četrtek, 24. maj 2012

TRBOVLJE - Delavski dom Trbovlje

Lokacija: Slovenija; Trbovlje
Avtor: Glej opis.
Opis: Leta 1903 so delavci pod vodstvom Jožefa Rinalda ustanovili svoj konzum, ki je bil nameščen v Šuntajsovi hiši v spodnjem delu Petelinove vasi. Kmalu so ga morali zapreti, ker Rinaldo ni mogel plačati dveh vagonov moke. Zanj se je zavzel Ignac Sitter, med somišljeniki je zbral potreben denar, ga položil na sodišču in s tem dosegel, da so konzum lahko spet odprli. Po tem dogodku so delavci sklenili, da si zgradijo svoj Delavski dom. Prva denarna podlaga zanj je bila vsota 5000 kron, ki jo je imel konzum v hranilnici. Od Petra Groblerja so leta 1909 kupili stavbno parcelo, ki je nekoč pripadala Pavšarjevi kmetiji. V zemljiški knjigi so parcelo vpisali na imena: Ignacij Sitter, Franc Gradišek, Andrej Bravec in Janez Jeretin. Na naslov Stavbne in gostilničarske zadruge Delavski dom je bila posest prepisana leta 1914. Poslopje je bilo zgrajeno leta 1910. V domu so bili trgovina, gostilna in društveni prostori. Čez 10 let pa so mu prizidali še dvorano za prireditve.
 
Leta 1954 so staro stavbo podrli, ker so pod njo gradili nov Delavski dom, katerega otvoritev je bila 29. 11. 1956. Temu sta se poleg starega Delavskega doma morali umakniti tudi Povšetova gostilna in Zdolškova hiša.
 
Ker je stavba nastala že v pred televizijskih časih, je v njej veliko prostora, na odru, v zaodrju, v obeh velikih dvoranah, v predavalnici in kadilnici, v kleti, v kletnih in pomožnih prostorih, v preddverjih pa še pred stavbo samo in za njo. V zgornje preddverje gre z lahkoto petsto zabave željnih. Sodoben kino premore 356 sedežev. Glavna gledališka dvorana pa 434 sedežev.
 
Pročelje stavbe, ki je od vhoda proti levi najprej vzbočeno, potem pa se večkrat stopničasto zalomi, krasi mogočen mozaik Marija Preglja, ki je bil zaradi arhitekture stavbe tudi razdeljen na štiri dele. Stensko okrasje, sestavljeno iz barvnih kamenčkov, prikazuje umetnikovo razmišljanje o vojni in miru. Za mozaik je avtor leta 1958 prejel Prešernovo nagrado. Občina pa ga je z odlokom leta 1996 razglasila za kulturni spomenik.
Dominantna arhitektura z zunanjim funkcionalnim prostorom je tako celostno zasnovana v slogu moderne arhitekture 50. let 20. stol. (O. Gaspari, M. Zupančič).


Pred objektom sta plastiki rudarjev kiparja S. Batiča iz 1956, postavljeni leta 1974, ob vznožju in zaključku stopnišča pred Delavskim domom. Junaka podzemlja, ki ju prepoznamo po atributih (čelada, svetilka, kompresor), stojita trdno vzravnana na plitvem podnožju. Preizkušena sta v nenehnem boju z naravo, imata grobo modeliran in mogočni telesni volumen, ki je na površini prepreden z reliefnimi grafičnimi motivi.









Intimneje doživljena je figuralna skupina manjših dimenzij, ki stoji na betonski ploščadi pred Zasavskim muzejem, v neposredni bližini obeh rudarjev. Avtor (S. Batič) je upodobil družino z majhnim otrokom, ki se iz materinega naročja poslavlja od očeta – rudarja, in plastiko poimenoval Očka, vrni se.




Ni komentarjev:

Objava komentarja