PODCERKEV - Spominska plošča Matevžu Hacetu

Lokacija: Slovenija; Podcerkev

Avtor: Ni podatka.

Opis: Spominska plošča z napisom je posvečena revolucionarju, legendarnemu partizanskemu komisarju in pisatelju Matevžu Hacetu (1910-1979). Prvotna plošča je bila odkrita leta 1980, kjer se je 4.7.1910 Matevž Hace rodil.

Nova spominska plošča, odkrita 2010, je pritrjena na vzhodni, obcestni fasadi prenovljene hiše Podcerkev 42, ki stoji v bližini cerkve oziroma pokopališča.

Njegov brat Tone Hace je bil znan slovenski tolovaj.

Njegov doprsni kip je tudi v Topolšici, kjer je general Löhr podpisal predajo.

 Matevž Hace, slovenski pisatelj, partizan, gasilec in družbenopolitični delavec, * 4. julij 1910, Podcerkev, † 1. marec 1979, Podcerkev.
Matevž Hace je bil plodovit realistični pripovednik. Nekaj malega je pisal že pred vojno, ko je delal še kot žagarski in gozdni delavec tako doma, kot nekaj časa tudi v Franciji. Član KPS je postal 1940. leta. Do avgusta 1942 je deloval kot okrajni in okrožni aktivist na Notranjskem, nato je bil med drugim tudi politični komisar Notranjskega odreda, pomočnik komisarja Tomšičeve brigade, od julija 1944 pa pomočnik političnega komisarja IV. operativne cone. Od začetka februarja do začetka aprila 1945 je bil politični komisar 14. divizije, do srede maja 1945 pa politični komisar 4. operativne cone. V Topolšici je skupaj z načelnikom štaba IV. operativne cone P. Brajovićem 9. maja 1945 sprejel vdajo poveljnika skupine armad E in poveljnika za jugovzhodno Evropo generalpolkovnika A. Löhra. Po vojni je opravljal številne funkcije, med drugim je bil član Glavnega odbora SZDL, ljudski poslanec. Hace je bil večkrat odlikovan in je nosilec partizanske spomenice 1941. Bil je tudi prvi predsednik Gasilske zveze Slovenije med leti 1949 in 1963. Njegovo ime nosi tudi najvišja slovenska gasilska odlika Priznanje Matevža Haceta.

Književno delo:
Hace se je v pomembnega pisatelja razvil z vztrajnim pisateljskim delom. Po objavi svoje prve knjige Partizanske slike, je napisal še lepo število črtic, novel in povesti. Na začetku je v njegovih delih prevladovala snov NOB-ja, pozneje pa je vse več pisal tudi o Notranjcih, natančneje o ljudeh iz Loške doline in zlasti o domačem notranjskem kmetu in delavcu iz časa pred drugo svetovno vojno in delno po vojni v zvezi s socialistično preobrazbo vasi.

V začetnih pripovednih delih prevladuje torej partizanska vojaška snov o posameznih partizanih in partizanskih enotah, o njihovem junaštvu, a tudi o omahljivcih: Partizanske slike (1951), Gozdne steze (1954). V zbirkah novel pripoveduje v reportažnem in kronističnem slogu o preoblikovanju kmečkih mladeničev in mož v prekaljene borce in o njihovih osebnih težavah, stiskah in podrejanju partizanskemu vojskovanju: Naši obrazi (1961), Ljudje na prelomnici (1963). Ljubezenska doživetja partizanskih borcev so snov zbirke novel: Ljubezen in orožje (1965), njihove usode in smrt pa so snov zbirke: Zadnji obisk (1968). Ljubezenski trikotnik partizan - belogardist - dekle je opisal v Komandirjevi povesti (1972). Hace se posveča tudi dogajanju pred vojno in po njej. Najprej v razgibani povesti o ljudeh na bivši jugoslovansko-italijanski državni meji Tihotapci (1964), pozneje pa v povojnem življenju na Notranjskem, kakor ga je barvala socializacija vasi z usodami posameznih kmetov, s sejami, sestanki, ljubezenskimi prigodami aktivistov in spori, ki so se vzporedno pojavljali. To dogajanje oblikuje zdaj s pripovedovanjem zabavnih in šaljivih zgodb - posebno o birokratih s hvalo starih časov -, zdaj z opisovanjem kmetov, a brez žive nazornosti: Korenine se trgajo (1967). Misel o privrženosti zemlji in veselje do narodopisnih posebnosti pa je porodila Vaško kroniko (1971) z zgodbo o dveh družinah v neki vasi pred in po vojni. Nekakšen spomenik ljudem v Loški dolini v daljšem obdobju, in sicer od časov, ko so prvič prišle v te kraje Napoleonove čete, pa do let pred drugo svetovno vojno, je v nekoliko starinskem slogu živahno, dokumentarno in anekdotično postavil po zapiskih prednikov s Kroniko stare Streharjeve družine I, II (1971, 1973). Vrlina te kronike so opisi izvirnih, trdih kmečkih ljudi. Nadaljevanje kronike je zbirka portretov vaških ljudi z opisom političnih dogodkov v Loški dolini v letih 1936 do 1938, ko je na volitvah zmagala opozicija: Prijatelji in znanci (1975). Odmevnost te literature med rojaki je zbudila v Hacetu zavest o poslanstvu pisatelja med svojim ljudstvom. S to zavestjo je kmalu ustvaril črtice o posebnosti svojih rojakov, s tem pa ohranil dragocena pričevanja o njihovem življenju v preteklosti: Zadnja rakolovka in druge zgodbe (1974). Narodopisno zanimiv opis Krčanove domačije in patriarhalnega življenja na Notranjskem pa je podal v Kmetje na prepihu (1977).
Trajno vrednost bodo ohranili kot dokument o narodnoosvobodilnem boju na Slovenskem Hacetovi Komisarjevi zapiski I - II (1957, 1959), kronika dogodkov na Notranjskem od 1942. leta do italijanske kapitulacije in pot 14. divizije do osvoboditve. Tema knjigama je leta 1976 dodal še tretjo, ki se nanaša na prve povojne mesece, obravnava pa povojno dogajanje tj. povojno življenje borcev in osvobojenih Notranjcev.

V dnevni sobi stoji vitrina z njegovimi odlikovanji in knjigami.