v nemško ujetništvo. Nemci so ujeli tudi generala Jana Goliana in Rudolfa Viesta, ki so ju v Nemčiji obsodili na smrt in ustrelili. Posamezni vojaki in oddelki so prešli k partizanom ali pa so ustanovili svoje partizanske enote. Na začetku leta 1945 je na ozemlju Slovaške v nemškem zaledju operiralo okoli 13.500 partizanov.

Vstaja je še bolj polarizirala slovaško politiko, ki jo je od leta 1938 diktiral monopol HSLS. Na osvobojenem ozemlju je vladal SNS s svojim izvršnim organom Zborom poveljnikov. Na osvobojenem ozemlju so obnovili suverenost Češkoslovaške republike, prepovedali delovanje HSLS in ukinili rasno zakonodajo. SNS je manifestativno pristopil k protifašistični koaliciji, zavezniki so priznali partizansko vojsko kot zaveznico. Na osvobojenem ozemlju je začela nastajati nova politična struktura z legalizirano KP, ki se je združila s socialnimi demokrati in novoustanovljeno Demokratsko stranko, ki je pod svojo streho združila meščanske stranke. SNS je nastopal samozavestno kot državni organ, kar sta morala, čeprav z zadržki, priznati tudi londonska vlada v izgnanstvu in predsednik Beneš. Vstaja je postala realno dejstvo, ki je zavračalo možnosti za obnovitev predvojnega praškega centralizma. Vstaja je kategorično zavrnila obliko slovaške državnosti, ki je nastala v Hitlerjevi režiji in ki v povojni Evropi ni imela niti najmanjše možnosti za preživetje, saj so vse velesile protihitlerjevske koalicije podprle obnovitev Češkoslovaške. Medvojna Slovaška je bila politično mrtva, še preden je avgusta 19444 sprožila strel prva partizanska puška.

Vstaja je Slovaški prinesla velik moralni kapital, iz katerega je živela naslednja desetletja. »Privatizacija« vstaje, ki so jo komunisti izvedli po letu 1948, je to dediščino začasno načela, toda temeljno sporočilo je ostalo: v času največje krize evropske civilizacije v 20. stoletju se je velik del Slovakov organizirano in zavestno postavil na stran svobode in resnice. Dežela je poskušala lastno usodo vzeti v svoje roke in postati subjekt zgodovine.

povzeto po gradivu iz razstave